Razgledi - Borut Peršolja: ... v dolinski megli
V prejšnjem sestavku z naslovom Sestop z odra za zmagovalce sem načel temo spreminjajočega se zakona o športu. Naslov prispevka nakazuje neugodno smer, ki jo je ubral osnutek zakona, ki gorništvu – milo rečeno – niti najmanj ni naklonjen. Vsaj ne v bistvenem delu, to pa je usposabljanje, ki sem ga, glede razvoja v zadnjih skoraj dvajsetih letih, podrobno predstavil.
Ko sem preverjal svoje dvome glede osnutka zakona, sem bil zaprošen, naj z objavo počakam, češ da “naj bila za sejo skupščine OKS dostopna nova verzija zakona”. To se doslej ni zgodilo in se po poročanju Dela še nekaj časa ne bo. Prejšnji prispevek sem končal z retoričnim vprašanjem, v katerem na glas razmišljam, zakaj je PZS čakala mesec in pol, da je objavila svoje (in v razpravi nabrane redke društvene) poglede na to – zanjo in za gorništvo izjemno pomembno vsebino.
Več glav več ve. A – žal – vedno ni tako. (Fotografija: Borut Peršolja)
Nič ni slučajno. Tudi še tako skrb zbujajoče dejstvo, da PZS že dve leti nima potrjenega programa usposabljanja za mentorje planinskih skupin, ne.
Zdaj pa k pripombam na zakon, ki bi, če bi bil sprejet v takšnem besedilu, vzel gorništvu edino, kar mu sedaj namenja država.
(Besedilo osnutka zakona je okrepljeno, ostalo so moji komentarji.)
* * *
»je vpisan v razvid strokovno izobraženih in strokovno usposobljenih delavcev v športu.« (drugi odstavek 34. člena)
To doslej ni bilo potrebno za nobenega usposobljenega strokovnega delavca v športu (razen za tistega, ki se je želel vpisati v razvid zasebnih športnih delavcev). To nedvomno pomeni dodatno birokratizacijo, saj bo to moral narediti vsak posameznik sam, ne pa v njegovem imenu društvo ali zveza. To hkrati pomeni tudi podvajanje že obstoječih baz podatkov, saj na primer PZS sama vodi svoj razvid registriranih in kategoriziranih vodnikov PZS.
»Kdor opravlja delo na programih iz prve, druge, četrte in devete alineje prvega odstavka 5. člena tega zakona in je v rednem delovnem razmerju, mora imeti strokovno izobrazbo v skladu s 36. členom tega zakona.« (četrti odstavek 34. člena)
»Strokovno izobražen kader mora imeti zaključen študijski program prve ali druge stopnje športne vzgoje, športnega treniranja, športne rekreacije ali kineziologije.« (prvi odstavek 36. člena)
V delovnem razmerju so na primer vsi osnovnošolski učitelji, ki izvajajo planinske krožke, in vse vzgojiteljice, ki v vrtcih izvajajo program Ciciban planinec. Kaj to konkretno pomeni zanje?
Bomo dobili, kar nam pripada ali bomo še to, kar imamo, izgubili?
(Fotografija: Borut Peršolja)
»… ali nacionalno poklicno kvalifikacijo v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije.« (prvi odstavek 37. člena)
Ali je to priložnost za ureditev sedanjega dela na črno s strani (poklicnih) prostovoljnih vodnikov PZS? Ali je to nova past, kot že kažejo prve izkušnje gorskih vodnikov, ki so nacionalno kvalifikacijo dobili pred dobrima dvema mesecema? Postopek je izjemno zbirokratiziran, vodnik PZS, katerega sedanja veljavna licenca (in usposobljenost?) se konča na državni meji, pa mora za dovoljenje za delo v tujini zaprositi za vsako državo posebej (s prevedenimi vsemi dokumenti) in velja zgolj 18 mesecev. Kako naj vodniki PZS legalno vodijo na slovenske vrhove s severne strani Karavank (Avstrija?) ali severih ter zahodnih pobočij Julijskih Alp (Italija)? Da ne omenjam priljubljene Hrvaške, zanimive Češke in popotniškega Cipra?
Če bo sprejet tak zakon o športu, kot je predlagano, bo zamujena zadnja priložnost, da se s spremembo zakona o gorskih vodnikih uredijo razmerja prostovoljnih in poklicnih vodnikov PZS z gorskimi vodniki.
Razširimo obzorje! In dokažimo, da nam je mar. (Fotografija: Borut Peršolja)
Komisija za akreditacijo programov usposabljanj (38. člen)
Komisije za akreditacijo programov usposabljanj ne potrebujemo! To je še en močan ukrep za slabitev moči strokovnega sveta za šport! Ob tem, da se predlaga ustanovitev še strateškega sveta za šport (poglavje VII)! Prepričan sem, da ne bomo dobili »strokovne, samostojne in neodvisne« komisije, saj bi tako morali člani obstoječega strokovnega sveta (ter Komisije za programe usposabljanj in izobraževanj v športu) odločati že sedaj. Kot tudi v preteklosti in v prihodnje.
»Splošni del programa usposabljanja je isti za vse programe iz prvega odstavka tega člena. Opravljen splošni del programa usposabljanja je pogoj za vključitev v posebni del programa usposabljanja.« (četrti odstavek 39. člena)
To je eno večjih presenečenj predloga zakona. V času, ko je znanje splošna, celo javna dobrina (pri čemer ne izključujem avtorskih in sorodnih pravic, da ne bo pomote), se športna sfera odloča za popolno centralizacijo vstopa v uresničevanje ene od vlog, ki jo omogoča šport. Mislim – ostajam naiven –, da gre za pomoto, ki jo iz besedila zakona izključuje kar temeljno načelo fair playa: vsi imamo enake možnosti za sodelovanje!
Naivnosti navkljub se sprašujem, čemu sem se usposabljal za inštruktorja ter si ob dolgoletnem delu pridobil kompetentno znanje in ustrezne veščine, če pa ne smem načrtovati, izvajati in spremljati osnov športne gorniške vadbe. Ni mogoče spregledati, da športno stroko silijo v idejno (ali celo ideološko?) ozko polje, ki ima najverjetneje vzrok v koncentraciji javnega denarja na enem, državnozavodskem mestu.
»Posebni del vsebuje:
3. kompetence, ki jih pridobi posameznik z usposabljanjem,
5. predmetnik, v katerem so navedeni vsebina predmetov in standardi znanj.« (peti odstavek 39. člena)
Planinska zveza Slovenija je/bo ponovno pred precej zahtevno nalogo. Če bo želela pripraviti ustrezne, kakovostne »kompetence« in »standarde znanja« – na kar sicer opozarjam že vrsto let –, bo morala ravnati enako kot pred petnajstimi leti. Opraviti bo morala natančno in poglobljeno analizo vseh obstoječih programov usposabljanja, jih posodobiti v strokovnem, vsebinskem in organizacijskem pogledu ter na tej podlagi izluščiti tako kompetence kot standarde znanja. Bojim pa se, da PZS ne organizacijsko ne strokovno ni v takšni kondiciji, da bi to lahko izpeljala na način, ki bi prinesel dolgoročne kakovostne učinke in prepotreben razvoj planinske organizacije v celoti. (No, kot kaže besedilo zakona, pa ji tega sploh ne bo treba narediti.)
Vtis ali konkreten predlog? (Fotografija: Borut Peršolja)
»Javno veljavne programe sprejme minister, pristojen za šport, v sodelovanju z akreditacijsko komisijo.« (prvi odstavek 40. člena)
Javno veljavne programe bo po novem sprejemal kar minister in nič več stroka kot doslej! Šlo bo torej za eminentno politično odločitev na izrazito strokovnem področju. To dvoje ne gre skupaj, niti se ne dopolnjuje, temveč se celo IZKLJUČUJE!
»NPŠZ, vsaka za svojo panogo, predlaga posebni del programa usposabljanja za pridobitev usposobljenosti za športno treniranje v športnih panogah, ki imajo evidentiran uradni tekmovalni sistem.« (tretji odstavek 40. člena)
POZOR: to je ključna vsebina osnutka novega zakona!
Ali predlagana rešitev za PZS pomeni, da bo priznano/financirano samo usposabljanje športnega plezanja? Ali to nedvoumno pomeni, da ne bo več na voljo javnih finančnih sredstev za druga usposabljanja, na primer za vodnika Planinske zveze Slovenije? Kaj šele za markaciste ali varuhe gorske narave!
Javno veljavni (beri: financirani!) bodo torej samo programi, ki se neposredno povezujejo z uradnim tekmovalnim sistemom! Programi športne rekreacije, ki so na voljo največjemu številu ljudi in kjer se v največji meri uresničuje »javni interes« na področju športa, ne bodo več javno priznani, niti financirani! Doslej so se iz sredstev javnih financ sofinancirali izobraževanje, usposabljanje in spopolnjevanje strokovnih kadrov ter njihovo štipendiranje.
Že neštetokrat je zlasti dr. Kristan pojasnil, da je »pojem šport rodni pojem za neenovit svetovni kulturni pojav, ki ga delimo na podrejene/delne pojme, ki označujejo različne izseke ali pojavne oblike športa«. Pri tem največkrat omenjamo tri izseke športa: športno izobraževanje, športno rekreacijo in selekcijski tekmovalni šport. Slednji v svoji zadnji različici prehaja v vrhunski šport. Vsaka od pojavnih oblik je utemeljena na svoji posebnosti. In vsaka od teh oblik ima svoj namen, svojo filozofijo in svoje metode dela.
Znano dejstvo je, da se najmanj javnih sredstev nameni za rekreacijo (ta zato temelji predvsem na osebni ozaveščenosti posameznikov, na podjetniški iniciativi in na samoplačništvu), nekaj več dobi šolski šport (predvsem v obliki obvezne in interesne šolske športne vzgoje), največji del pa selekcijski tekmovalni (vrhunski, mednarodni, olimpijski, poklicni) šport.
Prava kazalnika športne kulture pa sta predvsem ustrezna količinska, kakovostna in strokovno-znanstvena raven športne edukacije ter množična razširjenost športne rekreacije.
Če se vrnem k predlogu zakona: Planinska zveza Slovenije je v odzivu na predlog zakona predstavila rešitev, s katero bi se na tem področju ohranilo približno sedanje stanje. S to pomembno razliko, da PZS predlaga, da za programe usposabljanj na področju športne rekreacije merila sprejme akreditacijska komisija. Ta rešitev ni ustrezna: ustrezna rešitev je, da to usposabljanje v celoti ostane v pristojnosti posamezne nacionalne panožne športne zveze. Program usposabljanja športne zveze, ki je certificirana že z nazivom nacionalna panožna športna zveza, mora biti v celoti njena avtonomna pristojnost. Saj edina ve, kaj je dobro in prav za razvoj stroke na njenem področju. Hkrati pa program – tudi z vidika varstva potrošnikov/uporabnikov programov – potrdi država.
Bo prihodnost gorništva res slonela zgolj še na popolnem prostovoljstvu?
(Fotografija: Borut Peršolja)
In še nekaj terja PZS: želi znižanje splošne izobrazbene ravni za vstop v sistem usposabljanja. PZS je očitno doživela trk s sodobnim svetom, kjer se povsod višajo te zahteve, saj se tudi splošna raven prebivalstva vsaj v socialno naravnanih družbah zlagoma, a vendar zvišuje. Ampak ne v PZS!
»42. člen
(izvajanje usposabljanj)
(1) Izvajanje programov usposabljanj za strokovno delo na področjih športnega treniranja, športne
rekreacije, športa invalidov in športa starejših se dodeli na podlagi javnega razpisa.
(2) Pri izboru se upošteva predvsem strokovne reference izvajalcev posameznih vsebin in tehnične ter materialne pogoje za izvedbo programov usposabljanj.
(3) V javnem razpisu se navedejo zlasti pogoji za izvajanje programov usposabljanj, čas, za katerega
se dodeljuje izvajanje, rok, do katerega se sprejemajo prijave, rok, do katerega bodo prijavitelji
obveščeni o izbiri ter, merila in način izbire izvajalca usposabljanj.
(4) Podrobnejše določbe glede javnega razpisa za izbiro izvajalcev usposabljanj določi minister,
pristojen za šport, v podzakonskem predpisu iz 44. člena tega zakona.
(5) Ne glede na prvi odstavek izvajanje posebnega dela programov usposabljanj, ki jih predlagajo
NPŠZ, organizirajo NPŠZ same, vsaka za svojo panogo.«
Ta člen je popoln absurd v celotnem besedilu.
Po prvem odstavku tega člena se bo izvajanje usposabljanj opravljalo na podlagi javnega razpisa. Ne glede na to določbo pa bodo izvajalci posebnega dela programov usposabljanj izvajale nacionalne panožne športne zveze same. Zveze bodo izvajale tudi programe usposabljanja za »športno rekreacijo, šport invalidov in šport starejših«, ki so bili prej v 40. členu izpuščeni. Tu nekaj ni logično, niti razumljivo.
Na razpisu za osnovno usposabljanje bo hočeš nočeš izbran državni zavod, športnoplezalne programe usposabljanja pa bo na primer lahko (ali tudi ne?) izvajala PZS sama?
Glede na nejasnosti in slabo izpeljane rešitve v predlogu zakona pozivam, da se vrne k prvotni in (takrat, leta 1998 in kasneje) dobro delujoči rešitvi: s strani strokovnega sveta se na predlog nacionalne panožne zveze potrdi en sam program usposabljanja, ki v dogovoru z vpletenimi vsebuje, določi tudi izvajalce (= nosilce usposabljanja), saj so ti lahko pod enakimi pogoji za udeležence programov različni!
Novi zakon tudi ukinja obstoječe licence. Če rečem obstoječe, je to precej nejasno, saj zakonsko določilo nikoli ni bilo povsem uresničeno. (31. člen obstoječega zakona – licenca: »Na podlagi potrdila o usposobljenosti izda licenco za opravljanje strokovnega dela Olimpijski komite Slovenije. ») Vsaj v gorništvu ne, hvala bogu!
To v prvi vrsti pomeni nižanje ravni razumevanja načela vseživljenjskega učenja. Licenca je na eni strani pomenila skrb za stalno, dodatno usposabljanje, na drugi strani pa tudi s tem povezana precejšnja finančna sredstva. Vodnik PZS je na primer moral iti za veljavno licenco enkrat na tri leta na vodniško izpopolnjevanje. Velik del teh stroškov (priprava gradiv, delo inštruktorjev) je bil doslej krit tudi iz javnih sredstev.
Z ukinitvijo licenc premeteno ubijemo dve muhi na en mah:
- poskrbimo »za debirokratizacijo in spodbudnejše poslovno okolje«, kot je bilo to na primeru ukinitve licenc turističnih vodnikov, ter
- ukinemo javna sredstva za izvajanje usposabljanja, ki neposredno zagotavlja javni interes za kakovostno vodenje vadbenih skupin.
Si res to želimo? Ob dejstvu, da v slovenskih gorah vsako leto umre tretjina toliko ljudi, kolikor jih umre na slovenskih cestah.
* * *
Bojan Rotovnik, predsednik Planinske zveze Slovenije in strokovnega sveta za šport, je razložil, da je svet predlog zakona dvakrat sistematično obravnaval, lani in letos: “Na zadnji seji decembra smo imeli razpravo z vodstvom direktorata za šport. Podali smo pripombe, ki so bile v veliki meri upoštevane. Zelo smo bili zadovoljni z rešitvijo.”
(Zagovorniki in nasprotniki zakona o športu soočili mnenja, STA, 29. 1. 2016)
Komu izstaviti račun za slabo pripravljeno besedilo zakona? (Fotografija: Borut Peršolja)
Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.