Večer, Gore - Gabrijel Toplak: Temni oblaki v daljavi, oddaljeno grmenje in izrazitejši veter so v mesecih pred poletjem očitni pokazatelj, da se je najbolje vrniti v dolino.
Če številni izkušeni poznavalci gorskega sveta v zimskem času večini obiskovalcev odsvetujejo obisk gora, saj jim lahko dodatne težave povzroča novozapadli sneg, ki se običajno še nekaj dni ne oprime podlage, številna višje ležeča območja v spomladanskih mesecih izžarevajo svoje čare. Pobočja namreč začnejo cveteti, kar pa je lahko tudi zavajajoče.
Jani Bele iz komisije za informiranje in analize Gorske reševalne zveze Slovenije je dejal, da so se v gozdovih telohovi cvetovi že močno razbohotili, pobočja Golice so preplavili valujoči travniki belih narcis, na južnih pobočjih visokih gora se iz dneva v dan manjšajo zaplate snega, na osenčenih severnih strminah pa turnosmučarski navdušenci iščejo za svoje zavoje še zadnje snežene jezike, ki se kot lovke tanjšajo v zeleno rušje. "Tako nekako lahko opišem trenutne razmere v gorah, če ne bi sem ter tja prehod hladne fronte pobelil gore skoraj do nižin in povzročil vsaj nekajdnevnega odmika časa, ko dokončno pospravimo smuči v klet. Vsega na kupu, bi lahko dejal. Sneg nas prepričuje, da še ni konec zime, visoke temperature in cvetje nas prepričujejo o nasprotnem," razlaga Bele, ki pravi, da ponekod občasno torej še veljajo zimske razmere, zato je treba še naprej biti pozoren predvsem na dve nevarnosti, in sicer nevarnost zdrsa ter plazov. Obe sta po njegovem še vedno prisotni.
Najbolj nevarni so zdrsi
"Ko je ena majhna, je druga večja in obratno. Plazovi so se v glavnem že splazili razen tistega snega, ki je zapadel ob prehodu fronte ter na stari in trdi snežni podlagi čaka na tople sončne žarke, da se bo prav počasi, kot težka, mokra snežna gmota zapeljal proti dolini. Pri takih plazovih je edina rešitev v naši hitrosti, da odsmučamo, stečemo z območja, kamor polzijo. Če nas zajamejo, nam ne pomaga nobena teorija o obnašanju v plazovih in tudi tako opevani plazovni trojček (plazovna žolna, lopata, sonda) nima pri našem reševanju pomembnejše vloge, kajti poškodbe, ki nastanejo zaradi težkega snega, so po navadi usodne. Plazovi spomladi lahko nastanejo tudi zaradi zrušitve snežnih opasti, ki so jih vetrovi pozimi izoblikovali na grebenih in ki kot ogromni valovi visijo nad našimi glavami, če smo tako nespametni, da se ob otoplitvah gibljemo pod njimi.
Znatno večja nevarnost v tem času so zdrsi. Čisto v skladu s prej povedanim - majhna nevarnost plazov, večja nevarnost zdrsov. Za zdrs je čisto vseeno, ali je vsa gora odeta v debelo snežno odejo ali pa je pred nami samo nekaj metrov sneženega pasu. Sneg spomladi je velikokrat nevarnejši kot tisti pozimi. Predvsem na severnih pobočjih se še dolgo v poletje zadržujejo snežene zaplate, katerih površina spominja na rahlo vzvalovano morje. Skodelica pri skodelici, s črnim, mastnim robom od umazanije in prahu v zraku in skoraj v vsaki skodelici obveznem kamenčku ali dveh, ki se je odkrušilo nekje višje v steni. Ravno ti kamenčki nam dajejo lažni občutek varnega koraka in šele nekje na sredini prečenja se nas poloti strah in ne upamo si ne naprej ne nazaj. Takega prečenja se lotimo le z zimsko opremo (cepin, dereze) in še to ob zavedanju, da bomo s to opremo le preprečili zdrs, kajti ustavljanje s cepinom na tako pomrznjeni ter valoviti površini ne pride v poštev."
Največja nevarnost je človek sam
Tudi sneg na južnih pobočjih skriva določene pasti. Podnevi visoke temperature, ponoči velikokrat še zmrzuje in mimogrede se pod ojuženo vrhnjo plastjo pojavijo ledene plošče, katerih nevarnosti se zaradi dobro vidne gazi sploh ne zavedamo. "Sončni žarki zelo dobro segrejejo skale, ki začnejo kmalu taliti sneg, s katerim se stikajo. Tako nastajajo globoke krajne zevi in padec v tako razpoko je zelo nevaren. Prvič zaradi poškodb pri padcu, še večja težava je priti ven, kajti stene skal so gladke, mokre, sneg je pa itak že čisto leden. Torej daljši korak, ko stopimo s skale na snežišče in obratno," svetuje sogovornik in podarja, da je največja nevarnost pri snegu spomladi prav človek sam. Ko odhaja iz doline, je namreč izbira opreme odvisna predvsem od pogleda skozi okno stanovanja na zeleno okolico, ob stiku s snegom pa ga običajno zavedejo stopinje, ki so narejene v njem in vse se zdi tako preprosto. Če so šli tudi drugi, grem še jaz.
"Nasvet ob prečenju snežišč je samo eden, tako pozimi kot poleti. Za preprečitev zdsa uporabljajte cepin in dereze. Če tega nimate in ocenite, da se morebitni zdrs po nekaj metrih drsenja ne bo varno končal, ampak nekje globoko spodaj, prekinite vzpon in se vrnite v dolino. Nič junačenja, češ, bom pa šel okoli po skalah, v roke bom vzel oster kamen ...," razlaga Bele, ki upa, da bo sonce letošnji sneg kaj hitro stalilo. Ampak kakorkoli, dodaja, vsaka zima pusti za seboj nekaj posledic, na katere je treba biti pozoren. "Na prvem mestu je kamenje, ki se je pozimi, sicer letos z redkimi plazovi, odlagalo na pobočjih in poteh, kamor je lahko tudi priletelo z višjih sten, kjer je zmrzal naredila svoje. Previdnost pri hoji, da ne bomo s kamenjem ogrožali tistih pod nami, previdnost pri izbiri oprimkov in stopov v skalah, da nam ne ostane kaj v roki in hipoma izgubimo ravnotežje. Preverimo trdnost klinov in jeklenic, kajti čeprav železni, jih zima lahko močno poškoduje. Na razmočenih stezah, ki se le počasi sušijo, kaj rade zazijajo predvsem na zunanjem robu razpoke v zemlji in hitro lahko z nekaj metri steze drsimo po pobočju. Držimo se zlatega pravila in hodimo čim bolj po notranjem robu steze," je pojasnil Bele, ki sicer meni, da je april za nami in muhasto aprilsko vreme tudi, kar pa za gore ne drži. Nevihte se bodo pojavljale še vse poletje in z njimi največja nevarnost strele, ki so nepredvidljive kot pozimi plazovi. Ti se namreč včasih sprožijo mimo vseh zakonitosti na območjih, kjer jih še v sanjah ne bi pričakovali, in strele udarjajo tja, kamor po vseh pravilih ne bi smele.
Plazovi, ki spomladi nastanejo zaradi težkega snega, so po navadi usodni.
(foto: Boris Strmšek)
Prisluhnimo naravi
"Naravi ne moremo ukazovati, lahko ji le prisluhnemo in se ji poskušamo prilagoditi. Čeprav danes že vsak, ki gre v gore, pogleda prej vremensko napoved, so odločitve, ki jih sprejemamo, velikokrat v neskladju s tem. Morda smo že vzeli dopust, avtobus je naročen, plačali smo za prenočišče ... in še vedno tvegamo. Ampak na gori le malo kritično glejmo okoli sebe. Morda bomo videli v daljavi temne oblake, slišali oddaljeno grmenje, opazili, da piha veter iz smeri teh oblakov, in če nas že to ne bo opozorilo na skrajni čas vrnitve, nas bodo o tem prepričale čebelice in Elijev ogenj. Dva pojava, prvi kot nadležno brenčanje čebel in drugi kot majhni plavi plamenčki na kovinskih delih opreme. To je zadnje opozorilo," je dejal Bele in omenil znanca, ki ga je udar strele vrgel nekaj metrov daleč. Slednji namreč še vedno rad pove, da strela sicer ni nevarna, ko jo vidiš in slišiš grom, ampak če te nekaj takega doleti visoko v gorah, si lahko prikličemo v spomin besede enega prvih naših "meteorologov" dr. Franceta Prešerna, da: "Le v visoki vrh lete iz neba strele", in jo hitro pobrišimo z vrhov ter grebenov.
Sogovornik je prepričan, da nas morebitne nevarnosti ne smejo odvrniti od obiska gora, a določena mera velikokrat pripomore k preudarnemu ravnanju in odločanju. "Če že pozimi nismo bili kaj dosti aktivni s hojo v gore, je pomlad pravi čas, da se spravimo k sebi, še posebno, če imamo za poleti kakšne visokoleteče cilje. Naj ne bo vzpon na Triglav edini vzpon, ki ga bomo naredili letos, a se je treba zavedati, da izleti v gore niso tako preprosti in brezskrbni, ampak se moramo nanje dobro pripraviti, psihično in fizično. Že načrtovanja poti, seznanjanja s težavnostjo, nevarnostmi, izbire opreme, upoštevanja variantnih ciljev, vremenske napovedi in podobnoega se je treba preudarno lotiti, medtem ko fizično pripravljenost začnimo pridobivati postopoma. Če se vzpon spremeni v mukotrpno premikanje od enega počivališča do naslednjega primernega prostora, kjer se zgrudimo, raje ostanimo doma. In če bomo porabili zadnje atome moči za dosego vrha, vedimo, da nas čaka še težji del, to je sestop. Morda se sliši čudno, ampak statistika, pa naj jo imenujemo kakorkoli že, nam jasno pove, da se največ nesreč zgodi ravno pri sestopih," je sklenil Bele.
Gabrijel Toplak