Sanje sinjega sonca: Kar zagledam, naravnost zadane me, da obnemim, presenečen nad silno bujnim in bogatim tem resjem.
Takole izvem mimogrede, da blizu Celja dva hribčka sta, Srebotnik in Grmada so domačini poimenovali ju, in tjakaj se odpeljem na krajši izlet. Seveda Piko z menoj gre, kot navigator v avtu pripelje me kar v Štore. Vajen visokih gora še vedel nisem, v kaj podajam se po večinoma položnih poteh. Nova križišča sledijo predhodnim razcepom, pa se človek odloči, po kateri poti naj zakorakam. Piko, katera je prava? Molčeč je kot vedno. Služabnik moj ni, prej nosač sem njemu jaz sam. Ne čudim se, ko me ustavi pri dveh bukvah, mudi se mu tudi ne, saj časa on ne pozna.
Na novem, ne vem več katerem po vrsti sedaj križišču poti sem. Že izberem najugodnejšo varianto proti Grmadi, ko se oglasi Piko: »A resja res ne bi rad videl?« Moj navigator je in kdo ve, s kom vse se on posvetuje. Pot se postavi pokonci. Dohitiva dvojico in gospod silno težko sope. Piko, kaj lahko prišepneš mu, naj ustavi korak in ženo počaka v miru polnega daljšem oddihu? Meni tu gora pomaga v koraku, da ni več težak. Drevje je v rasti vse skromnejše in gledam, katero drevo bo sedaj Pika pritegnilo v tej borni strmini. In res ustavi pri enem se; lahko bi rekel, da se mu na gobčku je narisal nasmešek.
Na vrh za nama prikoraka gospa, sama. Mož jo čaka nekje spodaj sedaj. Beseda da besedo in Piko nama spne misel, naj gospa sestopi na drugo stran hriba, da Srebotnik obhodi po lažji poti. Z možem se zlahka dobila bosta pri klopci na spodnjem križišču. Gospa krene in Piko zaprosi: »Še eno zažvižgaj lepi pokrajini tej!« Niže pot spoloži se in korak postane lahkoten. Kar zagledam, naravnost zadane me, da obnemim. Piko se muza – presenečena je tudi gospa, ko sooči se s silno bujnim in bogatim resjem! Oh, prav zaradi njega je prišla na Srebotnik, in zamudila bi ga, če ne bi posredoval Piko. S cele Slovenije hodijo občudovat ta čudovit breg, kadar je odet v lepoto barvitosti. »Daj, pobožaj z roko to krasno rastlinje,« od strani prileti Pikova misel. Brenčanje čebel spreminja se v melodijo, poslušati zaželel sem si jo dlje.
Ob strani zagledam silhueto dekleta, kako nad resje se sklanja, njeni so mehki gibi polni ljubečnosti. Od silne lepote se utrnila solza ji je, sem zaznal Pikov vzdih. Le kaj resje ji sedaj šepeta? »Delim njej sami, ne samo lepoto, zares dišečo in jed festivalu spenjajo ljubke čebelice, ki brenčijo in se veselijo dela, ki medeno spenja srčno jed. Samo silno moč imam resje in povem sedaj tudi to, ljudem nudim ne sredico v bednih grdih dnevih speto, nudim jim nove besede, ki jih smejo sami spenjati si. Pogled na mene srce srčno spne in njih greje samo se, da smeje se delijo besede okoli in nihče ne vidi bednih grdih jedi, ko ljubke svilne deljene moje gleda cvetove. Zakaj ljudje ne dovolite silno moč speti sebi v besede, kadar samo pogledate cvet skozi oči svoje vedno si in ne samo tedaj, ko tako po trdo okoli Srebotnika morate korakati, da sami uzrete samo ne srečni niste in sami ste okoli sapo spenjali in sami pogledati ste prišli moje lepe cvetove?«
Koliko vsega od besednjaka tega ti razumno je, Piko? »Večji del zlahka občutiš.« Okolje bogatijo bukove krošnje, nad njimi boči belina se Srebotnikovih skal. Z resjem ostajava, dokler mera občutenja se ne napolni do roba. Grmada še daleč od tod je za moje že nekoliko utrujene noge. Piko, raje vrnila sedaj bova se! V pričakovanju zadnjega veselja sva, ponovnega korakanja skozi gozd raznovrstnega doživljanja.
Piko, sem pri resJu kaj še preslišal? »Kaj bilo bi lepšega, če človek korak spel bi nekoliko lažje Sebi in ne samo ljubeč postal bi, ko ljubezen mojih gretih grebena silno močnega s resjem poraslega srcu spel bi sebi, temveč ljubeč pogled sam sebi spel bi in srce Sebi poskočiti dovolil in tedaj spoznal bi sam, v besedah mojih deli se dišeče speto resje in moje delim Sebi srce in srečen sem in sreče vreden sem jaz in srečen sem in srečo sedaj delim Jaz.«
Iztok Snoj