Gorenjski glas - Stojan Saje: Kamničan Tomaž Humar je dvajset let po začetku svoje strme alpinistične poti oktobra 2007 dodal nov biser v bogat mozaik vzponov v Himalaji. Sam je v alpskem stilu splezal novo smer na vzhodni vrh Anapurne
Gorenjski glas, petek, 23. november 2007: NOVICE / RAZGLEDI - SNOVANJA
Spet bi krenil po isti poti
Kamničan Tomaž Humar je dvajset let po začetku svoje strme alpinistične poti oktobra 2007 dodal nov biser v bogat mozaik vzponov v Himalaji. Sam je v alpskem stilu splezal novo smer na vzhodni vrh 8047 metrov visoke gore Anapurna.
Goram ste se zapisali v mladosti. Postali ste alpinist, alpinistični inštruktor in gorski reševalec. Če bi se odločali znova, ali bi krenili po isti poti?
»Goram sem se zapisal leta 1987, torej pred dvajsetimi leti. Seveda bi spet krenil po enaki poti. Spoštujem pravilo: ne obžaluj tistega, kar ti je dano!«
Pri osemintridesetih letih je za vami več kot 1500 vzponov, od tega okoli 70 prvenstvenih. Bili ste na 14 odpravah v tuje gore. Dobili ste več alpinističnih in drugih priznanj, a ne plezate zaradi slave. Kaj vas torej vleče v višave?
»Drži, da imam 38 let. Dopolnil sem jih 18. februarja letos. Vse drugo pa je zelo relativno. Vzponov v gorah že dolgo ne štejem več. Pomembno mi je vsako doživetje posebej. Le-to te zaznamuje in pri tem rasteš v svojem zavedanju. Najboljše od vsega pa je, da se imaš pri tem lepo.«
Mogočno steno gore Daulaghiri ste leta 1999 preplezali čisto sami. Ste se odpovedali klasičnim alpinističnim odpravam, da bi bili sami svoj gospodar?
»Že na začetku poti sem stvari gledal drugače kot večina, zato sem šel svojo pot. Ne vedno sam, saj je lepo, če srečo deliš še s kom. Ko plezam sam, je zgodba s steno samo moja. Mojih poti ne more določati nihče drug kot jaz sam. Pri plezanju v alpskem stilu mi gre za umetnost preživetja v vertikali. Led in skale so moje naravno okolje, v katerem pa ni prostora za omahljivce. Na odpravah me spremljajo le najbližji prijatelji, soplezalci in osebna zdravnica. To so ljudje, ki dihajo z mano in zame. Pameti mi ne skušajo soliti niti takrat, ko se zdi stvar najbolj brezupna.«
Vaše volje do plezanja nista strli niti hudi poškodbi nog ob padcu v nedograjeni hiši niti tvegano reševanje z gore Nanga Parbat predlani. Kako ste po vsem tem našli motiv in energijo za nove vrhunske podvige?
»Gre predvsem za ljubezen do plezanja. Ob tem je prisotno zavedanje, da ne bo vedno samo sonca. A to ni najbolj pomembno. Pomembno se je vedno znova pobrati in iti naprej!«
Letos ste presenetili javnost s samostojnim vzponom na Anapurno z juga. Kaj se je tam dogajalo in kako je potekal vaš prvenstveni vzpon?
»Šel sem pod goro, na katero sem se vzpel leta 1995 s severa. Tokrat sem želel najprej spoznati južno gorovje, ki se vije v obliki podkve. Glede na vreme in razmere sem plezal po moji oceni v najvarnejšem delu stene. Podatkov o prejšnjih poizkusih vzponov ali smereh nisem imel. Želel sem si spet v višine okoli 8000 metrov. Zame je pomembno, kar sem tam gori doživel. Vse drugo je le statistika. Podatke sem navedel v poročilu ob vrnitvi z gore.
Plezal sem v alpskem stilu in se na vzhodni vrh povzpel v samo nekaj dneh v zelo težkih pogojih, saj je bilo vreme septembra zelo slabo. Ob začetku vzpona je začel pihati s severa in severozahoda veter s hitrostjo 100 do 150 kilometrov na uro. Najbrž ni treba posebej pojasnjevati, kaj pomenijo take razmere. Leta 1997 je podoben veter terjal življenje mojega partnerja Janeza Jegliča.
Jaz in prijatelj Jagat Limbu sva začela vzpon 24. oktobra 2007. Prečila sva ledenik in se vzpela prek skalnega stebra do 5800 metrov, kjer sva postavila prvi bivak. Naslednji dan sva ostala tam zaradi močnega vetra in prebavnih težav. Jaz tudi nisem bil dovolj aklimatiziran za vzpon na osemtisočak. Vzpon sem nadaljeval 26. oktobra ob 6. uri. S seboj sem vzel le opremo za bivakiranje, nekaj hrane in plin. Ob 15. uri sem začel kopati luknjo v led za drugi bivak na 7200 metrih. Zaradi boljše aklimatizacije in močnega vetra sem ostal v bivaku ves naslednji dan. Po neprespani noči sem 28. oktobra ob 6. uri kljub silnemu vetru sklenil nadaljevati vzpon. V dveh urah sem dosegel Vzhodni greben, kjer je bil veter stalen in močan. Do 10. ure sem prečil skoraj ves greben. Ob vedno močnejšem vetru je bila višje tudi nevarnost plazenja. Pred 15. uro sem dosegel vzhodni vrh Anapurne (8047 metrov). Tudi če bi bilo vreme ugodno, si ne bi drznil na glavni vrh (8091 metrov), kjer sem bil leta 1995. Anapurna je bila moj prvi osemtisočak. To je glavni razlog, da sem jo spet izbral dvajset let, potem ko je alpinizem postal moj način življenja.
Sestopati sem začel takoj. Mračilo se je. Bil sem zelo utrujen, saj dolgo nisem pil in jedel. Ko se je stemnilo, nisem videl več niti svojih sledi. Čelna svetilka je zaradi mraza ugasnila. V luninem siju sem ob 20.25 priplezal v bivak na 7200 metrih. Naslednje jutro sem se ob 8. uri odpravil proti bivaku na 5800 metrih. Po štirih urah sestopanja me je tam pričakal Jagat. V bazni tabor na 4150 metrih sva prišla 29. oktobra ob 20.30. Po dolgih pogovorih in kratkem spancu smo 30. oktobra pospravili bazni tabor. Popoldan smo organizirali reševanje treh članov korejske odprave, ki so bili naslednji dan na varnem. Mi smo krenili v dolino in prispeli 2. novembra v Katmandu. Tam sta himalajska kronista Elizabeth Hawley in Richard Salisbury prevzela moje poročilo in slike. Zapisala sta, da sem sam preplezal novo smer v desnem delu južne stene Anapurne, kjer se je v preteklosti nekoliko bolj levo vzpela poljska naveza Hajzer – Kukuczka.«
Gotovo so pred teboj novi alpinistični cilji. Kateri te mika najbolj?
»Vedno sem gledal naprej. To je bila moja prednost v življenju. Namesto konkretnega odgovora vam dajem namig. Kar mislite danes, boste živeli jutri!«
Besedilo Stojan Saje, Foto: Tomaž Humar
Pot na drugo stran
Vznemirjenje je posledica vibracij,
le te rode misel, ki se razvije v idejo,
le ta živi, dokler jo hranimo v srcu,
ki je pogojena z iskrenostjo do nas samih, čuječnosti v umu,
do življenja samega.
Ko se predamo ideji, ni ovir, je le POT.
Vera, pogum, uvid nam pomagajo, da pridemo pred oltar daritve.
Da doživimo zlitje z enostjo, je potrebno veliko, veliko
NAS SAMIH.
Kar sledi, je nenapisljivo, je neberljivo izven prostora in časa.
Spone zemeljskih znamenj se razblinijo v eter.
Vse, kar ostane, je potovanje, potovanje na drugo stran,
Kjer pogum, vera, uvid niso več potrebni,
VSE, KAR JE, SI,
VSE, KAR SI, JE.
Tomaž Humar