Jana - Dejan Ogrinec: Himalajski alpinizem kot sprevržena medijska igra?
Te dni je naše medije preplavila novica o nedavnem uspešnem slovenskem ženskem vzponu v Himalaji, v gori Nanga Parbat, kamor sta se povzpeli Irena Mrak in Mojca Švajger. Malce nerodno pri tem vzponu je le, da mu »manjka« vrh, da se vije med dvema že obstoječima smerema in da ga posredujejo mediji na prvo žogo, brez potrditve ali preverjanja. Pravi alpinisti čakamo na skico vzpona in osebno zgodbo. Njuna zgodba je morda celo epska, ampak v Himalaji velja (tiho) pravilo: treba je stopiti na vrh!
Ko sta, recimo, leta 2004 na isti gori, podobno na grebenu kot naši alpinistki in na podobni višini, končala prvenstveno plezanje ameriška plezalca Steve House in Bruce Miller po še nepreplezani Rupalski steni in od tam namesto na vrh zaradi bolezni Housa sestopila po Messnerjevi smeri v dolino, sta bila več ali manj medijsko tiho, čeprav je že to, kar sta dosegla, bil velik uspeh. Naslednje leto sta Steve House in Vince Anderson raje še enkrat prišla pod goro in v času, ko je imel naš pokojni alpinist Tomaž Humar svojo epsko zgodbo s helikopterjem, sta vzpon okronala z vrhom. Prave junakinje ženskega »himalajizma« pa je zadnja leta pretresala drugačna medijska zgodba.
Vzpon je smrdel. Zgodba o prvi ženski, ki da bo osvojila vseh 14 najvišjih vrhov, je zadnja leta precej burila alpinistično javnost. Vrhunec nekakšne medijske in siceršnje farse je dosegla na začetku lanskega maja, ko je precej odločna Južnokorejka Oh Eun-Sun z osvojitvijo osemtisočaka Annapurna dosegla svoj dolgo zaželeni cilj. Bila naj bi prva ženska, ki je sploh kdaj stala na vseh osemtisočakih. Svet je takrat obkrožila novica, da je Oh Eun-Sun zmagovalka te sicer relativno tihe tekme. A že takoj, isti dan, so začele krožiti informacije, da eden njenih vzponov »smrdi«. Začelo se je na spletnem forumu, končalo na sodišču v Južni Koreji.
Brez kisika na vseh vrhovih. Po vsem tem lahko zdaj lahko zapišemo, da je uradno prva na vseh vrhovih stala Španka Edurno Pasaban, ki je pri tem uporabljala dodatni kisik, številno domače alpinistično moštvo in močnega sponzorja, državo Španijo, to je za Himalajo bistvenega pomena. Dosti bolj tiho, brez podobne pompoznosti, je pred nekaj tedni, 23. avgusta, na svojem zadnjem vrhu, to je pakistanski K2, stala Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner, ki je vse vrhove osvojila brez dodatne uporabe kisika in na nekatere vrhove pristopila v alpskem slogu in brez finančne podpore države. Še posebno je bil alpinistično dober in zanimiv njen zadnji vzpon, ker so z njim nadaljevali kljub poškodbi enega od plezalcev. Jasno je, da so jo vsi po vrsti takoj postavili ob bok največjim ženskim himalajskim legendam, kar se njeni kolegici Edurne Pasaban ni zgodilo. ...
A vrnimo se malo nazaj v tej dolgi in zapleteni zgodbi. Lanskega avgusta so dvomi o vzponih Oh Eun-Sun dobili še dodatni zalet, saj so na posebni internetni strani – Himalaya Explorers, ki verodostojno in skrbno zapisuje vse, kar se dogaja v Himalaji, v kroniko vpisali ne ravno zaželeno oznako – »disputed« (neopredeljeno), kar se je nanašalo na vzpon te Južnokorejke na goro Kangchenjunga. S tem je ta vzpon dobil že skoraj uradno potrditev, da »smrdi«. Namigu je sledila tudi znana himalajska kronistka, gospa Hawley in ga prav tako označila v svoji uradni knjigi nepalskih vzponov s – sumljiv. To sicer uradno ne pomeni, da vzpon ni bil opravljen ali da kdo laže, ampak da je pač nepotrjen, kar se v Himalaji sicer redno dogaja. Vzpon alpinistov Juanita Oirzabala in Carlosa Paunerja, ki nista sestopila v dolino, saj so ju odpeljali s helikopterjem iz četrtega tabora na 6900 metrih, naj, recimo, zaradi prevoza v dolino ne bi veljal, a so jima ga pozneje kljub vsemu »potrdili«.
Rekorderka s senco. Pred nekaj leti je bila Španka Edurne Pasaban še precej prepričana, da bo postala prva ženska plezalka na vrhu vseh štirinajstih osemtisočakov. Tik za petami so ji bile Gerlinde Kaltenbrunner (Avstrija) in Nives Meroi (Italija). Nives Meroi ni ciljala na to, da bi postala prva. Njen cilj je bil priti na vse najvišje vrhove po težjih plezalnih smereh ali v zimskem času in v alpinističnem slogu (brez šerp ali dodatnega kisika), kar je alpinistično gledano precej teže. Gerlinde pa se je na vse povzpela brez uporabe dodatnega kisika. Ta gotovost Španke se je spremenila leta 2008, ko sta iz Azije prišla na obzorje nova ženska obraza. Južnokorejka Oh Eun-Sun in Go Mi-Sun, ki sta postali precej hitro osvajalki najvišjih vrhov. Zadnja je osvojila deset različnih glavnih vrhov v približno dveh letih, medtem ko je Oh Eun-Sun stala na enajstih vrhovih v manj kot treh letih. Kaj hitro je vsem postalo jasno, da se stvari spreminjajo in prepričanje Edurne je začelo počasi bledeti. Še posebno ko je videla, kako je Južnokorejka ob izenačenju števila vrhov, 3. avgusta 2009, osvojila še Gasherbrum I, s čimer je Španko celo prehitela. Druga Južnokorejka Go Mi-Sun bi morda tudi dosegla enako število vrhov, vendar je zaradi padca na gori Nanga Parbat umrla. Tako je marca 2009 Oh Eun-Sun podala smelo izjavo za časopis Chosun: »Ker še ni ženske na svetu, ki bi preplezala vseh 14 vrhov, upam, da bom prva.« Leto pozneje so njene besede postale resničnost. Zato je 27. aprila 2010, ko je Oh Eun-Sun stala na vrhu Annapurne, dogodek neposredno prenašala celo TV KBS (korejska nacionalka). To je bil zlati trenutek za to neverjetno žensko iz Južne Koreje, ki je obenem postavila še veliko rekordov: bila je prva ženska, ki je stala na štirih različnih vrhovih v enem koledarskem letu (2008); prva plezalka nasploh, ne glede na spol, ki je osvojila vse tri najvišje vrhove (Everest, K2 in Kangchenjunga) in pet preostalih najvišjih vrhov v dveh zaporednih letih. Senco na njen dosežek je metal samo podatek, da je na gorah Everest in K2 uporabljala dodatni kisik. Oh Eun-Sun je celo obljubila, da bo vzpona ponovila še brez uporabe dodatnega kisika.
Šerpa je povedal drugačno zgodbo. A med tem, ko je bila vsa Koreja (tudi njej je država stala ob strani) vzhičena od radosti, so se stvari razpletle drugače. V Španiji je vrhunski alpinist Ferran Latorre na blogu objavil pomisleke glede uspeha Korejke Oh in njenega vrha – Kangchenjunga. Zapisal je, da fotografija z vrha kaže Oh, kako sedi na goli skali, medtem ko so preostale fotografije iz te sezone kazale plezalce na vrhu, polnem snega; da je eden spremljevalnih šerp v baznem taboru Annapurna osebno izjavil Edurne Pasaban, da Južnokorejka v resnici ni stopila na vrh in da je nemogoče, da bi plezalka osvojila okrog 8400 metrov visok vrh v treh urah in 40 minutah. Razen tega se ta čas ni ujel s časom, zaznamovanim od preostalih opazovalcev (z daljnogledi) iz baze.
Ta preprost komentar se je kmalu sprevrgel v cunami katastrofalnih razsežnosti. Bil je glavna novica v španskih medijih in se od tam prenesel po vsem svetu. Temu je sledilo še temnejše obdobje obtožb. Potem je ugledna revija Montagnes Magazine (Francija) objavila dvome o Oh Eun-Sun na vrhovih Everest (2004), Čo Oju (2007), Lhotse (2008) in Broad Peak (2008). Sledilo je več podobnih očitkov. Juanito je celo izjavil, da je Oh Eun-Sun nečloveška. Med tragedijo (smrt apinista Tola Calafata) na Annapurni so ji namreč očitali, da bi lahko poslala šerpe na reševanje misije, a jih ni. Pozneje je Oh Eun-Sun dokazala, da so bile šerpe preveč utrujeni in bi bil to zanje samomor, a javno objavljeni očitki so zadostovali za to, da se prah v zvezi z njo ni več polegel.
Ko se je Oh Eun-Sun vrnila domov z Annapurne, se je seveda začela braniti. Na televizijski konferenci v Seulu so se tudi izjave njenih stalnih šerp sprevrgle v komedijo. Glede pristopa na vrh Kangchenjunga sta se z Oh strinjala njeni šerpi Dawa Wangchuk in Pema Tshering ter potrdila njeno različico zgodbe, medtem ko je tretji, šerpa Nurbu Sherpa, dejal, da naj bi se ustavili 150 metrov pod vrhom.
Zaplet je končala športna federacija Južne Koreje, ki je javno označila vzpon svoje državljanke za »neizpolnjen« in od nje zahtevala ponovni vzpon, Oh Eun-Sun ob nadaljnjih medijskih linčih ni pomagalo, saj je zaradi vsega tega padla v depresijo in vprašanje je, kdaj bo spet lahko plezala.
Moški so nevoščljivi. Vsi so mislili, da bi lahko bile ženske plezalke za svet dober primer, kaj je to »fair play«, a se je v tekmi med Španko in Južnokorejkama izkazalo, da to ni res, saj je bila tekma za to, katera bo obveljala za zmagovalko, precej okrutna. Vso zgodovino alpinizma je, recimo, veljalo, da ni nujno, da mora obstajati slika kot potrditev vrha, dovolj je že beseda soplezalcev. In kdo ve, če ni Edurne Pasaban ob vseh mogočih finančnih sredstvih, ki jih je imela na voljo, kaj pripomogla k tisti za Oh obremenjujoči izjavi tretjega od šerp?
Pri vsej tej zgodbi je pomembno še nekaj. Nauk iz zgodbe o obeh južnokorejskih ženskih plezalkah je, da je popolnoma mogoče, da nekdo z neomejenimi finančnimi sredstvi in brez skrbi glede sloga plezanja resnično pohrusta vseh 14 vrhov v zelo kratkem času. Go Mi-Sun je prvi osemtisočak osvojila oktobra 2006 in bi lahko to tekmo končala že aprila 2010, s čimer bi dosedanji rekord legende Jerszy Kukuczke prepolovila. Isto velja za Oh Eun-Sun. Tudi ona je, če pogledamo s te plati, skoraj diskreditirala himalajizem. V približno štirih letih je osvojila enajst najvišjih vrhov! Pri tem je padlo tudi precej (nevoščljivih) izjav, da če bi himalajci, kot Denis Urubko, Anatolij Boukreev ali Carlos Carsolio, imeli na voljo neomejena sredstva, bi bilo take tekme konec v letu ali dveh. A to so špekulacije. Moške seveda boli, da so ženske lahko uspešne(jše), saj nihče ne more spremeniti dejstva, da sta Južnokorejki dokazali, da je tudi nemogoče lahko mogoče.
Zato je vse bolj zanimivo razmišljanje, da bi bilo bo potrebno »lovilce vrhov« razdeliti v dve skupini. Prva skupina bo tista, ki jo zanima samo izvedba vseh štirinajstih vrhov, pri čemer sploh ni pomembno, s kolikšnimi sredstvi in kakšno pomočjo vse jih bodo dosegli. Uporabljali bodo običajne poti (ter dodaten kisik) in ne bodo dosegli nič posebnega v smislu alpinizma. Preostali pa bodo poskušali v alpinizmu dosegati nemogoče še naprej. Kot, recimo, Gerlinde Kaltenbrunner, ki je z alpinizmom začela pri 13 letih, že pri 23 stala na prvem osemtisočaku Broad Peak v Pakistanu, dolga leta delala kot medicinska sestra in si odtrgovala od ust, da je lahko plezala v Himalaji, dokler se leta 2003 ni odločila za profesionalno kariero. Tudi naši dve dekleti sta po slogu v slednji skupini, a ni vse zlato, kar se sveti. Kapo dol pred njima za njuno osemdnevno vztrajnost v pobočju gore, ampak obenem – več sreče prihodnjič! Zanimivo pri vsem tem je, da se je Nives Meroi iz Italije, ki ima osvojenih 11 vrhov, vse v alpskem slogu, brez kisika, brez nosačev ali šerp, nekatere smeri celo v koledarski zimi, javno odmaknila iz »zbirateljske« skupine z izjavo: »Ne zbiram vrhov, ampak nanje le plezam!« Tako govori pravi alpinist!
Besedilo: Dejan Ogrinec