Delo, Znanost - Silvestra Rogelj Petrič: Mednarodni panel za podnebne spremembe (IPCC) v soju kritike - Ledeniki se ne »dajo« kar tako

Zgodilo se je skoraj hkrati, po naključju, a dogodka, čeprav neodvisna, nista nepovezana: gre za razglasitev letošnje ugledne nagrade Davida Perlmana za izjemne dosežke v znanstvenem novinarstvu indijskemu novinarju Pallavi Baglu in za objavo pregleda Medakademijskega sveta (InterAcademy Council – IAC) o delu Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC). Dogodka sta se zgodila v začetku in sredi septembra, oba pa izvirata iz januarja letos, ko je Pallava Bagla razkril zmoto v poročilu IPCC iz leta 2007 o stopnji taljenja himalajskih ledenikov.

Razkritje, da ni znanstvene podlage za trditev, da se bodo ledeniki v vzhodni Himalaji stalili do leta 2035, je Pallavo Bagla najprej zasulo z goro kritike in očitkov o zlonamernosti iz krogov vodstva IPCC, ki segajo prav do samega vodje IPCC, prav tako Indijca Rajendra Pachaurija, nato pa mu je zdaj prineslo ugledno nagrado. Obenem je njegovo razkritje, da se za trditvijo o hitrosti taljenja ledenikov v Himalaji, ki bi prizadela stotine milijonov ljudi ob reki Ganges, skriva napačno citiranje, kup kritik na račun delovanja IPCC letos spomladi sprožil v plaz. Ta je privedel do naročila, da Medakademijski svet, ki združuje ugledna znanstvena društva po vsem svetu, pregleda postopke in načine dela IPCC in svetuje, kaj bi morali spremeniti. Pregled, ki ga je vodil ekonomist s slovite univerze Princeton Harold Shapiro, je bil objavljen minuli teden. Kaj prinaša?

IPCC v bistvu uspešen, a potrebuje prenovo

Pregled sestave, delovanja in vpliva tega najbolj avtoritativnega znanstvenega sestoja na področju podnebnih sprememb, ki pod okriljem Združenih narodov združuje več tisoč znanstvenikov iz vodilnih raziskovalnih ustanov po vsem svetu, je, poenostavljeno povedano, pokazal, da je panel uspešen, a potrebuje reformo, s katero naj bi si povrnil zaupanje javnosti. Serija škandalov v začetku letošnjega leta, ko se je razkrilo, da so nekatere od presoj panela pretirane ali napačne, je namreč močno omajalo ugled tega sicer avtoritativnega zbora znanstvenikov.

Poročilo, ki ga je podpisal Harold Shapiro, navaja, da se je proces presoje IPCC izkazal kot vsesplošno uspešen. IPCC na podlagi znanstvenih podatkov, ki jih pridobivajo raziskovalne ustanove po vsem svetu in raziskovalni sateliti v vesolju, presoja, kaj pomenijo ti podatki v zvezi z globalnim podnebjem in kaj je na njihovi podlagi moč sklepati o stanju podnebja in katere probleme predvideti. Na podlagi njegove presoje se oblikujejo predlogi ukrepov, ki bi jih morale upoštevati posamezne države in gospodarske dejavnosti za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Ker marsikateri dejavnosti ni do takih ukrepov, so seveda bile presoje IPCC že od vsega začetka deležne precej kritike. Vendar pa so bile te kritike vedno uspešno zavržene – vse do škandalov pred nekaj meseci, ki so okrnili ugled panela.

Poročilo IAC jim ga zdaj vrača, vendar s priporočilom, da bi panelu vendarle koristila temeljita prenova. Panel se namreč po sestavi in načinu delovanja v dvajsetih letih svojega obstoja ni kaj prida spreminjal, čeprav sta »teža« in obseg kompleksne tematike, ki jo obravnava, naraščala iz leta v leto. Po mnenju IAC bi panel, če želi ohraniti zaupanje javnosti, moral imeti močnejše in okretnejše vodstvo. Ob tem poročilo še izpostavlja problem, da številni postopki delovanja panela, ki so povsem primerni, niso bili dosledno izvajani. Prav v tem po mnenju avtorjev poročila leži vzrok za napake, ki so se vrinile v poročilo IPCC o stanju podnebja iz leta 2007. Te so razkrili v glavnem šele v tem letu in so se, spet zaradi nedoslednosti pri izvajanju postopkov, večinoma izrodile v škandale.

Ledeniki se ne »dajo« kar tako

Po škandalu prav v času »podnebnega vrha« v Københavnu konec lanskega leta v zvezi z razkrito elektronsko korespondenco med nekaj znanstveniki v Veliki Britaniji, ki so predlagali neutemeljene »korekture« podatkov, da bi prepričali o škodljivosti izpustov toplogrednih plinov, se je januarja razplamtel škandal v zvezi s himalajskimi ledeniki. Poročilo IPCC iz leta 2007 je napovedovalo, da utegnejo vsi ledeniki v osrednji in vzhodni Himalaji izginiti do leta 2035. To je tako znanstvenike kot tudi vladne uradnike v Indiji izredno vznemirilo in razburilo. Ledeniki v Himalaji namreč napajajo njihove veletoke, od katerih je odvisno življenje stotine milijonov na Indijskem polotoku. Oceni, da se utegnejo ledeniki staliti do leta 2035 enostavno niso mogli verjeti, saj jih njihove lastne raziskave in opažanja na kaj takega niso opozarjale.

Razvnela se je debata in brskanje po podatkih in virih, dokler se prav Pallava Bagla, dopisnik revije Science in urednik znanosti na New Delhi Television v Indiji, ni dokopal do vira napake: leta 1999 je NewScientist v intervjuju navedel izjavo tedaj vodilnega indijskega glaciologa, specialista za ledenike Syeda Hasnaina, da utegnejo ledeniki v osrednji in vzhodni Himalaji izginiti do leta 2035. Ta izjava, ki je Syed Hasnain z Univerze Jawaharlal Nehru v New Delhiju in tedaj predsednik delovne skupine za himalajsko ledenikoslovje Mednarodne komisije za sneg in led ni nikoli ponovil v nobenem od svojih objavljenih znanstvenih člankov, je nekako našla pot mimo ustaljenih postopkov preverbe (peer-reviews) v poročilo IPCC. In ne le to. Razširjena je bila celo na vse ledenike v Himalaji.

Kako se je lahko ena sama izjava v intervjuju v časopisu, namenjenem širši laični javnosti (ki jo sam avtor zdaj označuje kot zgolj »špekulativno«), znašla v tako pomembnem poročilu, kot je IPCC poročilo o stanju podnebja leta 2007?

Ko je nanjo reagiralo nekaj indijskih znanstvenikov, ki so dokazovali, da ni nobenih dokazov za »nenormalno« zmanjšanje himalajskih ledenikov, in ko je indijski minister za okolje Vijay Raina izjavil, da je IPCC »alarmanten«, jih je vodja IPCC Rajendra Pachauri odpravil z oznako, da gre »voodoo znanost«. Še naprej je vztrajal pri trditvi poročila IPCC, ki se je sklicevalo na poročilo nevladne okoljske organizacije World Wildlife Fund (WWF) iz leta 2005. To pa se je sklicevalo na omenjeni intervju v reviji NewScientist. Toda čeprav je WWF izjavo o nazadovanju ledenikov v Himalaji označilo le kot zaskrbljujočo in je ni posebej izpostavljalo, se je izjava v poročilu IPCC znašla med napovedmi, ki se utegnejo zgoditi »zelo verjetno« – torej z več kot 90-odstotno verjetnostjo.

Po mnenju večine glaciologov po svetu bi se utegnilo kaj takega zgoditi ne prej kot v 350 letih. Avtor poglavja v poročilu IPCC, ki vsebuje to sporno napoved, se ne čuti krivega: »Povsem normalno je, da smo citirali izjavo dr. Hasnaina v intervjuju, objavljenem v NewScientistu,« utemeljuje dr. Murari Lai in pove, da pri svoji presoji pač upoštevajo tudi tako imenovano sivo literaturo – znanstvene izjave, ki ne gredo skozi strog »peer review«. »Odgovornost je pri dr. Hasnainu in ne pri avtorjih poročila IPCC,« meni dr. Lai. Syed Hasnain odgovornost zavrača in krivi IPCC, da je zlorabil izjavo, ki jo je dal NewScietnistovemu novinarju. »Magične letnice 2035 ne boste našli v nobenem mojem članku, saj je tudi nobena »peer-reviewed« publikacija ne bi sprejela. IPCC nikakor ne bi smel v svoje poročilo kot vir vključevati tudi poljudne revije in časopise.«

Vodja IPCC dr. Rajendra Pachauri je po vsej tej razpravi priznal napako, a škoda ugledu IPCC je bila storjena in zelena luč za iskanje drugih morebitnih napak je utripala. NewScientist se je lotil raziskave in odkril še nekaj izjav, ki nimajo dovolj podlage v znanstvenih podatkih. Kot zdaj kaže temeljit pregled dela IPCC, ki ga je opravil IAC, ima IPCC postopke preverjanja dejstev in razkrivanja negotovosti, preden jih objavijo v svojih poročilih, vendar pa ti postopki v kar nekaj primerih niso bili upoštevani. IAC zato zdaj priporoča, da IPCC uvede čvrstejše smernice in mehanizme za preverjanje podatkov. Tako imenovana siva literatura, ki ne gre skozi stroge postopke strokovnega preverjanja, bi morala biti posebej označena.

Bo moral Pachauri oditi?

Kot opozarja Shapiro, je do zmot prišlo, ker uredniki niso namenili dovolj pozornosti pripombam pregledovalcev – teh pripomb je bilo namreč za omenjeno sporno 4. poročilo IPCC leta 2007 kar 90 tisoč! Morda bi zato kazalo reorganizirati sedanji način dela IPCC. Njegova poročila pripravljajo skupine znanstvenikov, ki za to delo niso plačane. Za svoje delo dobijo le smernice iz »biroja«, sekretariat pa jim nudi organizacijsko podporo. Glavne odločitve so sprejete na letnih srečanjih IPCC, ki se jih udeležujejo predstavniki iz 194 držav, članic IPCC.

Medakademijski svet zdaj ocenjuje, da je taka struktura preveč okorna, da bi lahko pravočasno reagirala na morebitne napake. Po njegovem mnenju IPCC potrebuje dvoje dodatnih teles. Eno je izvršni komite, ki bi sprejemal potrebne odločitve v obdobju med panelnimi srečanji. Drugo bi bil polno zaposleni izvršni direktor, ki bi se ukvarjal z dnevnimi zadevami in skrbel za delo sekretariata. V sedanji strukturi pa ima vodja IPCC le omejena pooblastila pri upravljanju organizacije.

Na tiskovni konferenci ob objavi poročila IAC je sicer Rajendra Pachauri dejal, da je že leta 2006 ustanovil neformalno »izvršno skupino« z odgovornostmi, kot jih zdaj za izvršni komite predlaga IAC. Zato so po njegovem mnenju priporočila slednjega le podaljšek procesa, ki ga je IPCC že sam začel.

Medakademijski svet priporoča tudi, da naj bi vodja IPCC bil na tem položaju le en mandat, torej šest let. To pomeni, da Rajendre Pachaurija ne bi bilo več zraven pri pripravi petega poročila IPCC. Pachauri se je na to odzval z izjavo, da je njegova prihodnost v IPCC odvisna od odločitve njegovih članic. Poudaril je, da mu je bilo že poverjeno, da nadzoruje pripravo naslednjega poročila in »dokler ne bo sklenjeno drugače, je to naloga, ki je ne morem kar pustiti.«

Kaj se bo zgodilo, bo kmalu znano. Prihodnje plenarno srečanje predstavnikov članic IPCC bo oktobra v Južni Koreji. Če se bo želel znebiti madežev ki jih je dobil zadnje leto, se IPCC gotovo ne bo mogel izogniti reformi svojega ustroja. Problematika podnebja je preveč občutljiva, da bi jo lahko obravnavalo okostenelo telo.

Silvestra Rogelj Petrič