Polet - Mateja Svet: Hoja po hribovskih in gorskih poteh je zame tudi hoja po poti do lastnega prebujanja in osvobajanja. Vendar nekateri pravijo, da to ni pravi šport.
Zataknila sem se v razmišljanje glede tega, kdo je športnik oziroma – feministično izraženo – športnica. Verjetno gre to pripisati moji potrebi po lastni umestitvi v neko kategorijo z vidika športa. Če ne zaradi nekega globljega razloga, ki mi v tem trenutku ni dostopen, pa vsaj zaradi boljšega sporazumevanja z drugimi. Svoj delež tega zametka moje problematike imajo verjetno tisti, ki mi spustijo stavek: Ti si športnica. Če to zanikam, se lahko zgodi, da zaključijo: Kakšna škoda. Res je, da ne vem, o čigavi škodi govorijo. Kakor koli, zdaj se vrtim okoli tega, kdo sem v odnosu do športa. V katero kategorijo naj se uvrstim? Kam torej spadam?
Če obstaja športnica, obstaja tudi nešportnica. Vsaka ima svoje značilnosti. Tisto, kar določa športnico, bi namreč po neki logiki izključevanja moralo biti odsotno pri nešportnici in obratno. Glede druge se zdi stvar bolj jasna. To je oseba, ki se ne ukvarja s športom. Nikdar? Kaj pa, če gre pozimi sedemkrat smučat v vrhunski opremi in poleti desetkrat kolesarit s svojim dragim gorskim kolesom, kjer sicer na svoji kolesarski turi ne preseže sto metrov nadmorske razlike? Opisana oprema igra namreč v sodobnem športu velik pomen, vendar imam »to« še ne pomeni biti »to«.
Takrat, skoraj dve desetletji nazaj v nekem drugem življenju in v istem telesu, ko sem trenirala smučanje, sem samo sebe doživljala, čeprav sem bila amaterska smučarka, kot športnico. Rednost vadbe, sistematičnost, ocenjevanje, ustvarjanje rezultatov, nošenje simbolov, klubska in v piramidnem organizacijskem sistemu še druga članstva … Tudi danes bi sebe iz tistega obdobja označila za športnico. Tako zunaj sebe kot znotraj sebe sem namreč zadostila merilom, ki so me določala za športnico. Bo pa že dolgo časa, ko mi ne uspe najti svojega mesta v tej mreži razlikovanja, enakosti in podobnosti, ki lahko služi za identifikacijo.
Ne morem reči, da nisem telesno dejavna. Res pa je, da nisem pogosto. Ta količinski vidik je seveda subjektiven. Nekomu je morda veliko, če se tri ure na teden posveti športu, drugemu pa tri ure na dan. Moje tedensko povprečje v letu dni bi zneslo nekaj ur telesne aktivnosti. Vsaj upam. Ampak … Imeti se za športnico bi med množico drugega pomenilo, da je ukvarjanje s športom tudi redno. Rednost je lahko dnevna, tedenska … Pri meni se zamaje. Odvisna je tudi od drugih okoliščin, ki so vezane na tisto, kar sem v različnih okoljih – delovnem, družinskem, prijateljskem … In, prisežem (s figami v žepu), ne samo od samodiscipline. Torej živim tako, da je telesna aktivnost večkrat podrejena drugim življenjskim vlogam, ki jih še imam. Nekaj biti pomeni tudi, da to enakomerno in ponavljajoče živiš. Če grem nekajkrat na leto malo tekat, zase še ne morem reči, da se ukvarjam s športom ali celo da sem športnica. Poleg tega se v zadnjem obdobju najpogosteje ukvarjam, takrat, ko se, s telesnimi dejavnostmi, za katere ne vem natančno, kam v resnici sodijo. Ne morem jih umestiti v ta ali oni predal. Ko so dnevi lepi in imam na voljo ves dan, me zamikajo hribi, včasih tudi gore. Lepo jih je gledati z daljave, srce trgajoče jih je parati z avtomobilom, veličastno pa je postati del njih z lastno hojo med njihovo floro, favno in skalami. Hoja po hribovskih in gorskih poteh je zame tudi hoja po poti do lastnega prebujanja in osvobajanja. Vendar nekateri pravijo, da to ni pravi šport. Ko te med hojo nagovarja narava … Ali si ekološko ozaveščen športnik? Ali si pohodnik, ki se čudi naravi? Ali le majhen posameznik, ki se odziva na vibracijo zvokov vetra, krošenj, ptic? Takrat mi ni treba imenovati svoje vloge, zadovoljna sem s tem, da sem. Razporejanje v kategorije tega ali onega me ne zanima. Nekaj podobnega se mi dogaja, ko grem na vadbo či gonga, gong fuja ali hatha joge. Čeprav se takrat posvečam obvladovanju svojega telesa, mi vmes ne pride na misel, da se ukvarjam s športom. Obvladati moram najprej še kaj drugega. Če bi že govorila v športnem žargonu in tako o nasprotniku, sem nasprotnik le sama sebi. Takrat ko moj um zaradi napora, ponavljanja ali česa drugega nasprotuje. Neskončna igra s samim seboj, v kateri ni mesta za materialistične vrednote ali cilja po zunanjem oblikovanju telesa, kar je zelo v ospredju sodobnega športa. Pravzaprav gre pri teh vadbah bolj za notranje preoblikovanje ali spreminjanje. Zaradi njihove tradicije in filozofije ter morda še česa drugega jih teže uvrstimo v kategorijo športa.
Ne znam odgovoriti na vprašanje, ali sem športnica ali ne. Kar se mene tiče, vprašanje sploh ni pomembno kot tudi ne iskanje odgovora nanj. Identificirati se s čim lahko zmanjša zmedo oziroma oprijeti se nekega konstrukta se lahko zdi koristno in varno. Vendar ta moj konstrukt lahko začne veljati kot merilo, kaj je boljše in kaj je slabše. Tudi v odnosu do drugih. Nobene škode torej ni, če nisem športnica. Navsezadnje sem lahko (vsaj z vidika športa) to ali ono. Lahko me vtaknejo v ta ali oni predal. Ni mi treba biti nekaj, kar se sliši dobro, cenjeno ali trendovsko. Vem samo, da se nimam za športnico, nimam se pa tudi za nešportnico. Sem samo nekdo, ki ima ta privilegij, da lahko v prostem času dela tisto, kar ga zanima in izpolnjuje.