Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: V mogočni verigi Poliških špikov v Zahodnih Julijcih je »najšibkejši« člen, čeprav je zlezel krepko čez dva tisoč višinskih metrov pod nebo. Edini je namreč, ki se nanj lahko vzpnemo, tudi
V mogočni verigi Poliških špikov v Zahodnih Julijcih je »najšibkejši« člen, čeprav je zlezel krepko čez dva tisoč višinskih metrov pod nebo. Edini je namreč, ki se nanj lahko vzpnemo, tudi če smo gorniško komaj pismeni, šele na začetku abecede, ki jo bodo, ko ji bomo prišli do konca, kronali vzponi po najtežjih, z železjem opremljenih poteh v gorah okrog Viša in Montaža. Vendar mu ta »šibkost« nič ne jemlje v njegovi mogočni razpostavljenosti nad razprostranjenimi pašniki Montaževih planin, kjer na Pecolu, prav v vpadnici našega vrha, na ljubkem holmu, stoji prijazna koča Brazza, izhodišče za vse, kar je v tem Montaževem kraljestvu vrednega truda in obiska. Stoji prav v osrčju gorske gmote, ki se od najvišjega Montaža steza na vzhod, k Špiku nad Nosom, k Nižjim vrhovom, h Koštrunovim špicam in k Višu, temu plemenitemu vzhodnemu stražarju našega grebenskega veličastja. Od kraljevskega Montaža in njegovih komaj kaj manj postavnih vazalov, kakršni so Vrh Brda, Špik nad Plazom in Špik nad Cijanerico, našo goro na zahodu loči globoka zareza Škrbine nad Cijanerico, ki jo je Julius Kugy povsem upravičeno primerjal z znamenito škrbino Coup de Sabre (Udarec z mečem) v francoski (dauphinejski) gorski skupini Pelvoux, na vzhodu pa se z vmesnima Špikoma (Špik nad Studenci in Špik nad Tratico) naslanja na še dva mogočneža, na Špik nad Nosom in Špik nad Špranjo.
Špik Hude police (2420 m)
Kaninske gore s Špika Hude police. Foto: Mitja Košir
Pot, ki jo imamo v mislih, ko govorimo o »najšibkejšem« členu mogočne gorske verige Poliških špikov, ima izhodišče na planini Pecol, kamor se z avtom vzpnemo po strmi in vijugavi cesti z Nevejskega sedla (staro slovensko ime je V Žlebeh) pod Kaninom. Ta pot je res za vsakogar, ki zmore v zmernem vzponu premagati slab višinski kilometer. Lepa, dobro uhojena steza se vseskozi po naravnih prehodih med sicer strmimi skalnimi pregradami zložno dviguje vse do visoko postavljenega in razgledov bogatega vrha. Sem ter tja se bo komu, ki mu ni do globokih pogledov, zazdelo, da strmi v kakšno brezno, vendar bo že korak zatem spet v varnem zavetju razloženih travnatih vzpetinic zadihal varni zrak povsem domačega okolja kakšnih sredogorskih bregov.
Nekaj povsem drugega sta dve poti, ki ju avtorji vodniških knjig uvrščajo med najzahtevnejše v teh gorah. Z vzhoda, tam od Špika nad Nosom, pripelje v zaledje Špika Hude police pot Ceria – Merlone, dolgo potovanje po vrtoglavih policah in prepadnih grebenskih rezeh, ki se začne na Škrbini Prednje špranje nad kočo Corsi pod Višem, izteče pa se na eni zadnjih serpentin naše udobne poti s koče Brazza na Špik Hude police. Z zahoda pa tik pod naš vrh pripelje pot, ki se začne tik pod znamenito Pipanovo lestvijo v vzhodnem grebenu Montaža, pot, ki ni le zelo zahtevna, ampak tudi zelo izpostavljena in nosi ime po Augustu in Eleniti Leva (konec julija je bila v popravilu in zato zaprta!), ponuja pa tistim, ki to zmorejo, obilo plezalskih užitkov v vrtoglavih stenah in na ozkih, strmoglavih policah.
Na vrhu našega Špika Hude police smo zelo visoko v Julijcih nasploh in hkrati le na pragu najvišjih gora okrog Montaža, smo pa tudi v središču vsega, kar nam ponujajo Zahodni Julijci. Na jugu Jezerska dolina in Reklanica, na severu Zajzera, vse naokrog pa skalni gradovi najbolj mogočnih gora (če za najbolj divje veljajo martuljški velikani) v Julijskih Alpah. Ena od globokih grap, ki se z grebenov Poliških špikov spušča v dno Zajzere je sploh najdaljša v naših gorah.
In še nekaj. Tu, okrog Montaža in Strme peči, še nekoliko bolj zahodno postavljene, še vedno naletimo na slovensko besedo, ki pa si sega v roke s furlansko, zato je ušesu blagodejno poslušati poleg običajnih italijanskih in nemških pozdravov tudi vse pogostejši slovenski »dober dan« in furlanski, pravzaprav avtohtoni »bon di«.
Več o tej naši gori preberite v knjigi Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998) in poglejte na zemljevida Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1:25.000 in Julijske Alpe – zahodni del 1: 50.000.
Mitja Košir