Delo, Ocene in vpogledi - Marjan Raztresen: Franček Knez: Ožarjeni kamni. Založba Sanje, Ljubljana 2009, 208 str., 24,95 evrov
Kdor koli bolje pozna vrhunskega alpinista Frančka Kneza iz Laškega, bi dal roko v ogenj, da ne bo nikoli v življenju napisal knjige o svojih plezalskih dogodivščinah; vse življenje je namreč trdno prepričan, da naj se človek izkazuje z dejanji, in ne z besedami. Toda brez kančka samohvale bi lahko o svojih podvigih že zdavnaj napisal debelo knjigo. Od leta 1974, ko je začel zmagovati skalne vertikale, je preplezal 5370 smeri (lažjih sploh ne šteje), od tega 785 prvenstvenih, takih, ki jih pred njim še ni preplezal nihče, od prve v Turski gori, ki jo je zmogel s prijateljem in takratnim sokrajanom iz Rimskih Toplic Jožetom Zupanom in sta jo imenovala po svojih imenih Smer Franca Jožefa, do najtežavnejših v evropskih, azijskih, severnoameriških in južnoameriških visokih gorah; samo v severni steni Triglava je kar 34 njegovih prvenstvenih smeri. Pred dvema letoma so ga v ljubljanski založbi Sanje vendarle pregovorili, da je nekatere svoje plezalske utrinke, ki so mu ostali najgloblje v spominu, deloma tudi s pomočjo alpinističnega kolege Urbana Goloba, ubesedil in so te dni izšli v knjigi Ožarjeni kamen.
Hribovski navdušenci bodo na dušek prebrali Knezovo 200 strani debelo knjigo, v kateri so pogosto nadvse poetično opisani izseki iz njegovega alpinističnega življenja, iz katerih pa bi bilo komajda mogoče sestaviti popolnejši plezalski mozaik. Marsikje namreč avtor nikakor ne more iz svoje kože: več mu je do skopega opisa plezanja kot do dramatičnega orisa vrhunskega plezalskega dogodka.
A ga na marsikateri strani spomini vendarle tako potegnejo, da široki hribovski srenji izda tisto, kar so doslej vedeli le redki. Med drugim piše, da je »dolga leta zgodbo o Lotseju nosil v sebi«, ker »sem se bal, da bi ji s pisanjem uničil vso veličino. A z leti jo je čas obklesal in silnost se je utrudila. Tudi prijatelje z odprave je raztrosil veter časa, tako kot trosi snežni prah po pobočjih južne stene. Ostali so le drobci, svetli, v dalji, kot takrat, ko upreš oči v jasno zvezdnato nebo.« In pove, kako sta z Vanjo Matijevcem takrat zmogla v snežnih viharjih preplezati dotlej še nepreplezano visoko steno Lotseja, osemtisočmetrske himalajske gore. Javnosti tudi odkrije, kako je na odpravi na Mount Everest leta 1979 »mimogrede«, v eni dolgi noči, sam in pravzaprav na skrivaj priplezal na dotlej nedolžni več kot 6600 metrov visoki Kumbutse nad sedlom Lo La, pri čemer seveda sploh »ni šlo za dokazovanje, to je bilo plezanje za dušo«.
Nad marsikatero Knezovo mislijo iz knjige se bodo bralci globoko zamislili in jih bo najbrž še dolgo spremljala. »Pri plezanju,« piše Franček Knez, »se človek nenehno sooča s svojo nepopolnostjo. Veliko plezalcev pa svojo popolnost vidi in išče samo v najvišjih ocenah. Žal je to slepilo. Lepo je stremeti za popolnostjo, a kaj, ko je prav nepopolnost najbolj značilna človeška lastnost.« Ali: »Tanke so niti življenja, in kdor je kdaj stopil na tanek skalni rob, ki loči tu od onkraj, je lahko uzrl velikost življenja.« Ali: »Strmim v vrhove, ozaljšane z ledenimi grivami. Zvedavim očem jih že zakriva megleni zastor. Ob tej veličini je vsak dan v dolini le še bolest v sivini. So trenutki, ko se za hip dotakneš sreče. Vsak dotik je delček večnosti, je zlata rosa neumrljivi duši.« Ali: »Tam za ovinki, za obzorjem, so naši oltarji. Alpinizem je pot skozi globoke samotne doline do strmih, kipečih, ožarjenih vrhov duše.«
Kdo bi knjigo Frančka Kneza nemara primerjal z (za nekatere alpiniste) brevirjem sodobnih pogledov na plezanje v prepadnih stenah, s knjigo Pot Nejca Zaplotnika. Vendar bi bila to komajda primerna primerjava, saj gre za dva pogleda na sicer podobno ocenjevanje nekoristnega sveta kamnitih vertikal. Za hribovske zanesenjake različnih kategorij od planinskih popotnikov do vrhunskih plezalcev bo Ožarjeni kamen, o tem ni najmanjšega dvoma, vsekakor nadvse priljubljeno branje.
Marjan Raztresen