Nedelo - Mateja Kotnik: Gospodarji na visokogorskih kmetijah na Solčavskem, ki imajo v lasti velike površine gozdov, nimajo lahkega dela.
»Zgornja Savinjska dolina je izjemno bogata z gozdovi. Tudi geografsko predstavlja zaokroženo celoto. Imamo vse pogoje za lesnopredelovalni obrat, v katerem bi lahko dodali vrednost domačemu lesu, omogočili zaposlitev domačinom, preživetje družinam … Posekamo veliko kakovostnega lesa, a to opazijo tudi tujci in ga množično vozijo čez mejo. To ni dobro,« ugotavlja solčavski župan Alojz Lipnik, nekdanji gozdar v revirju Logarska dolina, Anton Breznik, direktor območne enote zavoda za gozdove Nazarje, pa nadaljuje: »Žal, skoraj ves posekani les zapusti dolino v okrogli obliki. Smreke iz Zgornje Savinjske doline večinoma končajo v velikih žagarskih obratih v sosednji Avstriji in Italiji.«
Gospodarji na visokogorskih kmetijah na Solčavskem, ki imajo v lasti velike površine gozdov, nimajo lahkega dela. Krmarijo med ponudbo in povpraševanjem na skrhanem trgu lesa, se odločajo, ali je trenutno bolje prodati boljšo ali slabšo kakovost, oklevajo, koga izbrati med kupci, pa tudi kaj in kje posekati, da bo ostalo za bodoče rodove … »Ni tako preprosto. Včasih si prepričan, da ravnaš prav, pa se pokaže ravno nasprotno. Trudimo se, da gospodarimo z gozdom tako, da ga ne oslabimo preveč. Sam bi želel, da bi manj posegal vanj,« je rekel Klemen Matk z Matkove kmetije, ki se razprostira za 700 hektarih. »Od tega imamo štiristo hektarov samih skal, od katerih se ne da živeti, in veliko varovalnega gozda, ki je sicer lep in koristen, a ne daje nobenega prihodka,« opozarja sogovornik.
»Trajnost donosov je zelo pomembna. To ves čas poudarjamo v pogovoru z lastniki,« je razložil Štefan Bezovnik, mlad gozdar v revirju Logarska dolina, kjer meri povprečna gozdna posest 80 hektarov: »Lastniki gozdov se na tem območju soočajo z zahtevnimi razmerami za gospodarjenje. Tereni so strmi, težko prehodni, najnižji je na 740 metrih nadmorske višine, najvišji pa 2500 metrov nad morjem. V večini primerov se gospodarjenje z gozdovi konča z gozdno mejo na 1550 metrih nadmorske višine.«
Svež paradižnik tudi sredi zime
»Je že res, da imamo veliko gozda, pri nas denimo kar 330 hektarov, a ljudje pozabljajo, da je v naših krajih več kot pol leta zima,« je opozoril Marko Suhodolnik, po domače Covnik, čigar posestvo se razprostira od nadmorske višine 900 do 1617 metrov. »Kakovosten les ta čas nima prave cene, zato ga ne prodajam,« je rekel pod lipo na dvorišču domače hiše na nadmorski višini 1226 metrov. Njegova posest je ogromna. Potreboval bi en dan, da bi jo obhodil. »Na leto posekamo približno dva tisoč kubikov lesa. Smreko prodam, macesen vedno zrežem doma.« Marko je ponosen na svojo samooskrbno kmetijo: »Elektrarno je že pred drugo svetovno vojno zgradil moj oče, čreda petdesetih koz nam daje mleko, iz katerega naredimo tudi skuto in sir, le sadja ni nobenega. Na taki nadmorski višini uspevajo le divje češnje. Pa paradižnik! A v steklenjaku pod hlevom, kjer ga včasih pobiramo celo za božič.«
Marka, ki pravi, da z lesom več iztrži, če sam poskrbi za sečnjo in spravilo, skrbijo napovedi o ustanovitvi regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe in omejitvah, ki jih bo prinesel za prebivalce. »Kako bomo živeli, če nam bodo vse prepovedali,« se sprašuje, solčavski župan Alojz Lipnik pa odgovarja: »Življenje v parku mora biti prednost, in ne ovira. Če ne bo tako, ustanovitev parka ni smiselna. Nobena tradicionalna dejavnost se ne sme razvijati na škodo druge. Želimo si trajnostnega razvoja v pravem pomenu besede. Če nam bo park v pomoč, je vredno razmisliti o njem, drugače ne.« Lipnik napoveduje, da se javna razprava o osnutku uredbe obeta v septembru, a da zdajšnji osnutek za lastnike gozdov ne prinaša spremenjenega režima gospodarjenja.
Tujci na svojem
»V Zgornji Savinjski dolini je zanemarljivo malo državnih gozdov. Le dobra dva odstotka, velika gozda posestnica pa je Rimskokatoliška cerkev. Ko se je pojavila kot lastnica, smo imeli veliko pomislekov, zdaj pa z njenimi gozdarji dobro sodelujemo,« je povedal Anton Breznik, direktor območne enote zavoda za gozdove Nazarje, za katero je značilna zelo razdrobljena gozdna posest. Da bi se čimprej znašli med lastniki gozdov, si želijo tudi na kmetiji Planica pod mogočno goro Korošica, kjer je rod Ančke Mlinar nekoč gospodaril na 160 hektarov veliki kmetiji z gozdom, zdaj pa je od nje ostalo borih šest. »Kaj se je zgodilo? Nihče ne ve natančno. Kaže, da je moj stric posestvo zapravil. Domači so odšli za hlapce in dekle v dolino, na kmetiji, kolikor je je ostalo, pa so se menjavali najemniki. Po vojni, ko je bilo vse požgano, so kmetijo vrnili potomcem, gozd pa je ostal v državni lasti. Pozneje je lastnik gozda postal nadškofijski gozdar Žumer,« sta razlagala Ančka in Anton Mlinar, ki sta se na posestvo vrnila pred štirimi desetletji. »Vleklo naju je na svoje, a če bi takrat vedela, kaj naju čaka, ne bi nikoli odšla iz doline,« sta priznala in se spominjala obljub, kako jima bodo pomagali do gozda, če bosta pridno gospodarila. »Iz tega do danes ni bilo nič. Sami smo pisali Žumerjevim potomcem in jih seznanili z našo željo, da kupimo nekaj hektarov gozda, a nam sploh niso odpisali.«
»Počutimo se kot tujci na domači zemlji,« je rekel Anton Mlinar mlajši, ki si kruh služi s sečnjo in spravilom lesa po gozdovih. »Počutimo se prikrajšane. Niti toliko lesa nimamo, da bi lahko dokončali hišo,« je nadaljevala Ančka. »Kot lokalna skupnost glede urejanja lastništva in zaokrožitve njihove posesti nimamo nikakršne pristojnosti. Morda bi lahko kot posrednik pomagali med starimi in novimi lastniki najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse strani. Vendar do nas še ni prišla pobuda za takšno morebitno posredovanje,« je sporočil Ciril Rosc, župan občine Luče.
Država – skrben gospodar
»Cerkev ali država, saj je vseeno, kdo je lastnik. V obeh primerih se je težko karkoli dogovoriti,« meni Karel Petrič, kmet z Ludranskega Vrha nad Črno na Koroškem, ki v imenu petintridesetih koroških visokogorskih kmetij brez gozda, ki so jih večino na beraško palico spravili visoki davki v stari Avstriji, že več let bije plat zvona z državo, da bi jim odstopila v upravljanje vsaj približno dvajset hektarov. V zakonu o gozdovih sicer piše, da lahko visokogorski kmetje uveljavljajo prednostno pravico pri podeljevanju koncesij v gozdovih, ki so v državni lasti, a kaj, ko je vlada leta 1996 kar 98 odstotkov državnih gozdov za dvajset let podelila v upravljanje gozdnim gospodarstvom. Na kmetijskem ministrstvu so že pred časom obljubili, da bodo naročili strokovno študijo in določili merila, po katerih bodo presojali, kateri kmetje bi se lahko potegovali za upravljanje državnega gozda in kateri ne …
A čas teče in Karel Petrič potrebuje les za obnovo gospodarskih poslopij, za drva … Pisal je na sklad kmetijskih zemljišč in prosil za nakup dveh hektarov. Po letu dni so odpisali, da gozd sicer lahko kupi, a za devet tisoč evrov za hektar. Cena je bila previsoka. Petrič je malo počakal, nato znova poskusil. Pred kratkim je le postal lastnik dveh hektarov gozda, ki ga je plačal po sedem tisoč evrov za hektar. Država je tokrat res ravnala kot skrben gospodar. Petrič je namreč izračunal, da je s prodajo iztržila tolikšen dobiček, kot si ga lahko na enaki površini gozda v upravljanju gozdnega gospodarstva obeta šele v 250 letih. »Čeprav imam malo, sem zadovoljen. Prej nisem imel enega samega drevesa.«