Polet 02.06.05: del uvoda v Klic gora, pravkar izdano knjigo spisov iz zapuščine Tineta Miheliča
Objavljamo del uvoda v Klic gora, pravkar izdano knjigo spisov iz zapuščine Tineta Miheliča, izjemno priljubljenega gorniškega pisca.
Srečen človek
Gore imam rad. Iz tega preprostega dejstva je razbrati ves smisel mojega gorništva, alpinizma, andinizma ... in seveda v prvi vrsti ljubezni do narave, predvsem gorske. V gore sem se zaljubil pri šestnajstih in vzpostavil najtrajnejše ljubezensko razmerje svojega življenja. Zakaj so me te mrtve tvorbe, ti veliki kupi kamenja ali snega tako pritegnili? Na to in podobna vprašanja nisem nikoli s preveliko vnemo iskal odgovorov. Povsem se strinjam z Mihom Potočnikom, ki je na vprašanje, zakaj hodi v gore, odgovoril takole: »Nič ne razmišljam, zakaj; raje kar grem.« V pričujočem pisanju ne boste zasledili nobene filozofije, njegov edini namen je poklon večno lepim goram. Privlačijo me s skrivnostno silo, ki se ji preprosto ne morem upreti. To silo imenujem klic gora.
Lepota je abstrakten pojem, ki ne vsebuje nič absolutnega, fizičnega, materialnega. Zmožnost dojemanja lepega je lastna izključno vrsti homo sapiens. V to me je nekoč prepričal prijazen dogodek na južnem grebenu Dolkove špice. Spodaj, na zelenem hrbtu, obraslem z rušo in cvetjem, sem doživel prisrčno srečanje z gospo kozorogovo, ki je mladiču predstavila nenevarnega gorskega sopotnika. Stali smo nekaj metrov vsaksebi in se radovedno opazovali. Celo pogovarjali smo se: jaz sem spuščal raznežene ljubkovalne fraze, onadva pa sta nekaj zamolklo brundala. Potem smo plezali navzgor kot pravi gorniški tovariši. Družili smo se najmanj sto višinskih metrov, jaz na levi strani grebena, onadva po desni – nikoli oddaljeni več kot nekaj korakov – in se včasih prijazno pozdravili čez kako škrbino. Trave zaključuje globoka zareza, nad njo pa je svet gol in mrtev. Tu sta se štirinožna prijatelja poslovila; nista mogla razumeti posebneža, ki se je zapodil v skale, kjer ni najti nič užitnega. Mene pa je tja gor vlekla neznana sila, ki se ji nisem mogel upreti. Naj me vrag, če nisem v pogledu rogatih soplezalcev povsem jasno zaznal, kaj si mislita o meni: ta je čisto nor.
Svet večne lepote
Moram se pohvaliti, da spadam med srečneže, saj mi gore ljubezen vračajo. Kako pa naj drugače razumem njihovo naklonjenost, ki sem je deležen v tolikšni meri. Če pustim ob strani užitke in radosti, se moram goram še posebej zahvaliti za milost, ki so mi jo izkazale, kadar sem opotekaje nihal »ob tisti tenki črti« med bivanjem in onostranstvom. To se je žal dogodilo kar prepogosto, čeprav drame in trpljenje niso tisto, kar iščem v gorah. O, še kako me osrečuje slast, ki jo občutim na vrhu gore, potem ko sem moral dati vse od sebe ali pa še več. Vendar pa imam najlepše spomine na ture, na katerih se ni »nič zgodilo«, ko je bilo vse skupaj eno samo veselje, radoživost in užitek. Smuk po šumečem firnu s Kanjavca v opojnem blesku bohinjske zimske pravljice, vrtoglavi plezalski ples v čudoviti skali Travnika ali Cime Canali, sanjsko ledno plezanje na Kondorja ali Alpamayo, pa kasneje nostalgično stikanje po gamsjih stečinah poti PP ob vznožjih velikih sten mladosti – to so ture po mojem okusu. Na takih poteh sem začutil, da sem se povsem zbližal z goro in našel to, kar sem iskal: svet večne lepote.
Nostalgia alpina acuta
Gore so mi neizmerno obogatile življenje. Nisem premožen v materialnem smislu, pa vendar se imam za bogatina. V več kot polstoletni gorniški karieri sem si nabral toliko doživetij, da jih ne bi hotel zamenjati za ves denar tega sveta. Kadar mi uspe velika tura, sem po njej bolj srečen kot tisti, ki je na loteriji zadel mercedesa. Moram torej zapisati, da v duhovnem smislu živim od rente, ki sem si jo prislužil v dolgoletnem čaščenju gora. Današnji kult materializma me pušča hladnega in vedno bolj cenim vrednote, ki so bile življenjsko vodilo mojih staršev, vzgojenih v duhu nekega pozabljenega idealizma. Nekatere od teh vrednot so čvrsto vgrajene v idejno shemo gorništva in alpinizma, kakršno si predstavljam tudi sam.
Bralec teh spisov bo kmalu ugotovil mojo nazorsko sorodnost z velikim Juliusom Kugyjem. Ob vsem spoštovanju njegovega veličastnega opusa alpinista in pisatelja ter ljubezni do gora, mi je posebno občudovanje izzval način, kako je mojster znal živeti. Svoje velikansko podedovano premoženje je lepo »zagonil« s tem, da je življenje posvetil goram. Mislim, da je bil zelo srečen človek, saj je verjel v teorijo vzajemne ljubezni. Njegova ljubezen do gora je bila tako močna, da se je ta teorija morala udejanjiti in gore so mu ljubezen vračale. Kugy bi umrl kot siromak, če ne bi napisal vseh teh prelepih knjig o gorah in na koncu je živel – od gora.
Star sem preko šestdeset, v gore hodim, odkar pomnim, sem alpinist, plezalec, andinist, turni smučar, pisec planinskih vodnikov in predvsem strasten zaljubljenec v gore. Vse opisane dejavnosti v mejah možnosti gojim še danes in jih nameravam še dolgo, če ... Nikoli nisem postal pravi ekstremni plezalec; gorniški in plezalski prijatelji me poznajo bolj kot romantika ali kot temu rečejo bolj učeno – esteta. Taka opredelitev v nekaterih krogih, če na primer bereš stare plezalske ideologe Lammerja, Tumo, Juga, ali pa tudi katerega izmed sodobnejših vrstnikov, velja skoraj za psovko. Jaz pa nikoli ne bom mogel iz svoje kože (zakaj pa bi?) in se pred tako obtožbo skrijem pod plašč svojih velikih vzornikov Kugyja in Buhla. V njunih spisih sem našel sorodni duši. Gore imam rad; to mi pomeni bistvo.
Gorniško pisanje je moj priljubljeni konjiček, pisana beseda pa moj najljubši način izražanja (privatno sem dolgočasna, nekomunikativna puščoba, pa še jecljam povrhu). Ta trenutek, ko to pišem, mi je prav vseeno, ali bo ta spis kdaj izšel ali ne. Pisanje o gorah mi pomeni intimni pogovor z mojimi ljubicami, ob njem se vračam v čas veličastnih doživetij v opoju mladeniške neugnanosti. No, neugnanosti mi pravzaprav ne manjka niti danes. Ne mine leto, da ne bi ušpičil kake neumnosti v gorah in moji bližnji si nemara mislijo, da gre dedku že na otročje. Morda imajo prav, v gorah se res počutim večnega otroka, ki se vsako jutro znova začudi, da je vzšlo sonce. To večno čudenje lepoti narave sem podedoval od matere; midva se nikoli ne moreva do sitega nagledati jutranje ali večerne zarje na Triglavu, ki jo občudujeva z našega okna v Bohinju.
* * *
Pričujoče pisanje je seveda pripoved o nekem času, ki je nepreklicno minil. Moja navzočnost je v njihovem »življenju« pomenila le bežen, nepomemben trenutek. Meni pa je izpolnila življenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti.