ProMo intervju - Vili Guček, opremljevalec novih smeri: Imam jih nekaj, ki so v meni in me preganjajo. Prosto plezanje z orodji ne obstoja. Pod steno se lahko zaplete tudi zaradi suhega listja. Je poročanje o "naj" vzponih res delanje problemov?

Začniva z drytoolingom oz. objavo »Ben Nevis - zasnežena 8a+ s cepini in derezami«. Zbodla te je letna ocena pri zimskem vzponu, kar si pokomentiral na ProMo blogu. Toda smer Anubis je najtežja zimska smer na Otoku sama po sebi, ne zato, ker je njena poletna ocena 8a. Jasno je, da ni direktne povezave med poletno in zimsko oceno, tega ni nihče omenil. Manjka le ocena zimskega vzpona (AI ali M) … Res je, manjka le ocena. V zimskih razmerah se lahko marsikaj spremeni glede na poletne težave. Gre za povsem običajen trad vzpon z orodji v poprhani previsni skali. Je pa ponovitev »v snegu«, kot si jo poimenoval, resnična posebnost teh sten. V odmevih na ta MacLeodov vzpon je slišati vprašanje, v čem je smer toliko posebna, da je vzpon z orodji sploh sprejemljiv! Pri ostalih zahtevnih prostih smereh temu ni tako. Če v šali poskušam zadeti bistvo: morda bo ob klimatskih spremembah tudi Action Direct (9a) nekoč bela. In možen scenarij bi lahko bil še en zmeden poskus doseči nekaj »naj«. Kot Gaddova WI 10.

Gaddov prvenec imenuješ zmeden poskus?
Ocena WI (Water Ice) je nenavadna, ker je smer opremljena s svedrovci. Sicer res zatika v ledene strukture v zelo previsni steni in ne tudi v skalo in zato ni uporabil ocene M (Mix), a vendar so ocene WI 7, morda WI8 doslej bile skrajne in tudi zelo resna stvar. Gre za izjemen, neverjeten preskok, fizično in vsebinsko pa bližje zavarovani smeri z M oceno. Neke vrste trik z ocenami.

Naj se vrnem na sprejemljivost plezanja z orodji po letnih smereh. V Ben Nevisu ima tak vzpon večjo težo, kot tisti v plezalkah. Na splošno pa je drytooling precej agresiven do skale in posledično do ostalega plezanja.
Na Škotskem gre za specifične, posebno zahtevne zimske razmere, white conditions. V teh stenah nisem plezal, a kot je znano gre za prave avanture s slabim varovanjem. Plezanje z orodji res lahko polomi oprimke ali stope. Agresiven do ostalega plezanja pa drytooling lahko postane v primeru zimskega ponavljanja zahtevnejših prosto preplezanih smeri. Seveda gre za smeri v gorah, v plezališčih je jasno: NE za drytooling.

Je bila uničena kakšna smer, preden se je izkristaliziralo današnje stališče do uporabe orodij?
Zelo malo, vem za nekaj lažjih smeri v lokalnih plezališčih. Večini je bilo jasno, da tako ne gre. Smo pa tudi opozarjali.

Z orodji Ob Savi

V hribih je stvar bolj zapletena. Zimske ponovitve letnih smeri se plezajo le še z orodji in ne kot nekoč, z rokami. Odpirajo se nova obzorja …
Res je nekoliko bolj zapleteno. Z orodji je mogoče preplezati bistveno zahtevnejše predele in to v zahtevnejših pogojih. Saj gre pravzaprav za tehnično plezanje! Izraz »prosto« plezanje z orodji je anahronizem, ki bo sčasoma izumrl. Orodja omogočajo nova obzorja, zatakne pa se recimo v najtežjem kopnem raztežaju sredi stene, ki je poleti 8b, z orodji pa D6. Da niti ne omenjamo uničenja razčlemb in razmisleka o napredku … .

Kaj je prava pot, kdo jo bo pokazal?
Morda etična zaveza, da v obstoječem prosto preplezanem raztežaju smeri (6c in več) ni sprejemljivo plezati z orodji. Vendar, trende in smer razvoja bodo narekovali akterji alpinizma in kombiniranega plezanja, jaz sem le športni plezalec na »zimskih počitnicah«…

Vrtanje v mixu nad Jezerskim

Je drytooling že doživel svoj vrhunec, dal svoje alpinizmu, sedaj pa postaja nekoliko obrobna plezalna zvrst v dokaj ozkem krogu? Ines Papert celo pravi, da je dolgočasno držati velik in vseskozi enak oprimek orodja.
Plezanje z orodji je lahko povsem podobno športnemu plezanju, tako po gibalni vsebini kot pristopu, jaz mu v šali rad rečem kar zimsko športno plezanje v rokavicah. Vendar ima plezanje z orodji hudo zagato. Za zahtevne smeri potrebuje zares velike in dolge previse. In seveda je treba tudi vedeti, da trenutnih ključnih akterjev športnega plezanja (Sharma, Ondra, Andrada,…) verjetno ne bi spravil s cepinov preden bi težave dosegle M20. Skratka, pomena plezanje z orodji verjetno ne gre iskati izven okvira kombiniranega plezanja in alpinizma. Ne vidim pa razlogov, zakaj bi 6c RP »bilo nekaj«, morda celo D12 NP pa »obrobno in nič«, kvečjemu trening? Res so »oprimki« ves čas enaki. Toda taki so tudi v enakomerno široki poči. V primeru večjega števila dobrih mix tekem za slovenski ledni pokal, bi bilo plezalcev z orodji veliko. Novo plezališče Ob Savi je zelo obiskano. Tudi Ines je v svoji karieri preplezala »kilometre« s svedrovci opremljenih mix oz. dry smeri. Povsem naravno je, da želi zdaj svoje mojstrstvo preizkusiti in izkušnje obogatiti in nadgraditi tudi v trad smereh. Tudi v športnem plezanju ni nič drugače.

Športno plezanje je kar množičen šport, ki temelji na dobri izbiri dobro opremljenih smeri. Opremljevalec plezališč bi bil lep poklic ali ne?
Zahteven in odgovoren, a tudi zelo lep. Izredno rad opremim novo smer. Proces nastajanja plezalne smeri je čaroben. Na zadnjem predavanju Chrisa Sharme sem bil izjemno prijetno presenečen. Čeprav sem vedel, da opremlja, sem bil navdušen s kako izbranimi, slikovitimi besedami in žarom je to podal. Morda bo mladih plezalcev, ki bodo poprijeli za vrtalni stroj, zdaj več. Projekt te vedno vrača v plezanje. Imam jih nekaj, ki so »v meni« in me priganjajo. Seveda nisi z vsakim letom mlajši, a tudi Manolo in Stevie Haston nista …

Licenca tu ni zahtevana, čeprav gre za odgovornost do plezalcev, ki se jim zdi samoumevno, da vse »štima«. (In do narave, vendarle gre za poseg vanjo. Za povrh pa še do proračuna, ki preko KŠP financira opremo in do potencialov plezališča, saj z napačno smerjo lahko pokvariš veliko.)
Licenca je pogoj za podporo s strani KŠP z opremo. Seminarji za opremljevalce so dobro obiskani, opremljevalcev z nekaj več opremljenih smeri in posledično izkušnjami, pa je kljub vsemu zelo malo. Problem vidim v zahtevnem umeščanju plezališč v občinske zemljevide, kot koristne športne objekte. Ponekod je dostop do pravih biserov prepuščen dobri volji bližnjega kmeta, ki ga prav malo briga za naša »svetišča v plezalskem mikrokozmosu, če ne more odpeljati nagrabljenega listja. In časi so postali pač takšni, da je nekdo lahko tudi lastnik skale z vsemi svetimi lastninskimi pravicami. Plezalci bi potrebovali strokovno pravno podporo. Na splošno je športno plezanje kot nekaj koristnega za človeka in mladino že kar prepoznano, najtežje je ravno na lokalni ravni. Na žalost tudi plezalci s svojim odnosom do plezališč oz. bližnjih prebivalcev stvari včasih malomarno zapletejo.

Tale je videti lepa ...

Kdaj je pravzaprav plezanje postalo »varen« šport, kdaj se je zgodil »preskok« v miselnosti? Prve športne smeri so zagotavljale minimum varnosti, danes so svedrovci »en meter« narazen.
Plezanje je tudi šport in v malo katerem športniki umirajo. Mislim, da je nezaustavljiva želja po kar se da popolnem obvladovanju plezalnega gibanja povsem naravno prinesla s seboj potrebo po varnosti. Povsem razumljiva je tudi težnja, da se gibalno popolnost preizkusi v neopremljenih smereh. Oblik plezanja je veliko in prepričan sem, da se ne izključujejo. Lahko sobivajo in vsakdo si v skladu s svojimi sposobnostmi, življenjskim obdobjem, pripravljenostjo za tveganje izbere ustrezno. Problema ni. Lahko pa ga naredi primerjanje, vrednotenje, iskanje »naj« vzponov…

Leti tole na kakšno objavo na GL? V športu se pač primerja in piše o naj dosežkih in naj posameznikih. O čem pisati potemtakem? O tem »kako smo se imeli fajn«?
Nisem imel v mislih konkretnih objav, čeprav bi se jih zdaj ob namigu lahko spomnil: prva 8a v naših hribih in prepiri o oceni, nenatančna in dvoumna poročanja o pomembnih vzponih… Z novinarskega in uredniškega gledišča je vprašanje o čem pisati na mestu. Razumljivo je tudi, da so najboljši vzponi vredni omembe. A v naravnih stenah, kjer imamo včasih le oceno, s katero ovrednotimo vzpon, kjer so pogoste nejasnosti okrog »neformalnih« pravil, je prostora za manipulacije dovolj. Skrajnost, da sploh ni pomembno, kaj splezaš, pa tudi ni rešitev. Plezanje ima nerešljive težave že v genih.

Ena takih genskih težav je gostota smeri. Je smiselno tlačiti smeri eno ob drugo, da jih pridobimo čim več, ob tem pa ni več jasno, kateri oprimek še velja?
Tudi sam poskušam iz najmanjše skalce dobiti največ možnih smeri. Če bi bilo dobrih sten več, morda ne bi ravnal tako. Včasih so zato smeri blizu ena ob drugi. Teoretično gledano bi seveda moralo levo in desno od smeri biti plezanje vsaj nekoliko zahtevnejše, da te »drži« v smeri. A so včasih ti odtenki res drobni. Izogniti se levo in desno, pa se pravzaprav vedno da, če to hočeš. Vedno poskušam speljati smer tako, da je ob ogledu in glede na potek svedrovcev kar se da jasna. Vprašanje, kaj velja in kaj ne, se pojavi, kadar smeri uporabimo za plezalni rezultat. Za to so boljše tekme.

Še bolj je moteče, da levo in desno vidiš kup svedrovcev. Kje je tu občutek svobode, ki se kot nekakšna floskula v tem športu velikokrat sliši?
Moteče so lahko preštevilne povezave med obstoječimi smermi.. Dokler so smiselne, v tem ne vidim problema. A se včasih ne znebiš občutka, da bi nekdo rad »novo« smer brez enega samega nameščenega svedrovca. In se »povezuje, križa in štrika«, da res ne veš kje še »velja« in kaj ne in kateri svedrovec je sploh v smeri, ki jo plezaš. Preplezati novo smer je »kul«, a to zahteva čas, trud, opremo, znanje, izkušnje. Občutek svobode je res ena od fraz, ki spremlja plezanje. Na srečo pa je rezerviran za tiste, ki plezanju posvetijo večji kos svojega časa, energije in razmišljanja. Kot opremljevalcu pa mi načeloma ni všeč, če je plezališče videti kot Dinos oz. železnina. Ponekod sem ravno zato uporabil francoske sive svedrovce, ki so diskretni, manj vpadljivi.

Problem je še bolj izpostavljen v velikih stenah. Osrednji del Anič Kuka v Paklenici je recimo en tak primer. Orientacija je, paradoksalno, vedno težja …
Res je. Veliko smeri, ki se vsevprek križajo. Potreben je resen študij vodnika, preden se podaš v steno in še zgrešiš. Tako pač je, poti nazaj verjetno ni. Se pa lahko kaj naučimo. Paklenica nam nudi varno prosto plezanje v veliki steni. Čisti užitek. Je pa ravno opremljanje smeri v tej steni pokazalo, kako potreben bi bil »koncept«, nek dogovorjen širši okvir, ki bi nam ohranil tudi plezanje s sprotnim nameščanjem varovanja. Za vse je dovolj prostora pod soncem. Ni mi všeč, če se stvari slikajo črno belo in izključujoče. Upam, da El Condor, Psihokiller, Utopija ostanejo brez svedrovcev. Ali pa sem se pri Utopiji že zmotil?

V Sloveniji posebne nostalgije po tveganih vzponih ni, kaj šele po kakšnem trad plezališču?
Nostalgije ni po tem, da v Črnem Kalu ne bi bilo svedrovcev. Športno plezanje je plezanje približalo ljudem. In nastavilo tudi pasti. Sam si omenil občutek svobode, ki ga danes prodaja vsak, ki se skobaca čez nekaj smeri. Za obstoj ali razmah trad scene je verjetno potrebna tudi ustrezna skala. Plezal sem v Angliji, v bolj plezanih smereh so mesta za zatikanje oguljena od žic. Zgolj dejstvo, da zatikaš sam, plezanja ni spremenilo v neko globljo avanturo. Zaradi trdne skale so lahko povsem nadomestili svedrovce. Seveda pa je trad plezanje v zelo zahtevnih smereh z zmanjšanimi možnostmi varovanja druga zgodba, »viteške igre«. In te so res domena ožjega kroga plezalcev.
Torej, razen omenjene kamnine, ne vidim ovir, da ne bi poiskali in preplezali smeri s sprotnim nameščanjem varovanja. V hribih se to itak počne, kjer pa so že urejena športna plezališča, bi težko kolo zgodovine zavrteli nazaj. Nekateri zato plezajo mimo svedrovcev, drugi iščejo visoke balvane. Vsem je lahko lepo.

Veljaš za enega najbolj aktivnih in tudi najboljših opremljevalcev smeri.
Prijetno in lepo je slišati, da so ljudje zadovoljni s tvojim delom. Nekaj izkušenj se je pri številki preko 400 novih smeri vendarle nabralo. Za lepo smer potrebuješ predvsem lepo linijo in dobro skalo. Smeri so včasih lepe toliko, kolikor si vztrajen in predan delu, tudi čiščenju. Od časa, ki ti ga vzame smer, je včasih le desetina namenjena vrtanju in lepljenju.

Ena izmed 400-tih

Ob tem si kritičen do izdajateljev plezalnih vodnikov. Se res »šlepajo« na opremljevalcih smeri? Le-ti jih opremijo, založbe jih opišejo in tržijo.
V nekem obdobju sem bil kritičen do avtorjev in izdajateljev plezalnega vodnika, saj sem imel občutek, da smo opremljevalci prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti pri nabavi opreme in odrinjeni v tej meri, da nas v vodniku niti ne omenijo. Skratka, da izdaja vodnika ni bila namenjena prvenstveno temu, da se s predstavljanjem dela opremljevalcev pridobiva sredstva za obnovo, vzdrževanje, nove projekte. Kasneje se je položaj s pomočjo Komisije za športno plezanje izboljšal. A še vedno je teh izredno malo. Sčasoma bodo večinoma potrebni zgolj vzdrževalci, ki bodo menjavali sidriščne vponke. Sicer pa o izdajateljih vodnika vse najlepše, saj ravno izdajajo moj priročnik …

Fotografije: arhiv Guček