Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Letošnja zima je taka, kot se za zimo v naših krajih spodobi: mrzla in snežena.
Ob vsem govorjenju o podnebnih spremembah (storimo tako ali tako zelo malo) je letošnja zima tako rekoč tolažilna. Ob pogledih na kupe snega po Ljubljani si je človek rekel, da svet vendarle ni še čisto iz tira. Na prvi pogled.
Zanimivo je bilo opazovati, kako smo Ljubljančani ravnali s snegom. Skidati dovoz do garaže in svoje parkirno mesto, to je še nekako šlo. Javna služba je kar uspešno plužila ceste. Ampak po navadi tako, da so sneg s ceste zrinili na pločnik. Nekaj rekordno visokih kupov se je pojavilo na postajah avtobusov mestnega prometa prav tam, kjer potniki izstopajo. Še več pa na kolesarskih stezah. Nekateri narinjeni kupi snega na pločnikih so bili tako veliki, da so njihovi zadnji ostanki tam še danes, veliki odjugi navkljub. Spet se je pokazalo, da so avtomobili na prvem mestu, zanje je marsikdo vzel v roke lopato. Pešci smo pa pač malo počakali na odjugo ...
Na žalost je obilje snega v gorah postreglo z žalostno bilanco žrtev snežnih plazov.
Snežni plaz je ena od nevarnosti gora, ki je niti največji poznavalci ne morejo oceniti in napovedati s popolno gotovostjo. Načeloma lahko plazi povsod, kje imamo opraviti s snegom in pobočjem s strmino med 20 in 40 stopinjami. Če je prepoložno, sneg ne zdrsne, če je zelo strmo, se obleti sproti. Sploh ni nujno, da imamo za nastanek nevarnosti visoke gore in silne strmine. Pred leti se je v Sloveniji pripetil smrtni primer, ko je kmeta do smrti zasul plaz v sadovnjaku.
Da se tudi največji poznavalec snega in zelo izkušen gornik lahko usodno zmoti, se je pokazalo, ko je decembra 2004 pod plazom na Voglu umrl zelo izkušeni turni smučar in strokovnjak za sneg in plazove dr. Tomaž Vrhovec. Vse življenje je ljubil gore in v hribih preživel ves prosti čas v vseh vremenskih okoliščinah. Plazove je preučeval kot znanstvenik. O snegu in plazovih je vedel tako rekoč vse. Vogel in njegove strmine je poznal kot lastni žep. In vendar ... se je zgodilo.
Seveda pa so okoliščine, ki vsakemu količkaj izkušenemu obiskovalcu zimskih gora govorijo o nevarnosti. Da bo nova oskrbovalna cesta smučišča na Zelenici ob novozapadlem snegu zelo nevarna, je bilo marsikomu jasno že takrat, ko so jo začeli graditi. Steptana cesta vabi tudi tiste, ki nimajo dovolj izkušenj z zimskimi gorami. Steptana cesta obljublja varnost. Ki je pozimi v gorah ni.
Dandanes imamo pripomočke, ki bistveno povečajo možnost preživetja v plazu: plazne žolne, plazne sonde..., predvsem pa lopato. A vse to pomaga le, če imamo ob sebi nekoga, ki takoj išče in koplje, in če plazna žolna deluje. Še zmeraj pa najbolj drži stara alpinistična modrost - najboljša preventiva pred plazovi je, da te takrat, ko plazi, ni tam!
Kar seveda ne pomeni, da je treba vso zimo ždeti doma. Kje pa! Gore so pozimi vendar čarobno lepe. A zelo zelo drugačne od poletnih. Predvsem pa je gibanje po zasneženih gorah nekaj popolnoma drugega kot smučanje po urejenem smučišču. Tega "drugega" se ne da naučiti z gledanjem "freeride" filmov in tudi ne zgolj s telesno vadbo. Pravo mojstrstvo tega "drugega" se pač včasih izkaže s tem, da ne smučaš, ne prečiš pobočja, ne izbereš poti, ki si je vajen poleti. Še posebno če vremenoslovci razglasijo tretjo ali celo četrto stopnjo nevarnosti proženja plazov.
Po žalostni nesreči pod Raduho je neka novinarka v televizijskem prispevku vprašala reševalce, ali se je nesreča pripetila na označeni poti. Kot da bi pozimi to kaj pomenilo! Pozimi se razmere spreminjajo iz ure v uro in vse je treba presojati sproti. Vsakokrat znova in vsakokrat zelo resno. Pa še se lahko zgodi nesreča. Narava je pač nepredvidljiva. In ravno v tem je njena lepota ...
Marjeta Keršič Svetel