Novi glas, Goriške novice: Marija Štremfelj o poti k Bogu preko gora
Drugo jesensko predavanje za utrjevanje duha, ki ga je 10. novembra v Gorici priredila dekanija Štandrež v sodelovanju s Kulturnim centrom Lojze Bratuž in Skupnostjo družin Sončnica, je popeljalo goriško občinstvo na vrh najvišjih gora. Tokratna gostja je bila znana slovenska alpinistka in športna plezalka Marija Štremfelj, ki jo je uvodoma lepo predstavil Adrijan Pahor.
Na večeru z naslovom Pot k Bogu preko gora je ob predvajanju diapozitivov, utrinkov s ključnih postaj svojega dosedanjega življenja, spregovorila ne le o svojih podvigih, temveč zlasti o tem, kako pomembno vlogo ima vera v njenem življenju. Začela je s Triglavom, simbolom za nekaj, kar sega navzgor. “To je tudi smisel življenja vsakega človeka”. V gore je začela zahajati, ker je Slovenija “nekaj najlepšega na svetu”. Veliko je potovala po svetu, “mogoče pa je le res, da moraš veliko potovati, da vidiš, kako lepi kraji so doma”. Imela je veliko srečo, da je lahko združila študij biologije in delo z alpinizmom: “Res je kaj videti, če začneš hoditi kamorkoli z odprtimi očmi”. Rodila se je v Kranju v družini z 10 otroki. Oče je kmalu umrl, razmere odraščanja so bile zelo hude; mama, “izredna ženska”, je vztrajala, da so vsi šli študirat. Bila je zelo verna, svojo vero je prenesla na otroke, a “moja vera v prvem delu mojega življenja je bila 'tista nedeljska'. Imenovala sem se 'nedeljski kristjan'; ko so se vrata cerkve za mano zaprla, je bilo moje razmišljanje o Bogu končano”. Preden so otroci hodili v šolo, so vsako jutro zgodaj vstajali in raznašali časopise. “To je bila podlaga, da sem potem prišla na Everest”. Tako je namreč pridobila izkušnjo z mrazom in težavami, fizično kondicijo in trmo.
Srečala je Andreja, skupaj sta se začela ukvarjati s plezanjem, poročila sta se in imela otroke. Velika družina je omogočila, da sta lahko bila od doma tudi po več časa. Prek brata je spoznala znanega alpinista Nejca Zaplotnika. Znanje se je začelo kopičiti, izučila se je v gibanju in tehniki ter pridobivala izkušnje. V alpinizmu sta z možem nadaljevala raziskovanje širše okolice, izstopila sta iz slovenskih meja, se preizkusila na Dolomitih, švicarskih in drugih vrhovih. Naslednja stopnica je odpravarstvo: Nepal kot dežela z najvišjim številom osemtisočakov je gotovo najbolj privlačen. “To je dežela zadovoljnih ljudi, življenje je tam popolnoma drugačno kot pri nas”. In vendar je tam duhovnost prisotna na prvem mestu; “verjamem, da je eden od virov njihove močne vere v nadnaravno gotovo v naravi, ki jih obdaja. Stvarstvo je tako neizmerno in lepo, da se ne moreš ne vprašati, kakšen je stvaritelj, ko je že stvarstvo tako lepo”. Hkrati se v teh neskončnostih počutiš izredno majhnega, je povedala.
Od vseh vzponov zakoncev Štremfelj je gotovo najbolj znan tisti na Everest leta 1990: imela sta izredno lepe razmere, vrh sta dosegla, ga doživela in se veselila. Nato sta želela zamenjati mraz in višino s toplo Kalifornijo. Odločila sta se za goro El Capitan, ki ima popolnoma navpično tisoč metrsko granitno steno. Izziva sta se lotila precej samozavestno, toda “Gospod je razmišljal drugače kot midva”. Doživela sta “tisto izkušnjo, zaradi katere se je moje življenje spreobrnilo na glavo”. Ko se je že zdelo, da gre vse narobe in bi skoraj tvegala kaj hudega, je Marija v razpokah pečin med smetmi, ki so jih pustili predhodniki, naletela na 4 litre čiste vode, ki jima je rešila življenje. “Prišla sva do vrha, bolela naju je vsaka mišica telesa, neskončno srečna. Takrat sem začela razumevati Jezusove besede, da je breme lahko in sladko”. Njeno življenje od takrat naprej ni bilo več enako, “začenjalo se je ovijati v iskanju Boga”. Postavljala si je veliko vprašanj, negotovosti pa so jo privedle v njeno obdobje new age-a. Vračala se je v kraje, kjer so bila tudi druga verstva, budizem, hinduizem, začela je brati duhovno literaturo. “To je bilo moje najbolj katastrofalno odbobje. Mislila sem, da se lahko postavim na mesto boga”. Ta filozofija jo je speljala na led, spreminjala se je in se odtujevala družini. “Gospod je res velik”; preko osebe, ki ji je bila nepriljubljena in celo zoprna, je spoznala skupino Prenove v duhu. Začutila je Božjo bližino, ki jo je “posrkala”. Odkrila je Sveto pismo, ga začela brati in ga odtlej vedno nosila s sabo na odprave. “V samoti in miru teh okolij je bil odzven teh besed mogoče še močnejši”. In vendar je še izkusila, da te življenje posrka vase, “hitro spet postanemo strašansko pomembni in prepričani, da vse propade, če ne naredimo tega in onega”. Tedaj se Marija ustavi in gre na goro: “Tam se dejansko pokaže, kaj je vredno pozornosti in kaj je balast, ki se v dolini zdi ravno tako pomemben, a ni. Na koncu ostane le še tisto, kar je pomembno, to so odnosi”. Vera daje Mariji prepričanje, da, če delaš dobro, se stvari kopičijo nekje v večnosti. “Kaj bi bil smisel mojega življenja? To, da odideš, pustiš vse za sabo in izgineš kot prah? Verjamem, da ni tako”! Če najdeš Boga in ga vedno znova odkrivaš, je še povedala, “je to tisto, kar nas kljub vsemu razburkanju v življenju pripelje v pristan.
Ta mirna voda nam omogoča, da doživiš svoj zemeljski konec. Prepričana sem, da se bo vse skupaj nadaljevalo v večnosti”. O svoji duhovni poti je gostja še povedala, da je Bogu zastavljala veliko vprašanj, iskala je oseben odnos. Odgovori pa so se pojavili kasneje: “To se zgodi, ko je potrebno, ne pa, ko mi mislimo, da je potrebno”, je razumela. Njeno osnovno spoznanje je bilo: “Kar se nam zdi na prvi pogled slabo, neprijetno in težko, se v končni fazi lahko izkaže za odločilno. Da to ponotranjiš in sprejmeš, pa potrebuješ samoto”. Še en biser modrosti: “To, kar ti da notranje zadovoljstvo, se skoraj vedno dosega z naporom. Ta napor pa sploh ni tako težak, kot si ga predstavljamo. To je tisto sladko breme. Treba pa ga je opraviti. To velja za katerokoli področje”. Ta duhovna moč je nerazumljiva umu. “Tistemu, ki ni zaljubljen, je težko povedati, kaj to je; neverniku je težko povedati, kaj pomeni biti veren. To so stvari, ki jih moraš doživeti”.
Na vprašanje, kaj jo je gnalo v gore, je iskreno povedala, da ni nikdar imela želje po tem, da bi izstopala, morda le željo po lepoti. In marsikaj se je dogajalo “slučajno”. Pravzaprav so jima “vrhovi prihajali naproti”. Na Everest sta šla na povabilo odprave, ki so jo organizirali tržaški Slovenci. Ko so se vrnili v dolino, je ameriška kronistka ugotovila, da sta bila z Andrejem prvi zakonski par na vrhu. “Sva vesela in ponosna; da bi pa to bilo odločilno v mojem življenju, pa ne”!
DD