Slovenske novice - Ivan Sivec: Grad Snežnik je od junija letos po večletni temeljiti obnovi ponovno odprt za obiskovalce, vedno znova pa vznemirja tudi z zanimivimi zgodbami, ki so povezane z našo polpreteklo zgodovino.
O tem ve veliko povedati kustosinja narodnega muzeja Majda Obreza Špeh, ki ima zgodovino in življenje snežniškega lepotca v malem prstu.
Z letošnjim dokončanjem obnove gradu in ponovnim odprtjem Snežnik nima samo novega ostrešja in vsestranske utrditve zidov in tal, temveč je veliko pridobil s tretjim nadstropjem, kjer sta tudi egipčanska in gledališka soba.
Grad kot loterijski dobitek
Grad Snežnik so na robu samotne Loške doline verjetno zgradili v 11. stoletju, ko so nad dolino prevzeli posvetno oblast oglejski patriarhi. K njemu je spadalo tudi obsežno posestvo z veliko gozda. Lidija Slana je o tem zapisala:
»Z gradnjo tovrstnih trdnjav so želeli zavarovati pomembne trgovske poti, ki so v tistih časih prav skozi Loško dolino potekale iz Furlanije in Primorja na Kranjsko. Prvotno trdnjavo Snežnik sta sestavljala dva vzporedna stolpa, ki sta oklepala notranje dvorišče. Med sabo sta bila povezana s hodnikom. Grad je imel tudi visoko obzidje in na zunanji strani globok obrambni jarek. Potnikom s Kranjskega na Primorsko, ki so morali prečkati nepregledne in nevarne gozdove, je ponujal vojaško spremstvo, spočite konje in tudi prenočišče.«
Prvi znani gospodarji so bili gospodje Snežniški, ki so v listinah prvič omenjeni 1269. Leta 1393 je četrtino gradu in nekaj kmetij podedoval Viljem II. Lamberg, njegovi potomci so v 15. stoletju pridobili celoten grad; v 14. stoletju so mu dali tudi novo, renesančno podobo, ki jo bila že precej podobna današnji. Lastniki so se pozneje precej menjavali, zanimivo pa se zdi, da je bil grad celo loterijski zadetek:
»Leta 1707 je celotno gospostvo prevzel grof Jurij Gotfrid Lichtenberg in 1718. dokončno spojil snežniško zemljiško posest z loškim gospostvom. Rodbina Lichtenberg je imela gospostvo 140 let in v tem obdobju je morala doživljati stalno zmanjševanje pravic plemstva, ki je spremljalo centralistično politiko habsburške monarhije. V začetku 19. stoletja Lichtenbergi niso bili več kos zaostrenim razmeram, preveč so se zadolževali in 1816. je bila opravljena prva sodna cenitev gospostva. Leta 1832 so bili prisiljeni sprejeti loterijsko posojilo. Glavni dobitek je bilo celotno posestvo oziroma 250.000 goldinarjev v gotovini. Srečni dobitnik, baje kovač z Ogrskega, je raje vzel gotovino, Lichtenbergi pa so 1847. vse prodali zakoncema Karis z Dunaja. A nova lastnika sta kmalu bankrotirala. Posestvo je na dražbi leta 1853 za 800.000 goldinarjev kupil nemški knez Oton Viktor Schönburg-Waldenburg. Njegov tretji sin, knez Jurij, je grad podedoval 1859. in ga uredil kot poletno in lovsko rezidenco.«
Tu se pravzaprav začenja zadnja zgodovina, s katero so grad, posestvo, predvsem pa oprema v notranjosti, še vedno močno povezani:
»Knez Jurij je dal sezidati nadstropje, dva stolpiča, teraso, dvignil je obzidje, napolnil notranjost z dragocenim pohištvom in drugo opremo ter dal urediti angleški park. Za gospodarjenje z gozdovi je najel najboljše strokovnjake. Bil je pokrovitelj prve slovenske gozdarske šole, ki je na njegovem posestvu delovala od 1869. do 1875., nato pa je bila zaradi nemškega političnega pritiska odpravljena. Jurij je s postavitvijo parne žage omogočil začetek moderne industrije v Loški dolini. V gozdove je znova naselil jelenjad, v ribnike postrvi in dal zgraditi številne gozdne ceste. Leta 1902 ga je nasledil njegov prvorojenec Herman, ki je bil v diplomatski službi. Po prvi svetovni vojni je bilo posestvo z Rapalsko pogodbo razdeljeno med Kraljevino SHS in Italijo. Ker je bil lastnik nemški državljan, so nad posestvom razglasili sekvester, ki je bil odpravljen leta 1924. Knez Herman je umrl 1943. na rodbinskem gradu Hermsdorf pri Dresdnu. Med drugo svetovno vojno je oskrbnik vešče ubranil grad pred plenilci, zato lahko v njem še vedno občudujemo skoraj nedotaknjeno opremo in umetnine iz obdobja knezov Schönburgov. Grad in posestvo so 1945. podržavili.«
Po tem letu so ga uporabljali kot občasno rezidenco za člane slovenskega izvršnega sveta, po 1980. pa so začeli muzejsko dejavnost, poročne obrede in kulturne dogodke. Vse več je bilo tudi obiskovalcev, ki so si želeli od blizu ogledati, kako so živeli zadnji graščaki.
Gledališka soba
Otroci kneza Jurija, ki je bil zadnji lastnik, so bili Herman, Ulrich in Ana. In prav Herman je v svojih pisnih spominih – kot pripoveduje Majda Obreza Špeh – ohranil prenekatero podrobnost iz življenja in dela na gradu v zadnjem knežjem obdobju, nekaj pa je Majda skupaj z možem Janezom našla še v ustnem izročilu Loške doline oziroma od potomcev ljudi, ki so bili tam zaposleni. Na Snežniku je namreč službovala kar velika posadka, od 40 do 60 ljudi; od teh jih je bilo približno pol izobraženih tujih in domačih strokovnjakov, pol pa je bilo služinčadi, v večini domačinov iz Loške doline.
»V tretjem nadstropju je bila celo gledališka soba. Glede na to, da ni bilo stalnih sedežev, temveč je šlo predvsem za uprizoritve otrok oziroma mlajših prebivalcev gradu, sklepamo, da je bilo improvizirano gledališče s stojišči. Vsako leto je zaživelo okrog 1. avgusta, ko je imel knez Jurij rojstni dan. Iz pisnih virov je potrjeno, da so pobirali celo vstopnino, kar lahko pomeni, da ni šlo samo za rojstnodnevno zabavo. Vsekakor je bilo med povabljenci tudi veliko plemstva z drugih bližnjih gradov, verjetno pa so si skeče prišli ogledat tudi običajni premožnejši ljudje iz Loške doline.«
Iz Hermanovih pisnih virov sta tudi ta dva utrinka.
»Ob prenovi gradu smo našli tudi sedemnajst starih kovancev, še posebno zanimiva se nam je zdela posušena žabica, ki je ostala pod podom. Princ Herman opisuje, da so otroci, ko so bili tu na počitnicah, veliko lovili tudi dvoživke. Ker je imel grad dvojna okna, so žabe brez težav nastanili med eno in drugo okno, tako so imeli neke vrste akvarij. Očitno pa se je ena od živahnih žabic enemu od otrok izmuznila iz rok in pristala pod podom. Posušena pa samo zgovorno potrjuje Hermanove zapiske.«
In druga zgodba?
»Knez Jurij je, kljub temu da je bila tu poletna rezidenca, pripeljal za otroke tudi učitelja. V gledališki sobi je bila še učilnica. Herman je zapisal, da so med odmorom obesili na vrvico pomarančo ali kako drugo sadje, potem pa so otroci streljali vanj z lokom. Tisti, ki je sadež s puščico zadel, ga je lahko pojedel.«
Sicer pa so za pečjo našli tudi posušene kožice podgan. Očitno so jih sušili podobno kot polšje. Kar pa se tiče egipčanske sobe – po enem izročilu je bila darilo nekega egipčanskega princa nemškim plemičem, po drugem pa, da so jo preprosto naročili pri nekem dunajskem prodajalcu.
Kobila brez repa
Ko stopite v grad, vas kmalu po vhodu pozdravi velik nagačen medved. Že na prvi pogled je precej velik, čeprav ga Špehova šteje le za odraslega mladiča, ki pa je ob uplenitvi tehtal 220 kilogramov.
»Potrjeno je, da ga je nedaleč pod gradom ulovil princ Herman leta 1893. Nanj je bil sila ponosen, zato ga je kar sam postavil tja.«
Na splošno so zadnji redni stanovalci gradu lepo skrbeli za divjad na posestvu, še posebno za naravno ravnotežje. Ko so, na primer, ugotovili, da primanjkuje jelenjadi, so jo nabavili na Češkem, jo dolgo gojili v oborah, pozneje pa jo izpustili v gozd, da so bile spet vse živalske vrste primerno zastopane. Vsekakor so znali živeti z naravo pa tudi z ljudmi okrog sebe.
Med domačini sta zakonca Špeh izvedela tudi zanimivo zgodbo o kobili brez repa; potrdilo jo je kar več potomcev nekdanjih uslužbencev na Snežniku.
»Knez Jurij je bil konjeniški stotnik in se je seveda udeleževal tudi vseh vojnih pohodov in najhujših bitk. V eni od teh je del granate odpihnil njegovi kobili rep s celotnim korenom vred. Ob tem je imel tudi Jurij močno poškodovano hrbtenico, vendar je preživel prav zato, ker jo je še huje skupila kobila. Mož je bil vse življenje prepričan, da mu je prav ta žival rešila življenje. Zato je po končani bitki pripeljal kobilo, ki se je prav tako izlizala, na Snežnik in ji v zahvalo v hlevu dal poseben prostor, imela je stalen izhod na prosto, okrog sebe pa toliko hrane, da ji te ni nikoli zmanjkalo. Lahko je celo delala škodo v parku, nihče ji ni smel ničesar storiti. Jurij jo je vsak dan ob isti uri odpeljal na povodcu na sprehod do cerkvice sv. Marjete v Šmarati, ji vmes dajal sladkorčke in jo razvajal.«
Ob gradu stoji tudi pristava, ki so jo pravkar tudi temeljito in prav zgledno obnovili. Pred konjušnico je nekdaj stala večja plastika konjske glave.
»Vse druge plastike smo imeli, le konjske glave ni bilo nikjer. Po dolgem iskanju med prebivalci Loške doline pa sva jo z možem vendarle odkrila, dediči so jo nama celo poklonili, tako da se je spet vrnila na posestvo in je zdaj v sprejemnici za goste.«
Grad Snežnik z obsežnim posestvom skriva v sebi še na ducate zgodb, ki so tesno povezane z našo preteklostjo, ob obisku pa vedno znova živahno zaživijo pred našimi očmi. To se seveda zgodi tudi zato, ker je to eden naših najlepše obnovljenih gradov pa tudi okolica kar sama daje domišljiji krila.
Ivan Sivec