Marjan Kordaš: Pobral sem se, še preden sem se ustavil. Zasadil sem v sneg svoj cepin in tulil, da se mi tresejo roke.
Objavljeno v glasilu PD dr. Gorazd Zavrnik Sledi
Ne, doslej nisem na snegu še nikoli zdrsnil. Vedno sem se bal, da ne bi zdrsnil, da mi ne bi spodrsnilo, zato sem bil previden, tako previden in neroden, kot je lahko le začetnik. Velikokrat. sem se vprašal, če morda ne nosim cepina in derez s seboj bolj zaradi junaškega videza, kot pa iz resnične potrebe; spraševal sem se, kako bo takrat, ko mi bo spodrsnilo zares, ko bom zdrsnil in drsel navzdol, vedno hitreje, da ne bo zame ničesar pomembnega več, da bom dvignil roke in dopustil, da me bo premagal strah, za vedno, da bom izpustil cepin iz svojih rok. Spraševal sem se, čemu ne ravnam pametno, čemu ne izberem neke lepe, gladke strmine, brez skal, z lepim iztekom, čemu se vsaj enkrat ne spustim navzdol tako, varno in pametno in preskusim, kako je z menoj. A nikoli se nisem mogel odločiti za takšen preskus. In vedno, ko sem takšen preskus zavrnil, sem se vprašal, kaj je v resnici v meni, ki odloča.
Noge mi je spodneslo tako silovito, da sem padel skoraj vznak. Drsel sem po strmini navzdol in rekel sem si, da sem zdrsnil, da se bom moral ustaviti, hitro se bom moral ustaviti, dokler ni prevelika hitrost, poglej, imam cepin, na mojo desno roko je privezan moj cepin z rdečo zanko, tesno sem jo zategnil, zelo tesno sem si jo zategnil še predno sem začel s sestopom, ne smeš izpustiti cepina iz svojih rok, zdaj si sam, nič zato, ker si sam, poišči v sebi svojo moč, svojo moč imaš v sebi, samo v sebi imaš svojo moč. In obrnil sem se na desni bok in na trebuh, poglej, je že cepin tu, pred tvojimi očmi je tvoj cepin. In cepinov okel se je pogreznil v sneg, do ročaja, mehak je danes sneg in naredil je okel razo, globoko, gladko, ostra razo v mehki sneg, moj bog, ali se bom ustavil, in pritiskam okel krčevito v sneg, naredil sem napako, v mehkem snegu moraš zavirati z lopatico in gledam tisto zarezo v snegu, kot z nožem sem zarezal v sneg in raza je kot raza v moji duši, kot rana v človeški duši in zdaj sem drsel že čisto počasi, s stopali sem se že opiral ob sneg, spodrsnilo mi je, a ustavil se bom, ustavil sem se, spet bom stal, stal bom na svojih nogah.
Veš, boli me, zelo me boli moje telo, že dolgo, in bolečina je neznosna in bojim se, da mi bo nekoč spodrsnilo. Da, spodrsnilo mi bo! Sneg bo mehak, preveč mehak za dereze in sneg bo trd, pretrd za varen korak. Da, spodrsnilo mi bo, boli me telo in poskusil bom ubiti bolečino, saj vem, to je sebičnost, in potem bom drsel, vedno hitreje bom drsel tja navzdol, zaprl bom oči in čakal in čutil, kako je mehka in topla, ah, daj mi svojo skrivnost, že dolgo, dolgo, dolgo mi ni bila dana skrivnost, danes ne želim dajati, ne želim dati, želim vzeti, imeti, potopiti se vate, ustavil se bom, drsel bom navzdol, na trebuhu, in gledal bom svoj cepin, dolg in varen je njegov okel in potisnil ga bom v sneg in mehka in bela bo tvoja koža in ostra in globoka bo raza v tvoji duši in tvoj spomin.
Sebičnost...
Da, nekaj je v meni. To je moje, to sem jaz: Misel in spoštovanje, ljubezen in bolečina. Če nekoga ljubim, sem to jaz; nekoga spoštujem, sem to jaz! Če me zaradi tega boli, sem to še vedno jaz. In to, kar je v meni, zadeva le mene.
Ne; to, kar sem jaz, ne more biti sebičnost.
A nekaj je tudi zunaj mene. Če nekoga ljubim, pa sem zaradi tega nadležen, to nisem več samo jaz. Včasih je težko biti SAMO JAZ. Veš, telo ima svojo temno, brezumno hrepenenje. Težko mi je, ker ne morem biti vedno samo jaz.
Morda pa mi ne bo spodrsnilo? Morda bom obvladal strmino svoje sebičnosti? Nataknil si bom dereze in sestopal bom počasi, ne bom skušal tvoje usode in se igral, da bi čutil, kako gladek je sneg. Ne, ne bi se rad igral s teboj in z bolečino tvojega srca.
Pobral sem se, še preden sem se ustavil. Zasadil sem v sneg svoj cepin in čutil, da se mi tresejo roke. Pogledal sem navzgor in v snegu videl svojo pot. Bile so stopinje in bila je črta, ravna in globoka, kot da bi jo zarezal nož.
Marjan Kordaš
Brana Kristali Turska gora
Zgodbe, ki so že starejše, se ponavljajo. Za dodatno branje je na straneh AO PD Kamnik še ena letošnja srečna zgodba: Zdaj vem, da nad nami vsemi Nekdo bedi!
Kdo bi vedel, ali ni morda lepše prebirati zgodbe, ki se srečno končajo, in kdo ve, kdaj se pojavi še kakšen opis nepozabnega doživetja, ki se nam kar naprej dogajajo! Boris Štupar