Planinski vestnik - Tone Tomše: Z razvojem turizma in prostočasnih dejavnosti se poleg hoje v gore vse bolj pojavljajo najrazličnejši adrenalinski športi kot drugačne oblike športnega koriščenja gorskega prostora ...
To so gorski teki, razni triatloni, gorsko kolesarjenje, zmajarstvo, jadralno padalstvo, orientiring, vožnja z motornimi sanmi, spusti po divjih vodah, kanjoning, pa tudi nove oblike alpinizma. Vse te dejavnosti so v gorskem svetu razmeroma nov pojav. Ker niso usklajene z ostalimi uporabniki prostora, marsikje povzročajo konflikte med interesi predstavnikov novih športov, planinci in avtohtonim prebivalstvom. Zanimivo je, da se je precej teh novih športnikov razvilo prav iz vrst planincev in alpinistov. Tako so v različnih državah nekatere od teh dejavnosti celo vključene v planinsko organizacijo, druge se od planinske organizacije ločujejo, tretje pa so ji pravo nasprotje.
Množice v gorah 
Oton Naglost
Prav v zvezi s pojavljanjem novih oblik rekreacije in športnega izkoriščanja gorskega sveta so planinske organizacije dostikrat postavljene pred dilemo, kaj narediti s temi novimi pojavi. Vsekakor se planinske organizacije čutijo dolžne, da kot najstarejši neindustrijski uporabnik gorskega sveta z izoblikovanim kodeksom obnašanja v gorah o novih oblikah uporabe gorskega sveta povedo svoje mnenje. Kodeks planinskega obnašanja v gorah se je namreč oblikoval skozi več kot stoletno zgodovino organiziranega planinskega gibanja in je kot tak po večkratnih revizijah dosegel zrelo obliko. S svojo množičnostjo, organiziranostjo in ugledom imajo planinske organizacije vsekakor moč, da na razvoj teh novih rekreativnih oblik v gorah lahko bistveno vplivajo in najdejo z ostalimi uporabniki gorskega prostora primerno nekonfliktno rešitev.
Ob tem se moramo zavedati, da pri še tako škodljivem športu za okolje posamezniki ne predstavljajo problema. Vsaka dejavnost postane problematična šele ob množičnosti. Tako lahko trdimo, da turisti in planinci, ki se v ranem dopoldnevu napotijo s parkirišča do dve uri oddaljene planinske koče, predstavljajo določen ekološki problem le, če ta koča postane priljubljena točka, ki jo obiskuje vedno več obiskovalcev. Zaradi velikega števila hodcev se začnejo širiti in poglabljati uhojene poti. Ker večina teh občasnih obiskovalcev gorskega sveta ponavadi ni zadostno ekološko osveščena, navadno hodijo po bližnjicah, ki so najbolj obremenjene prav pri sestopu. Raznim »ljubiteljem« je pomembno, da so na svoji točki čim večkrat v čim krajšem času, in prav ti napravijo največ škode, saj jim narava pomeni le vadbeni poligon. Vse lepote so za njih postranskega pomena.
Zaradi večjega števila obiskovalcev je do koč treba pripeljati vedno več pijače in hrane, kar se večinoma rešuje tako, da se nekdanja planinska pot razširi v dovozno pot in kasneje v cesto.
Zato je poglavitna naloga vseh, ki skrbimo za gorski prostor, da vse te številne obiskovalce primerno informiramo in vzgojimo. Tako že opažamo, da se je trganje gorskega cvetja in odmetavanje odpadkov ob poti s primerno vzgojo bistveno zmanjšalo, kar lahko štejemo kot pozitiven ukrep planinske organizacije.
Organizirani motoristi se večinoma omejujejo na vožnje po za to urejenih cestah. Vendar občasno posamezne motoriste premami želja, da se podajo tudi na planinsko pot do najbližje planinske postojanke. Ob postopnem večanju življenjskega standarda se povečuje tudi uporaba terenskih avtomobilov. Tudi tam, kamor nikakor ne sodijo. Podobno je z motornimi sanmi pozimi. Uporabo teh vozil v rekreacijske namene bi morali v sodelovanju z zakonodajalci v gorskem svetu pravočasno omejiti.
Število prodanih gorskih koles gre v zadnjih letih v evropskih državah v milijone. Na srečo se za vožnjo po gorah uporablja le izjemno majhen del kupljenih gorskih koles. Večina kupcev gorskih koles se namreč fizično ni sposobna pripeljati s kolesom na kak vrh, oziroma se z njim vzpenjati po strmi poti. Vendar pa vožnja z gorskim kolesom na specifičen način obremenjuje travno rušo, poškoduje pot in povečuje erozijo.
Med pešci, planinci in gorskimi kolesarji zaradi sočasne uporabe poti in steza prihaja do nesporazumov, zato menimo, da bi bilo potrebno razmerja pri uporabi gorskih poti urediti. Prepovedati bi morali vožnjo povsod tam, kjer je pot dovolj široka le za pešce.
Če je pot ozka in zelo obiskana, potem seveda nujno pride do sporov med počasnejšimi pešci in hitrejšimi tekači. Ob času tekmovanj so poti sicer proste, ob času treninga pa ne. Menimo, da bi morali gorski tekači zaradi svoje večje telesne pripravljenosti vedno dajati prednost pešcem in se jim umikati in da bi se morali v času teka izogibati najbolj obljudenim potem. Pri tekih naj bi se držali uhojenih poti in naj ne bi delali bližnjic. Ker so mnogi gorski tekači izšli predvsem iz atletskih in ne iz planinskih krogov, bi bilo tudi zanje dobro, da se tako kot gorski kolesarji seznanijo z osnovnimi planinskimi veščinami, da ne bi po nepotrebnem prihajalo do slabe volje. Posebna specifika gorskega tekača je tudi v tem, da s seboj v gore ne nosi nobene prtljage in da je obut le teku primerno, tako da je ob vsakršni spremembi razmer na poti (sneg) ali ob spremembah vremena lahko kaj hitro žrtev nesreče.
Gorski prostor je vsekakor dovolj velik, da v njem lahko vsakdo najde svoj delček za zadovoljevanje svojih želja in potreb. Pa vendar velja poudariti, da ima narava vedno prednost pred vsem ostalim.
Tone Tomše