Erjavškov Tone (1902 - 1984), oskrbnik na Kokrskem sedlu ... in stahovški gorski reševalec, je bil vedno pripravljen na hec ...
Spomini na očetove navihanosti
»Takosmat«
Bilo mi je okoli 15 ali 16 let, ko sem odšla sama na Korošico. Oče mi je svetoval, naj imam primerno obutev in vse potrebno za slabo vreme. Na koncu pa me je še opozoril, naj pazim, da me ne bo dobil »takosmat«.
Ko sem se vzpenjala navzgor, me je bilo vedno bolj strah. Prišla sem do prvega počivališča, do klopce, in se poskušala opogumiti. Ni minilo pet minut, ko sem v bližini zaslišala šumenje in padanje kamna. Bila sem tako v strahu, da sem se kar vkopala in nisem uspela teči nazaj v dolino. Hvala bogu, ker sem čez nekaj minut zagledala dva kosmata gamsa. O, kako sem bila huda na očeta. Kasneje sem mu bila hvaležna, saj mi je tako pomagal, da sem od takrat šla vsepovsod sama brez strahu.
Gamsji ples
Pri Jerinčku (danes pri Tinetu v Kamniški Bistrici) je bil piknik. Ljudje so bili veseli, igrala je muzika in moj oče je sedel na hlodu in z »rešpetlinom« gledal v Kurjo dolino. Pa pride en mladi planinec in vpraša mojega očeta: »Oče, kuga pa gledate, kaj pa vidte?«
Oče mu odgovori: »O, p’r mej duh, to pa še nisem nikoli videl, a veš, da tam zgoraj gamsi plešejo!«
»Oče, vi se pa norca delate,« mu odgovori mladi planinec.
»O, ne, kar poglej, pa boš sam vidu,« nadaljuje oče prav mirno.
V kratkem času so prišli še drugi in poskušali najti v skalah, kako gamsi plešejo. Čez nekaj časa pa se je moj oče le pričel smejati. Tako so lahkomiselni odšli sami na ples s pripombo: »Tako me pa še noben ni ´nasrou´.«
Trske v odeji
Takrat pozimi je bilo običajno veliko snega in so se spomladi rušili plazovi, zato je bilo poleti veliko lesa na kamnitem plazu. Moj oče je tam delal kot »holcar«, furmani so pa ta les vozili na korporacijo v Stahovico. Tako je nekega dne moj oče našel nekaj lepih trsk in jih povil v eno »deko«. Furmanu je naročil, naj na korporaciji pove, da je našel enega mrtvega, ki že kar precej smrdi. Na korporaciji pa tega niso nič preverili in so takoj poklicali komisijo. Ja, takrat pa se je oče le prestrašil, saj je bilo res vroče in bi skoraj moral v zapor. Pa se je kljub temu dobro izšlo.
»Zasukanc«
Kmalu po zadnji vojni, mislim, da leta 1946, je bi moj oče skupaj z mojim stricem Bertlom (Engelbert Ribič - Bertl) oskrbnik na Kokrškem sedlu. Takrat je bilo bolj malo turistov. Nekega dne, vreme je bilo bolj slabo kot lepo, saj je bila koča v megli, sta si oskrbnika skuhala zabeljen močnik (skuhan na vodi in ne v mleku). Zvečer pa sta prišla dva utrujena turista in bi rada pojedla nekaj toplega. Vprašala sta, kaj bi bilo mogoče. Moj oče je imel zopet nekaj v šaljivi domišljiji in mu odgovori, da ima samo »zasukanc«. Turist je vprašal, kaj naj bi to bilo.
Oče mu razloži, da to je ena juha, posebna iz našega kraja. Ker ni bilo druge možnosti, sta le naročila ta »zasukanc«. Naslednje leto pa je prišel ta turist zopet na Kokrško sedlo. In prvo kar je vprašal, je bilo, če imajo danes tudi »zasukac«. Seveda oče ni več vedel, kaj naj bi to bilo in je mislil, da se ta heca. No, z nekaj obrazložitve se je oče le spomnil svoje šale. Ne vem pa, če je to turistu tudi razložil.
Tončka Erjavšek – Neuber
Stric Tone in moj oče
Smetana
Ko sta bila stric Tone in moj oče oskrbnika na Kokrškem sedlu, je enkrat prišla tja gor skupina zagrebških turistov, ki so si zaželeli kislo mleko. Mleko je bilo, vendar brez smetane, katero sta oče in stric poprej porabila za svoje potrebe.
Turisti so se jasno takoj pritožili. »Gdje je smetana!« Pa jim reče stric Tone: »Kar fejst pomešajte, smetana je na dnu.« Če jih je s to razlago prepričal ali ne, tega ne vem, baje se jim moj oče ni več prikazal, da ne bi še njega 
spraševali, kje je smetana.
Trinogi gams
Nekega dne oče in Tone zagledata gamsa, ki je imel le tri noge (četrto je verjetno izgubil v kakem kamnitem plazu). Pa pravi Tone očetu: »Bertl, hitro steci za njim, saj gamsa s tremi nogami boš pa že ujel!«
Oče jo res naivno ucvre za gamsom in čez kako uro pride nazaj v kočo ves popraskan in potolčen, jasno brez gamsa. Tone se mu je pa smejal, češ a nisi vedel, da gamsa tudi s tremi nogami ni mogoče ujeti. Kako sta potem to razčistila med seboj, pa ne vem.
Engelbert Ribič - Bertl ml.
Gamsi - foto: Genadij Štupar