MMC RTV SLO: Tisti lepi, pravilni trikotnik, ki z martuljske smeri vabi poglede, pa čeprav v gorski skupini ni najvišji.
Sobota, 15. avgust. Kot vedno sva spanec nekoliko potegnila, čeprav je budilka prvič "zakikirikala" ob peti jutranji uri. Iz Ljubljane odrineva ob 7.30 in upava, da so se vremenoslovci pri napovedi jasnine in vročine vsaj malo zmotili.
Na poti proti Kranjski Gori se v Gozdu - Martuljku s pogledom na Špikovo severno steno v mislih poklonim Miri "Marku" Debelak, ki je pred 103 leti (avgust 1926) s Stankom Tominškom vanjo vrezala prvenstveno smer in med drugim postala prva ženska članica uglednega britanskega alpinističnega kluba.
Po južni strani je Špik dostopen, tako rekoč, vsakomur. Iz Kranjske Gore se podava po vršiški cesti mimo jezera Jasna do 3. serpentine, kjer vozilo pustiva pred mostom čez Pišnico. Ravna pot brez, ki se pri tem odcepi, naju ob levem bregu v eni uri pripelje do koče v Krnici. Že na pol poti do nje se levo odcepi pot čez Kačji graben, ki naju v neposrednem, ne preveč razglednem (dokler ne prideva do melišča) vztrajnem vzponu v 4 urah pripelje na vrh.
Nadaljujeva do Krnice, sedeva za pet minut, zajameva sapo in "zagrizeva".
Tudi tu o omembe vrednih ravnicah ali spustih, ki bi med neprestanim vzpenjanjem dali priložnost za oddih, ne moremo govoriti. Zato pa lahko med raznovrstnim skalovjem, travnatimi pobočji, melišči, gozdnatimi zaplatami, gorskim cvetjem, gamsi in stenami okoliških vrhov vseskozi počiva vsaj oko. V primerjavi s Kačjim grabnom neprimerno pestrejša in priporočljivejša pot za vzpon. Ta od koče v Krnici traja 4 ure.
Vrh Špika se na ogled postavi šele 20 minut pred koncem, ko po prvem kratkem, a varovanem stenskem vzponu dosežemo Lipnico. Psihološki udarec po zmoti, da smo na cilju, pogoltnemo in se spustimo v sedlo, ki se mu z leve priključi melišče s potjo čez Kačji graben. Nezavarovan strm vzpon do končnega cilja je še nekoliko neprijetnejši zaradi kombinacije skal in kamenja. Obstaja nevarnost zdrsa ali proženja.
Na vrhu (2472 m; višinska razlika od izhodišča cca 1400 m) žig in vpis v knjigo, okrepčilo, pogovor z manjšo nemško odpravo, ki navdušeno dopustuje v slovenskih gorah, fotografiranje na vse strani in triinpolurni spust čez že omenjeni Kačji graben. Slabi dve uri po melišču, slabi dve uri po gozdu, če nekoliko poenostavimo. Kolena trpijo, grlo je suho, misli pa bistri skorajšnji mrzel hmeljev var v koritu ob koči v Krnici in ledeno mrzli pritoki Pišnice, ki s posameznimi slapovi vabijo k "reanimaciji" otrplih, žuljavih nog.
"Gorski mazohizem" za sladokusce.
L.D.