Gorenjska, oktober 2004 – Stojan Saje: Med slovenskimi alpinisti je Viki Grošelj edini, ki mu je uspelo stopiti na deset osemtisočakov v Himalaji.
Spomini na najvišje vrhove sveta
Med slovenskimi alpinisti je Viki Grošelj edini, ki mu je uspelo stopiti na deset osemtisočakov v Himalaji. Pred dnevi se je vrnil iz Nepala, kjer se je udeležil proslave ob 50-letnici prvega vzpona na Čo Oju.
Na to himalajsko goro se je drugič vzpel leta 2001 kot vodja alpinistične odprave slovenske policije. Kot je izračunal, je takrat minilo od njegovega vzpona na prvi osemtisočak natanko 26 let in 15 minut. Vmes so bile številne alpinistične odprave, na katerih je doživljal uspehe in poraze. Svoja doživetja na desetih najvišjih vrhovih je predstavil Kranjčanom na predavanju z diapozitivi pred zaključkom razstave ob 25-letnici prvega vzpona na Everest v gradu Khislstein. Tam je Viki Grošelj razkril svoje spomine iz Himalaje v pogovoru za bralce Moje Gorenjske.
Vaš vzpon na 8463 metrov visoki Makalu se je zgodil daljnega leta 1975. Kakšni so spomini na odpravo, med katero ste prvič uzrli Himalajo?
»Odprave se spominjam predvsem po tem, da so se mi takrat uresničile otroške, življenjske in ne vem še kakšne sanje. Pred tem sem jih sanjal nekako enajst let dosti trdega gorniškega življenja. Očitno sem postal dovolj zrel za Himalajo. Imel sem srečo, da so me uvrstili v takrat nacionalno ekipo. Odšel sem tja in že to je bilo zame izjemno priznanje. Na koncu se je izteklo tako, da sva uspela z Ivčem Kotnikom (alpinistom iz Velenja, op. p.) celo stopiti na vrh. Oba sva bila prvič v Himalaji, vseeno pa sva splezala prvenstveno smer preko južne stene Makaluja. Mlademu alpinistu se ne more zgoditi še kaj lepšega.
Tudi višinska razlika med prejšnjimi vzponi je bila ogromna. Prej sem bil najvišje na Mont Blanc du Tacul, približno 4200 metrov visoko. Ta višinski rekord sem presegel že na pristopnem maršu. Nisem imel posebnih izkušenj z višino, kar je bilo značilno za tisti čas. Najboljši slovenski alpinisti so takrat hodili plezati kvečjemu po Evropi, višje gore pa so bile težko dostopne. Spomnim se, da mi je prvi vzpon proti taboru 1 povzročil kar precej težav; začela mi je teči kri iz nosa, zato so me drugi na pol odpisali. Nato sem imel še hud zobobol, zaradi česar nisem smel deset dni na goro. Verjetno sem se ta čas tako prilagodil višini, da pozneje nisem imel več težav. Nisem obupal ob prvih znakih, da je kaj narobe, kar se mi je bogato obrestovalo. Z Ivčem sva se lepo ujela in sva še prijatelja. Letos sva šla po dolgih letih spet skupaj na oglede v Himalajo. Komaj čakava, da bova izbrane cilje tudi uresničila.«
Srečanje z najvišjo goro sveta
Leta 1979 ste bili v uspešni odpravi na Everest, vendar vas niso izbrali za vzpon na vrh. Vam je bilo žal zaradi tega?
»Pravzaprav ni odvisno od vodstva odprave, kdo bo prišel na vrh. Niti vodja niti kdo od drugih članov odprave mi ni ničesar prepovedoval, ampak gora me preprosto ni izbrala. Z Marjanom Manfredo sva imela takrat teoretične možnosti, da bi celo prva prišla na vrh. Prva sva postavila zadnji višinski tabor in v njem prespala. Potem naju je smola z jeklenkami kisika prisilila, da sva oba s hudimi ozeblinami sestopila. Kljub osebnemu formalnemu neuspehu sem bil z odpravo vseeno zadovoljen. Zanesljivo mi je bilo žal za vrh. Še bolj pa bi mi bilo, če bi imel občutek, da nisem naredil vsega, kar je bilo v moji moči. Takrat je bila gora očitno premočna zame. Občutki so bili vseeno izjemni. Tudi posledice ozeblin niso bile prehude. Pozneje, ko sem še bolj pazil na to, se kakšne hujše ozebline sploh niso zgodile.«
Najvišjo goro na svetu ste dosegli deset let pozneje v hrvaško makedonski navezi. Ali je bila najvišja gora tudi najtežja v primerjavi z drugimi?
»Zanesljivo ni bila najtežja. Po vsem, kar smo leta 1979 počeli v zahodnem grebenu Everesta, se mi je zdela smer prvopristopnikov, to je normalni pristop na goro, relativno enostavna v pogledu tehničnih težav. Dejstvo pa je, da je višina ostala enako zahtevna. Od peterice, ki smo bili na vrhu (Grošelj, Božić, Ilievski in dvoje šerp), smo se v dolino vrnili le štirje. Makedonec Ilievski je ostal na gori za vselej. To pomeni, da na gore, ki presegajo 8000 metrov, ni lahkih poti. Odpravo na Everest so leta 1989 organizirali Makedonci. Midva z Božićem sva bila povabljena zraven tudi zato, ker naju je kot prvi cilj tedaj zvabil v Himalajo Everestov sosed Lotse. To je bila moja druga odprava, med katero sem uspel splezati kar na dva osemtisočaka.«
Zvesti soplezalec na odpravah
Hrvaški alpinist Stipe Božić je bil že prej vaš soplezalec na gori Manaslu (1984), pozneje pa še na Kangčendzengi (1991) in na K2 (1993). Kako sta sodelovala, ker sta iz povsem različnih okolij?
»Ni pomembno, iz katere države ali pokrajine prihajajo ljudje; tudi ne, ali so z obale morja ali izpod gora. Ljudje nekaj nosimo v sebi, kar nas povezuje. Ko to začutimo, se spoznamo in postanemo prijatelji. Božić je absolutno moj prvi himalajski soplezalec. Bila sva na nekaj osemtisočakih, skupaj pa sva doživela več kot deset odprav v Himalajo in druge dele sveta; med slednje sodita Severni tečaj in Antarktika. Še vedno se zelo rada srečava, se razveseliva drug drugega in poklepetava. Imava veliko boljše odnose, kot so trenutno slovensko-hrvaški.
Manaslu je zanesljivo gora, ki jo postavljam v ospredje zaradi svojega uspeha in tragedij drugih. Na prvi odpravi leta 1983 smo izgubila dva plezalca; na gori sta ostala Nejc Zaplotnik in Ante Bučan. Leto pozneje nama je z Božićem uspelo doseči vrh. Od vseh gora po alpinistični plati posebej izpostavljam Manaslu, ker smo tam uveljavili novi, alpski način vzpenjanja na goro. Po človeški plati mi je ostal v spominu, ker sem šel 13 let pozneje še enkrat pod goro z ženo pokojnega Nejca in njunima sinovoma.
Prva odprava v samostojni Sloveniji na Kangčendzengo je bila zelo zanimiva. Njeno uspešnost je na koncu zasenčila huda tragedija, v kateri sta umrla Jože Rozman in Marija Frantar. Takrat smo osvojili kar tri vrhove te gore, Štremfelj in Prezelj pa sta splezala fantastično novo smer. Edini naš problem je bil, da takrat še nismo imeli svoje zastave. Zato smo sneli zvezdo s stare zastave in se slikali pravzaprav z "rusko" zastavo. Hrvati so bili boljši od nas, saj je Božić že mahal s hrvaško šahovnico na vrhu.
Med odpravo na K2 smo že imeli novo slovensko zastavo, vendar smo jo razvili zelo na hitro. Malo pod vrhom nas je zajelo neurje, zato smo potrebovali za zadnjih 150 metrov kar cele štiri ure. Vse skupaj je viselo na nitki. Šlo nam je za nohte, kot malokdaj doslej. K2 je druga najvišja gora na svetu; tehnično ni najbolj zahtevna, je pa najbolj nevarna, ker ima zelo specifično vreme. Zame je gotovo najtežja gora. O njeni nedostopnosti priča tudi število vzponov na vrh; na K2 je prišlo doslej le okrog sto ljudi, na Everest pa 1200.«
Več dosežkov v enem samem letu
Omenili ste dvojne uspehe na eni odpravi. Leta 1986 ste odšli v pogorje Karakorum, kjer ste se vzpeli na osemtisočaka Broad Peak in Gašerbrum 2. Ali je bilo tudi veselje potem dvojno?
»Lahko rečem, da kar trojno. Takrat so bili kar hudi časi za denar. Če je uspelo kaj takega, je to predvsem pomenilo, da ne bo treba še enkrat zagnati celega stroja za novo odpravo. Ker sem tisto odpravo vodil, nisem bil le v vlogi plezalca. Vseh 14 članov odprave je imelo možnost, da gre na oba vrhova. Štirim nam je celo uspelo splezati na oba.«
Še večji podvig vam je uspel tri leta pozneje, ko ste stopili na tri visoke vrhove – Lotse, Everest in Šiša Pangmo. Kako človek sploh zmore tolikšne napore v tako kratkem času?
»Takrat sem imel srečo. Teh odprav nisem planiral sam. Naključje je hotelo, da so v enem letu prišla dovoljenja za tri vrhove, dve nepalski in eno kitajsko. Treba se je bilo le odločiti, kdo gre zraven. Mislim, da sem bil v optimalni formi glede na starost, izkušnje in vse drugo. Zato sem velik izziv sprejel. Sam celo štejem zraven še Čo Oju, saj sem od novembra 1988 do oktobra 1989 stopil kar na štiri vrhove, ki presegajo 8000 metrov. Tak dosežek je seveda težko ponoviti.
Prve tri vrhove je tudi težko primerjati med seboj. Lotse me je zelo izčrpal. Božić je imel težave z obutvijo in je zaradi strahu pred ozeblinami obrnil. Meni je šlo izjemno dobro, zato sem se odločil za plezanje brez kisika. To je bil za tisti čas kar velik dosežek. Deset dni pozneje sem šel še na Everest, kar je bilo preblizu skupaj za take višine in napore. Celo poletje sem se grel na morju, si lizal rane in veliko jedel, da bi bil pripravljen za jesensko odpravo. Vedel sem, da moram na Šišo Pangmo v prvem poskusu, kar mi je uspelo. Z Filipom Bencetom (alpinistom iz Tržiča, op.p.) sva se imenitno ujela. Pomagala sva drug drugemu, da je tudi on dosegel svoj prvi osemtisočak.«
Boleče izgube alpinističnih prijateljev
Od vzponov na deset osemtisočakov ostane še Čo Oju. Tam ste bili prvič na vrhu leta 1988 v navezi z Jožetom Rozmanom, ki se je ponesrečil tri leta pozneje. Ste doslej izgubili veliko alpinističnih prijateljev?
»Ogromno in preveč! Edina črna pika alpinizma je, da je zelo nevaren, ne glede na izkušenost udeležencev. Na svojih himalajskih odpravah sem izgubil kar sedem soplezalcev. Še več dobrih prijateljev, odličnih alpinistov, se je ponesrečilo na odpravah, kjer nisem bil zraven. Smrti v Himalaji in drugih visokih gorah se človek nikoli ne navadi. Vsaka, ki te doleti, je tragedija zase.
Odprava na Čo Oju leta 1988 je bila posebna po tem, da je kot prva odšla proti vrhu s severa, iz Tibeta. Odkrili smo nedotaknjeno severno steno in splezali v njej prvenstveno smer, ki jo je Messner (Reinhold, tirolski alpinist, op.p.) uvrstil med 32 največjih dosežkov preteklega stoletja v Himalaji. Razplet je bil sanjski, saj nas je prišlo na vrh vseh sedem članov odprave, razen vodje Toneta Škarje. Taka gora se absolutno zapiše v alpinistov spomin.«
Mladi si ne pustijo soliti pameti
Na to goro ste vodili policijsko odpravo leta 2001, ko ste sami že drugič dosegli njen vrh. Radi prenašate svoje izkušnje na mlajše alpiniste?
»Takrat sicer nisem imel namena, da bi šel spet na vrh gore Čo Oju. Dogajanja so se potem tako odvijala, da je celo izgledalo, da bomo ostali brez vrha. Ker sem v sebi pestoval željo, da bi se peljal z osemtisočaka na smučeh v dolino, sem se odločil za vrh in nato smučal z njega. Rad bi povedal še to zanimivost, da je med mojim prvim vzponom na Makalu in zadnjim uspehom na Čo Oju minilo točno 26 let. Če sem še bolj natančen, je bilo po mojih izračunih še približno 15 minut več, oboje pa se je zgodilo 10. oktobra.
Glede prenašanja izkušenj na mlade pa tole! To ni bilo najbolj izrazito na policijski odpravi. Že prej sem bil član nekaj naših kadrovskih odprav, kjer se mi je zdelo, da lahko moje izkušnje koristijo tudi mlajšim. Res pa je, da si mladi ne pustijo kaj dosti soliti pameti, naj gre za alpinizem ali kaj drugega. Tako jih lažje kaj naučiš s svojim zgledom. Odgovoriš jim, če sami kaj vprašajo, sicer pa nisem nikoli vsiljeval svojih pogledov in izkušenj.«
Tekma solista s celo Slovenijo
Sodelovali ste še na dveh uspešnih odpravah slovenskih alpinistov, leta 1995 na Anapurno in leta 1998 na Daulagiri. Vam je kaj žal, da niste šli na vrh, pa da ni na vašem seznamu vseh 14 osemtisočakov v Himalaji?
»Za nobeno odpravo mi ni žal, da sem bil v njej. Povsod sem imel možnosti za vrh, a o tem odločajo tudi okoliščine. Na Anapurni je moj soplezalec Božić zbolel v izhodiščnem taboru za vrh. Tam sva predolgo čakala in se oba malo izčrpala. Potem sem celo poizkusil sam, vendar sem kmalu obrnil. Vedno sem poslušal svoj notranji glas. Kaj bi se zgodilo, če bi nadaljeval, ne vem. Takrat sem se srečno vrnil in zato še lahko hodim v gore. Res pa je, da je name začelo vplivati tudi zasebno življenje. Doma sem imel deset mesecev starega sina, kar je prispevalo k bolj treznemu razmišljanju in odločitvi za vrnitev. Zelo podobno je bilo na Daulagiriju. Po naključju sem prišel v zadnji tabor, ki sva ga postavila z Gregorjem Kresalom. Imela sva priložnost za vrh, vendar že nekaj časa ni upal nihče od petih odprav čez zgornje snežišče zaradi nevarnosti plazu, saj je pred našim prihodom tam odneslo nekega Grka. Kresal se je naslednje jutro odpravil v dolino. Sam sem šel do snežišča, a sem tam spoznal, da ni varno tvegati.
Nobene svoje odločitve na obžalujem. Dosegel sem več, kot sem si zamislil v najbolj drznih mladostnih sanjah. Ko smo delali slovenski projekt 14 osemtisočakov, smo bolj v šali kot zares tekmovali. Rekli so, da Grošelj tako nima možnosti za zmago proti Sloveniji. Vsak vrh, ki ga splezam, šteje tudi za Slovenijo, povsod pa tako ne morem biti zraven. Na koncu sem izgubil s 14 : 10, kar pa sploh ni tako slabo. Se strinjate z mano?«
Če vprašate mene, je odgovor pritrdilen. Najbrž se bodo s tem strinjali tudi naši bralci. Hvala za pogovor in še veliko sreče na poteh proti novim ciljem v gorah! Gotovo bomo še pisali o tem, sicer pa pričakujemo še kakšno gorniško knjigo izpod vašega peresa ali vsaj zanimivo predavanje z vašimi izbranimi diapozitivi iz bogate himalajske zbirke.
Stojan Saje