EPIcenter, Pustili so svoj pečat - Pavel Četrtič: Prvi zvončki pod Borjano niso oznanili pomladi.
Prve zvončke, ki so kukali v zavetju grmičevja, je že pred nedeljo pokril novo zapadli sneg. Vaščani Borjane se zaradi novega februarskega snega niso obremenjevali. Otroci so se ga celo razveselili.
Že naslednji dan pa so ljudje nejevoljno godrnjali, ker sta odjuga in deževje v globokem snegu povzročila brozgo, v senožetih pod Stolom pa trdo ledeno oblogo. Za toplimi pečmi so mame sušile premočena oblačila in obutev. V noči na torek je dež prešel v močno sneženje in vsega vajene domačine prisilil k počitku. Stari očetje so popravljali orodja, očetje in fantje so skrbeli za živino in opravljali druga zimska dela. Največ skrbi in dela so imeli z odmetavanjem snega s streh in čiščenjem najnujnejših pešpoti.
Tudi pri Jernejevih ni bilo dosti drugače. Očeta so med vojno odpeljali Italijani v Videm, od koder se ni nikoli več vrnil. Mlada vdova je z očetovo pomočjo skrbela za varen dom treh otrok. Za moška dela v hiši in hlevu je poskrbel 17-letni Andrej. V sredo popoldne in vse do četrtkovega kosila so skupaj bžgali sirk (luščili koruzo), da bi ga na peči dobro osušili in po sneženju odnesli v mlin. Snežilo je, kot da ne bi več nameravalo prenehati. Višina zapadlega snega je že dosegla leseni gajnk pred vrati spalnic in hrama nad hlevom. Še pred kosilom je mama Rozalija s pomočjo najmlajše hčerke Marice počistila kuhinjo, po kosilu pa sta se pridružili stari materi Katarini na topli peči ob štedilniku (starejša Rozalijina hči Jožica je že služila kruh v novi tovarni TIK Kobarid in se je domov vračala le ob sobotah popoldne).
Sneg je rušil vse pred sabo
Andrej je tistega popoldneva, kljub maminemu nasprotovanju, odšel k staremu očetu Breškonu - Kramarju, ki jim je v svoji sušilnici sušil meso in klobase, vendar ga je Breškonova stara mati domov poslala praznih rok, saj se sušilnica še ni bila dovolj ohladila in bi prehitra ohladitev mesnini škodila. Skoraj razočaran se je Andrej po globoki gazi vrnil domov. Komaj je prestopil domači prag, ga je še ne dvanajstletna sestra okregala: »Z mamo sva komaj očistili kuhinjo, ti pa tu otresaš sneg.« Mama mu je naročila: »Pojdi v hlev, krava je verjetno lačna, neprestano tuli. Naloži ji sena, potem pa pred vrati z metlo očisti sneg s sebe in otresi škornje.« Za tem je še dodala: »Pred nočjo boš moral na streho, da odmečeš sneg, saj slišiš, kako tramovje ječi.«
Stara mati se je za pečjo pripravljala, da vnuku zakrpa nogavice. Marica je sedela poleg nje in jo opazovala pri delu. Skozi kuhinjsko okno se že od preteklega popoldneva ni videlo. Stara streha je ječala pod težo dobrih dveh metrov debele obloge starega mokrega in sveže zapadlega suhega snega. Andrej je zaprl vrata hleva in v roke vzel metlo, da bi se, preden bi stopil v hišo, otresel in s škornjev očistil sneg. V kuhinji je mama vstala izza štedilnika, da bi naložila na ogenj in morda sina spomnila na čiščenje strehe.
Kar naenkrat pa se je streslo in zamolklo zagrmelo. Vrata, ki so iz kuhinje vodila na vrt pod strmino Lokarje, so se sunkovito odprla, v kuhinjo pa je vdrl plaz snega. Leseni strop je zahreščal. Mamo Rozalijo je silen udarec vrgel čez štedilnik. Po neznosnem hreščanjem lomečega lesa, drobljenju stekla in pokanju kamenja, ko se je prah pomešal z meglo pršečega snega, se je nenadoma stemnilo in nastala je zastrašujoča tišina. Mala Marica se ni mogla premakniti. Glavo je imela zagozdeno med kamenje, v telo pa jo je tiščal tram. Le na boku je tesno ob sebi začutila toploto stare matere. V obupu je začela klicati mamo in brata. »Kliči soseda,« jo je prigovarjala stara mati. Odgovora ni bilo. Slišala je le stokanje stare mame. »Kliči sosede, glasno, kliči! Saj naju nihče ne sliši, kriči!« Ujeti v snegu in ruševinah sta že skoraj obupali, ko je deklica zaslišala odrešujoč glas starega očeta.
Z golimi rokami reševali ujete
Možje so se prebili iz hiš in se v strahu, da se plaz ne bi znova premaknil, približevali kupu ruševin, pomešanih z ogromno gmoto snega, ki je prihrumela s pobočja gore. Sneg je ponekod še vedno drsel. Breškon je v silni želji, da bi čim prej pomagal hčerki in njeni družini, stopal po plazovini. Glasno je odgovarjal zasuti Marici in ji prigovarjal, naj ne odneha in naj se neprestano oglaša. Z golimi rokami je začel odmetavati kamenje, les in kepe snega. Možje so pozabili na nevarnost in na sneg, ki je visoko v gori nad vasjo še čakal, da se v vsej moči spusti v dolino, ter se pridružili Breškonu. Premraženi in od lesenih trsk ter kamenja opraskani so hiteli ometavati ostanke zidovja, pomešanega z lesom in snegom. Uspelo jim je rešiti staro mamo Katarino, ki je v vsej nesreči imela le zlomljena rebra. Okoli Marice so previdno odstranili težke skale in jo nepoškodovano prenesli v hišo starih staršev. Snežiti je skoraj prenehalo, toda zgodnja noč in preteča nevarnost novega plazu je reševalcem preprečila nadaljevanje iskanja Andreja in mame Rozalije.
Prerani grob mame in Andreja
Iz Kobarida je prišel ukaz, da se morajo prebivalci Borjane začasno izseliti iz ogroženih hiš, toda temu se niso hoteli vsi podrediti. Staro mamo je vzel v varstvo sorodnik, ki je živel v varnejšem delu vasi, pri Breškonu pa so uredili začasno bivališče za Marico. Zgodaj ponoči je na Borjano prihrumel nov uničujoči plaz. Rušil je zidovja, ostrešja hiš, hlevov, odnašal je kope dragocenega sena in moril živino.
Ob prvem svitu naslednjega jutra se je domačim reševalcem priključila skupina mož iz Kobarida, popoldne pa so že prispeli prvi vojaki iz tolminske vojašnice. Mami Rozaliji niso mogli več pomagati, saj jo je komaj 38-letno pokončal prvi sunek četrtkovega plazu. Andreja so izpod ruševin in snega odkopali šele v soboto popoldne. V rokah je še vedno čvrsto stiskal metlo.
Jožica je v Kobaridu ves teden, skupaj s sodelavkami, pomagala čistiti streho tovarne. V soboto je prišel na tovarniško dvorišče občinski funkcionar in jo poklical. Še preden ji je uspel kaj reči, je zaslutila nesrečo. Skočila je s strehe v globok sneg in v joku kriknila: »Mamica moja!« Na pot po globokem snegu proti Borjani se ji je pridružila teta Mimi, mamina sestra. Za varno spremstvo pa sta se ponudila krepka mlada sodelavca. S smučmi na nogah, ki jih dekle in njena teta nista še nikoli do tedaj nataknili, je bila pot do porušene, v črnino odete Borjane dolga in naporna. Stari oče ju je pospremil k porušeni hiši, kjer je ostal nepoškodovan le hlev s hramom in spalnico. V mrzli sobi nad hlevom so uredili prostor za zadnje slovo mame in brata Andreja.
Ko je skopnel zadnji sneg, so gradbinci porušili še ta del hiše. Sneg in kramp sta dokončno porušila ognjišče, nekoč tople domačije Jernejevih iz Borjane.
Po pogrebu so se v stari Borjanski gostilni zbrali možje. Nekdo je modro dejal: »Letos pa ne bomo sadili krompirja pred sredino maja. Snega ne bo kmalu vzelo.« »Tudi košnja bo pičla, saj trava ne bo mogla dovolj zgodaj pognati,« je še dodal drugi. Vsi so bili prepričani, da dobra dva metra zapadlega snega pomladansko sonce dolgo ne bo stopilo.
Sredi marca je Marica pod vasjo na zaplatah skopnelega snega nabrala prve zvončke in jih v šopku z vejico cvetočih mačic odnesla na prezgodnji mamin in bratov grob.
Do hiše s posredovanjem Tita
Vojska in prostovoljci iz vse Jugoslavije in tujine so z rokami in denarjem pomagali reševati, čistiti strehe, ceste in dvorišča, obnavljati porušene domove in hleve v Borjani. Jožici in Marici so okrajni in občinski možje obljubljali nov, lep in varen dom. V prizadeti vasi pod Stolom so gradili osem novih hiš, toda na hišno številko mladih deklet, ki sta izgubili mamo, brata in dom, je nekdo pozabil.
»Sedaj sta že nekako preskrbljeni, kasneje pa se bo vse uredilo,« je Jožici na njene obupane prošnje odgovarjal ugleden občinar. Staremu očetu Kramarju je prekipelo, ko mu je vnukinja povedala, da njune hišne številke v Borjani ni. Po posvetu s stricem, ki je prišel na obisk iz Maribora, je Jožica s pomočjo starega očeta napisala dolgo pismo, ki so ga podpisali številni sovaščani. Pismo z naslovom Maršalu Titu - Beograd je bilo odposlano daleč od domače pošte, da slučajno ne bi priromalo v neprave roke.
Ta isti ugleden občinski mož je ne dolgo po tem, ko je bilo odposlano pismo v Beograd, poklical sestri. »Jožica, ali nam ne zaupaš, da si morala pisati samemu Titu. Pojdita v Borjano in si sami izberita tisto hišo, ki jo želita!« je dejal vidno užaljen. Stari oče je tudi tokrat modro svetoval dekletoma, ki sta končno našil pravico in novi dom v rojstni Borjani.
Pavel Četrtič
EPIcenter, letnik XIII, št. 1, 2012