Slovenec (1925) - Josip Lavtižar: Velikonočni torek leta 1871 sta prišla s planine dva drvarja z razburljivo novico, da sta videla medveda pod Vršičem. Bil je prav blizu njiju, stopal mimo štorov posekanega gozda in se zgubil v gošči.

Onadva nista upala spregovoriti še besede ne. Samo gledala sta to veliko kosmato zver temnorjave barve, kratkih ušes in kratkega rivca.
Medvedje so radi prebivali v naših gozdih in delali škodo. Pri velikonočnem izpraševanju je pred več leti župnik vprašal moža:
»Katera reč je najhujša na svetu?«
Mož je brez pomisleka odgovoril: »Medved.«
Seveda je pričakoval župnik drugačnega odgovora. Še tisti večer, ko so ljudje zvedeli o medvedu pod Vršičem, je obhodil občinski sluga Jok vso Kranjsko goro z županovim ukazom, da mora iti drugo jutro iz vsake hiše en možak na medvedji lov. Orožje naj vzame kakršnokoli; zadostujeta tudi sekira in okovana palica, če ni drugega.
Takrat sem bil doma na velikonočnih počitnicah. Z Jokom sva bila dobra znanca, zato mi je prigovarjal, naj grem še jaz nad kosmatinca. Ker je bilo vabilo precej plašljivo, sem imel več izgovorov, končno pa vendar snel očetov »štuc« s kljuke in šel s tovarišijo. Zunaj vasi nas je občinski sluga preštel in naštel sedemdeset.
»Danes ga moramo dobiti«, je govoril Jok ves ponosen na to, da je poveljnik oboroženim vaščanom. »Le brez skrbi bodite!« je nadaljeval in žvečil tobak. »Čeprav zavoha medved človeka že na sto korakov, ga vendar ne napade brez povoda, temveč še beži pred njim; saj bi ga tudi mi ne preganjali, ako bi ne delal v poletnem času take škode med drobnico. To pa strogo naročim, naj tisti, ki ga bo streljal, dobro pomeri, ker ranjen medved postane besen in ne prizanese preganjalcu. Kdor ga pa ustreli, dobi od visoke vlade lepo nagrado v denarju.«
Po potu skozi Veliko Pišnico nam je Jok še mnogo drugih reči pripovedoval o medvedu. Jaz sem bil tisto leto v osmi latinski šoli, pa sem moral kar molčati v primeri z Jokovo zgovornostjo.
»Nekdaj je bilo več zverine kakor sedaj«, je razlagal dalje. »Od starih ljudi sem slišal, da so medvedom kopali globoke jame, v jame nastavljali meso in jih pokrivali z vejami. Medved je stopil na veje ter padci v jamo, iz katere ni mogel več nazaj, da je bil živ ujet. On je naša največja in najmočnejša zver, kljub temu pa hitrejša kakor nas eden. Žre pa vse od kraja, da je v tem oziru najbolj podoben svinji. Videli so ga že na drevesu, kjer je tresel lesnike; dobili so ga v žitu, ki ga je več pohodil kakor snedel. Tudi čebelarjem je naredil marsikako škodo, ker mu posebno dobro diši med, zato ga vidite v pratiki s panjem na rami. Kadar pa okusi meso, pozabi na vse drugo. Poklal bi vso čredo, ako bi ne bilo pastirja pri njej. Ko ga pripeljemo danes zvečer v Kranjsko goro, bo vse pokonci. Pa ne samo to. Po vsi deželi in še naprej bodo govorili o našem junaštva.«
Pod Prisojnikovimi stenami je razdelil Jok po štiri in štiri osebe skup in jim odkazal gozd, skozi katerega naj bi prodirali vedno više in spravili medveda na planino vrh Vršiča. Tukaj smo ga čakali tisti, ki smo bili oboroženi s puškami.
Po sebi je umevno, da človek pri takem opravku ni hladnega srca. Kadar je kaj zašumelo, smo mislili, da že prihaja, tisti, ki ga iščemo. Kmalu smo slišali neko vpitje, ki pa ni trajalo dolgo. Vse je izpadlo brez razburjenja, nihče ni sprožil strela. Ob dveh popoldne so začeli prihajati k nam na vrh oddelki gonjačev. Dva sta videla v snegu široke stopinje in nad Vršičem nekaj temnega, ki je izginilo na trentarsko stran. Gotovo je bil medved. Vpila sta nekaj časa, da bi opozorila tovariše nanj, pa ga ni nihče drugi videl, kakor samo ta dva.
Proti večeru smo se vrnili v Kranjsko goro. Veliko ljudi nam je prišlo naproti, katerim pa nismo mogli povedati drugega nego to, da smo brez medveda. Tudi Jok ni bil več tako gostobeseden kakor poprej.

II.

To je izvedel Špik iz Trente
Trenta je raztreseno selo onkraj Vršiča na goriški strani, štiri od Kranjske gore. V skaloviti dolini šumi Soča, ki ima tukaj svoj izvir. Težko bi dobili tako samoten in divji kraj. Hišice stojijo ob vznožju najvišjih gora: Jalovca, Mojstrovke, Prisojnika in bovškega Grintavca. Siromašno ljudstvo nima nič polja in zato nič pridelka. Moški iščejo zaslužka po svetu, ženske oskrbujejo male domove. Turist sodi nasprotno in pravi: Trenta je najlepši kraj, kakršnega bi si mogel misliti. Veličastvo gorovja okrožuje ta nepopisno divni košček zemlje.
Kdo je bil Špik? Mlad, tridesetleten mož, ki se je pisal Anton Tožbar. Hišo je imel poleg trentarske cerkve, zato je opravljal mežnarsko službo. Najbolj ga je veselil lov na divje koze. Poznal je vse steze po ondotnih skalah ter kot človek jeklenih živcev plezal brez omotice po najopasnejših strminah.
O medvedu je sklepal takole: »Če so ga Kranjskogorci prepodili severne strani Prisojnika, bo sedaj na južni strani, in ker ga niso dobili uni, ga bom dobil jaz. Ni verjetno, da bi bil šel medved nazaj, prej bi jo bil mahnil čez Luknjo v Vrata. Najbolj gotovo pa je ostal nad Trento, kjer ga sedaj čaka moja krogla.«
Tako je računal Špik in napravil imeniten načrt. Ni pa iskal velike tovarišije, temveč je razodel svojo misel le sosedu Štruklju, ki je bil prav tako vztrajen lovec kakor on. Nič nista odlašala, ampak takoj odla vsak z dobro nabito puško in zadostno municijo na usodno pot. Špikov lovski pes bi bil šel tako rad z njima, da je hotel utrgati verigo na kateri je bil priklenjen; gospodar pa ga je pogladil in mu prigovarjal, naj ostane lepo doma, ker danes ni lov na zajce ali srne, temveč na medveda.
Prvi dan sta Špik in Štrukelj gledala bolj po tleh kakor okrog sebe. Dobro sta poznala sled divje koze, toliko poprej bi bila spoznala sled medvedjih stopal. Hodila sta po peščenem, deloma z ruševjem obrastlem svetu, ki mu pravijo v Kontah. Pa prišel je večer, in lovca sta o medvedu toliko vedela kot zjutraj. Prenočila sta v skalnati duplini, toda kljub mrazu nista upala vžgati ognja, da ne bi motila kožuharja, ki je bil morebiti v bližini.
Drugo jutro sv. Marka dan 25. aprila sta zajtrkovala kruh s slanino po znani prislovici »Speck mit Brot schliigt den Hunger tot«.
Slutila sta, da ju čaka kritičen dan prve vrste. Zato sta se dobro podprla in si ugasila žejo pri bližnjem studencu. Na močvirnatem svetu poleg studenca ju je osupnilo prvo iznenadenje. V luži sta ugledala široke stopinje, ki niso bile od drugega kakor od medveda.
»Sva že na pravi poti!« je rekel Špik bolj tiho.
Ko je izginilo močvirje, sta imela bolj slab sled za kosmatincem. Po počasnem preiskovanju sta prišla v gozd in opazila zopet nekaj nenavadnega. Pod košato bukvo je bilo izkopano ležišče, napolnjeno s prstjo in z listjem. Vmes je ležalo nekaj dlake najvažnejše pa je bilo to, da sta opazila v ležišču kup svežih odpadkov, pomešanih s kostmi, nedvomen dokaz, da je medved tukaj prenočil.
»Smo že vkup,« je šepetal Špik Štruklju.
»Ti greš nazaj do studenca, potem pa ob robu gozda navzdol tako dolgo, da prideš do konca gošče. Tukaj se obrneš nazaj in hodiš po gozdu sem in tja, da si vedno bližje mene. Mogoče, da ga prepodiš. Poglej to skalo v Belem potoku. Poleg nje bom čakal na medveda. Ako je v gozdu, bo šel gotovo proti ležišču in lahko bom streljal nanj. Streljaj pa tudi ti, če ti bo priložnost, samo glej, da dobro zadeneš.«
Štrukelj je odšel, Špik pa se je stisnil za skalo, od koder je imel obširen pogled naokrog. Čakal je dolgo in nestrpno. Kar začuje med drevjem pokanje suhih vej in šumenje listja. Špik, Špik! Prišel je veliki trenutek pokaži, da si velik mož.
Počilo je. Medved se je stresel, omahnil na tla in zarjovel, da je bilo strašno slišati med skalovjem. Kmalu pa je vstal in se obrnil v gozd nazaj. Špik je hitro nabil puško in šel po korakih za njim. Na ovinku pa sta zadela skupaj. Medved se je namreč vrnil, ker je zagledal pred seboj prepad. Špik je streljal še enkrat toda neuspešno. Pozneje so ugotovili, da v naglici, ko je nabijal puško ni dajal kroglo vanjo. V tem trenutku mu ni ostalo drugega kot, da je vzdignil puškino kopito in zamahnil po medvedji glavi. Razkačena zver pa je bila hitrejša kot on. Imela je še toliko moči, da se je postavila na zadnji dve nogi, s prednjima zagrabila Špika in mu odtrgala spodnjo čeljust z jezikom vred. To se je godilo ob robu prepada. Tačas je prišel Štrukelj iz gozda in hitel na pomoč, pa ni upal streljati, ker bi lahko Špika zadel. Vendar je bil toliko pogumen, da je hotel odgnati zverino. Ta pa, čeprav že vsa oslabljena, se je zagnala proti Štruklju. Štrukelj je v naglici skočil čez skalnato razpoko, toda medved ga je še toliko dosegel, da mu je odgriznil peto na nogi. Potem je začel medved pojemati. Padel je na tla, valjal se je sem in tja, hrkal in pihal ter telebnil po strmini v prepad. Tudi Špiku je spodrsnilo, pa se je prijel za vejo in obvisel na njej. S težavo ga je potegnil Štrukelj na vrh.
Tako se je poslovil še zadnji medved iz tega kraja; od tistega časa ga niso videli Trentarji nobenega več.
Lahko si mislimo, kako težko sta hodila ranjenca v dolino. Dosti huda je bila Štrukljeva rana na nogi, toda malenkostna v primerjavi s Špikovo poškodbo. Špik je bil ves polit s krvjo, ki mu je tekla brez prenehanja z obraza. Tovariš mu je rane izpral z vodo in ovil z robcem. Dolgo sta hodila domov, kjer so ju z grozo sprejeli. Špik ni mogel od tega časa nič več govoriti, le kak težko umljiv zlog je spravil iz sebe. Znal pa je za silo pisati, da so ljudje vsaj iz pisanja izvedeli, kako se mu je godilo na medvedjem lovu.

III.

Prva skrb domačih je bila, da so iskali za Špika zdravniške pomoči. Dva moža sta ga spremila v Kranjsko Goro in od tu po železnici v ljubljansko bolnišnico. Zdravniki še niso imeli takega poškodovanca, zato so mu oskrbeli boljšo postrežbo. V kratkem času so bile rane zaceljene in Špik je prišel v Trento pod domači krov.
Najbolj ga je zanimalo, kako je bilo z medvedom, ko je on odšel v Ljubljano. Izvedel je, da so ga dobili v prepadu in ga z veliko truda spravili v Trento, ker je tehtal blizu 200 kg. Krogla je šla ob vratu med pleča. Meso so si razdelili Trentarji med seboj, kožo pa hranili doma.
Špik je živel po tem dogodku še 30 let. Vsa dela je lahko opravljal in z znamenji kazal kaj želi. Glavo je imel vedno zavezano z robcem, ker je bil obraz tako potvorjen, da ga ni nihče rad gledal.Robec si je odvezal samo takrat, kadar je potreboval hrane; uživati pa je mogel le tekočine. Legel je vznak, z eno roko pritrdil livo v požiralnik, v drugi roki pa držal žlico in z njo polnil livo. Zdrobljena jed je tekla po požiralniku v želodec tako kot pretakamo vodo ali vino v sod.
Medvedja koža mu je nesla dobre obresti. Hodil je z njo po bližnjih in daljnih krajih ter jo kazal ljudem. Vsak ga je miloval in mu rad dal podporo v denarju ali blagu. Kožo je pozneje kupil grof Coronini in jo oddal deželnemu muzeju v Gorici.

Kakor je bilo Špikovo življenje nenavadno, tako nenavadna je bila tudi njegova smrt. Ko sta leta 1900 s sinom podirala smreke pod Prisojnikom, je padlo eno deblo na Špika in ga ubilo. Učakal je 61 let.
Če prideš kdaj v Trento, obišči na tamkajšnjem pokopališču grob junaka, ki se je boril z medvedom.

Josip Lavtižar
Slovenec 15. december 1925