Glasilo Mengšan, april 2012 - intervju Alojzij Janežič
Društvo upokojencev Mengeš je bilo ustanovljeno leta 1953. Kdaj je začela v okviru tega društva delovati planinska sekcija?
Res je, društvo upokojencev bo leta 2013 praznovalo 60-letnico svojega obstoja, pohodniška sekcija pa je v okviru društva začela delovati leta 1993. Ustanovili so jo na pobudo članov, ki so bili navdušeni nad pohodništvom, ne le nad aktivnim gibanjem, temveč tudi zaradi odkrivanja mnogih zanimivosti pokrajine.
Kdo vodi planinsko sekcijo in skrbi za organizacijo planinskih pohodov?
Od ustanovitve do leta 2005 je pohodniško sekcijo vodila gospa Angelca Kržan. Leta 2006 sem prevzel vodstvo sekcije, nadaljujem pa tudi z vodenjem kronike pohodov. Sedanji organizacijski odbor sestavljajo gospe Minka Colnar, Tončka Jagodic in Ida Janežič, ki pripravljajo idejne zasnove pohodov in pohode tudi vodijo. Na pohod ali vzpon se podamo skoraj vsako soboto. Pohodniki, ki so upokojenci, v šali radi rečejo: »Sobota, to je naš dan, sobote ne damo!«
Druženje in gibanje v naravi je zdrav način preživljanja prostega časa upokojencev, za to pa skrbi tudi vaša planinska sekcija, ki organizira izlete oziroma pohode na naše gore in v druge kraje. Zanima me, koliko pohodnikov se jih udeležuje in koliko članov imate?
Pohodniška sekcija šteje 20 članov. Posamičnih pohodov se udeležuje od 8 do 15 pohodnikov. Nekaj članov je v pohodniški sekciji že od vsega začetka, ostali pa smo se pridružili kasneje. Posebej ponosni pa smo na našega člana Martina Močnika, ki smo ga z veseljem sprejeli medse. Kljub temu, da je Martin oslepel, pogumno in optimistično stopa skozi življenje. Vsako soboto se z nami podaja na planinske pohode, da skupaj osvajamo vrhove. Z njegovo vodnico, psičko Bibo, ki ga spremlja zadnje čase, sta resnično prava atrakcija.
Morda še malo statistike, koliko pohodov ste imeli prvo leto, koliko se jih je nabralo v vseh letih in skupno število udeležencev?
Prvo leto smo imeli 17 pohodov. V prvih letih mojega vodenja smo opravili povprečno 30 pohodov, sedaj pa že preko 50. Odkar vodim planinsko sekcijo, smo opravili 266 pohodov in vzponov.
Ali se udeležujete tudi pohodov, ki jih organizirajo druga društva? So kateri pohodi postali že tradicija in po katerih poteh?
Udeležujemo se tudi organiziranih tradicionalnih pohodov, kot so pohod Franca Trohe (Babno Polje), pohod Molička planina (župnija Mengeš in Trzin), pohod Rašica (PD Mengeš) in pohod Čez goro k očetu (Pohodniška sekcija Lek).
Kako izbirate pohode, da so privlačni in zanimivi, pa tudi primerni po zahtevnosti za udeležence glede na njihove sposobnosti? Ali z vami sodelujejo tudi vodniki?
Pohode izbiramo predvsem glede na letne čase. Pohodniki sami izbirajo posamične pohode glede na zahtevnosti, ki se jim zdijo ustrezne njihovim zmožnostim. Vse pohode vodimo sami, brez vodnikov. Lahko rečem, da so vsi pohodi uspešni. Predvsem pa nikoli ne manjka veselja, tako da se nam vsak pohod vtisne v drag spomin.
Na kratko nam predstavite program sekcije za leto 2012. Katere kraje najraje obiskujete in kateri so tisti, ki jih še niste, a si jih posebno želite?
Zimsko-spomladanski del programa že izvajamo. To je tako imenovana slovenska Jakobova pot, ki se začne na hrvaški meji »Slovenska vas« in se zaključi v Trstu oziroma Devinu. Gre za slovenski del slavne romarske poti »Camino Kompostela – Španija«. Pot premagujemo po etapah, vsaka je dolga približno 20 km in jo opravimo v šestih urah. Vseh etap je 15. S kombijem se pripeljemo do začetka etape, etapo prehodimo, na koncu pa nas spet pričaka kombi.
V letu 2012 bomo opravili tudi vse tradicionalne pohode, zgodaj jeseni pa imamo v načrtu še vzpon na nekatere dvatisočake, pa tudi višje – npr. na Prisank, Ojstrico in pohod od Korošice preko Konja do Velike planine.
In na kakšen način obveščate člane o pohodih?
Člane sekcije o pohodih sproti obveščamo preko plakatov, ki jih obesimo v društveno omarico.
In še misel za zaključek …
Naj povem verze iz pesmi Alojzija Janežiča – To smo mi:
Ko zberemo se za pohod,
v očeh nam radost sije,
saj vemo, zopet gremo gor,
kjer v veselju nam srce močneje bije.
Tam gori res je raj,
tam duša se spočije,
naužiti vseh lepot nazaj se vračamo v doline.
Najlepša nagrada za planinca je, ko ga na vrhu planine obsije sonce, še lepša pa veličasten razgled nad dolinami in gorami. Želim vam, da se vam na vaših poteh pridružijo novi pohodniki in da skupaj doživite še veliko lepih vtisov.
Besedilo: Blanka Tomšič
Foto: E. V