Franc Štibernik: Lepa vremenska napoved je bila pika na "i" odločitvi, da se s partnerko podava na Pihavec.
Za veliko najinih poti po brezpotjih, so opisi Tineta Miheliča tisti, ki nama pomagajo priti do cilja. To pot sva si za cilj izbrala vrh pod katerim se je končala zadnja pot tega velikega prijatelja gora.
Jutranji hlad naju je hitro pripeljal do Luknje in naprej na gorske pašnike kozorogov.
Pogled na pobočja pod mestom, ki je bil zadnji počitek najinega vzornika nama je dal idejo, da prideva do spominske plošče malo drugače kot piše v opisih.
Pri melišču, kjer naj bi zavila proti Pihavcu, sva se odločila, da nadaljujeva po markirani poti in se povzpneva višje in se nato preko kozorogovih pašnikov usmeriva levo po pobočjih proti vstopnemu žlebu, kjer je spominska ploščica Tinetu.
Ni nama bilo žal. Na sončnem pobočju se je mirno pasel trop kozorogov, ki se ni pustil motiti. Vodniku se ni zljubilo niti zažvižgati znaka nevarnosti, saj je očitno ocenil, da imava kozjo dušo. Pustili so se fotografirati, midva pa sva se jim ogibala, da jim ni bilo potrebno vstajati po jutranjem zajtrku.
Najini pogledi so se morali kmalu usmeriti proti skalni zapori, v kateri je vstopni žleb. Izkušnje so pomagale, da sva kmalu zagledala napisno tablico, pri kateri sva si vzela čas za razmišljanje o človeku, ki ga zelo ceniva.
Pogled na vstopni žleb nama je kazal, da se bo potrebno tisti nekaj metrov kar potruditi. Morda je bil tudi za Tineta ta žleb usoden?
Ocenil sem, da bi se morda dalo po skalni polički na levi steni, a sva kmalu ugotovila, da je za prestop čez gladki del v žleb prenevaren. Previden povratek, in nato direktno v žleb, kjer je šlo lažje. Zaradi varnosti sem svoji ljubi spustil vrv in jo varoval čez izpostavljeni del.
Po izstopu na levo travnato pobočje sva hitro napredovala proti škrbini Čez Kamen. Tudi tu so naju spremljali zvedavi pogledi kozorogov. Jasno nama je postajalo, zakaj je Tine tako rad zahajal v ta svet.
Na robu škrbine sva se priključila markirani poti, ki pripelje s Kriških podov in bila hitro na vrhu, ki nama je postregel z čudovitimi razgledi. Kar težko se je bilo odločiti za povratek in zapustiti ta nepozaben kotiček gorske samote.
Vračala sva se po markirani poti proti Dovškim vratom in se čez Sovatno vrnila na izhodišče.
Preživela sva planinski dan, ki sva ga poklonila Tinetu.
Franc Štibernik