Tu je neobičajno drugačno! Kot vedno zaigra v srcu, ko pred koncem dneva stopim na kak vrh.

 

Četrtkova zgodba

Srednja Ponca

Nadzornik nad Tamarjem

 

V sredo zvečer sem postavil NAMEN: vsaj nad 2200 metrov, naj ne bo preveč fizično naporno, po možnosti tam v preteklih treh letih še nisem bil na četrtek. Zjutraj me preseneti sneg, ki je čez noč zapadel v gorah. Še dobro, da si že nisem izbral cilja in je bil namen dovolj trden.

»Tok ljudi je tako nestabilen kot tok vode.« (**)

Iskanje. Med vožnjo opazujem oblake, kako lebdijo v medprostoru, med nebom in polji. Grintovci so skriti za zaveso. Storžič je povsem gol, a me nanj ne vleče. Bohinj ni aktualen? Stol ima kapo. Poln pričakovanja zapeljem v Gornjesavsko dolino. Pri Mojstrani se dokončno odločim za Ponce. Martuljek ima že Za Akom pobeljeno! Počasi zajamem sapo in globlje izdihnem. Še nekaj kilometrov imam do krajev, kjer naj bi se najprej razjasnilo. Ustavim pri planiških skakalnicah. Videti je običajno in neobičajno. Čudim se, ker mi vsa ta nepričakovana dejstva ne rahljajo prepričanja o današnji izbiri. Tamar po razširjeni, zvaljani in razmazani cesti zapušča skupina izletnikov, ogrnjenih v pelerine. Kaj naj sedaj to pomeni?

 

Ljubezen in harmonični odnos do stvarstva, do narave sta edini ključ v resnico, ki osvobaja. To je edina energija, ki povezuje vse v koherentno enost in odpira človeku spoznanja na vseh ravneh zavesti. (*)

Presenečenje. Strmim v izpostavljena vzhodna pobočja, kjer je na poletnem dopoldanskem soncu verjetno zelo vroče. Ni za kratke rokave. V loku se izognem koči, da ne bi spraševali, kam ob tej uri. Po barvitosti listja je videti, da so nekateri listavci vzeli prvi sneg resno. Močan šum Nadiže vleče. Šel bi jo pogledat... "Pojdi!" Potem izgubim preveč časa. "?" Hitim k začetku poti. Pridem pod strmino in z desne pripelje potka, od vode. Ha, te nisem znal dobro poslušati! Lahko bi šel mimo Nadiže, lahko! Ne bi se dodatno zamudil, zamudil sem edinole srečanje z Nadižo. Šumenje voda se sliši z več koncev doline. Prva strmina konča pod stropom. Nisem bil pripravljen, da so pot speljali po zanimivi luknji, ki se vidi tudi s parkirišča. Izstop iz vdolbine je malce zahtevnejši, kot sem pričakoval za začetek poti. Nekaj korakov moram postaviti skrbneje. Kaj vse me še čaka? Gozd postane drugačen. Nisem si mislil, da je svet tu lepo razgiban in lep.

Že iz pradavnine obstaja povezava med okoljem in njegovimi številnimi izviri z dolgo življenjsko dobo in zdravjem prebivalcev podeželja. Vendar so zaradi silovitega razvoja mest in umetnega izkoriščanja gora in gozdov po drugi svetovni vojni dodatno gradili vodovodno komunalno infrastrukturo in kanalizacijo. Zaradi tega so številni izviri postali neuporabni, bodisi ker so onesnaženi ali ker so se preprosto posušili. (**)

 

Zanimiva podrobnost je lahko tudi del debla ob poti

Priprava. Prvo vprašanje: kam bom s časom (bom prehitro na vrhu)? "Boš že spoznal. Ni vse tako, kot je videti." Plehki topot trdih gumijastih podplatov po kamnitih tleh zamre in začne doneti globlji bobnasti udarec čela čevlja v plast zemlje, utrjene z ostanki listja, iglic in drobnih ostankov vejic. Fantaziram o skoku na Veliko Ponco, če bo dovolj časa. Prvi ostanki od zadnje snežne plohe so presenetljivo nizko. Zelenilo mladih macesnov je bolj živo kot običajno. Jih je sneg osvežil? Se jim, enako kot meni, še ni dobro usedel v zavest? Blizu gozdne meje se pustim zanesti s poti, stopiti spoznat velik macesen. Potipam ga in občutim, da se mi ne mudi več. Zmanjšam priganjati srce.

 

Najčistejša voda je naravna izvorna voda. Njen spominski zapis je v skladju s harmonijami stvarstva, ki je popolnost. Pri kristalih take vode bomo lahko občudovali lepoto, pravilnost strukture, čistost in harmonijo. Morda bomo presenečeni, da ne gledamo samo z očmi, ampak tudi s srcem, ker se skozi resonanco prebuja izvorni zapis v našem celičnem spominu. (*)

Žarek. Goste veje redko poraščenega borovja presekajo sivino golega pobočja. Mrakobno je brez žive sončne svetlobe. Spodaj je rastlinje močno zeleno, zgoraj nebo brez barv. Iščem znake. Ali se bo vreme izboljšalo ali se bodo oblaki ponovno zbrali na kupe. Ogledujem, ne vedoč, kaj naj opazim. Po dolini se vleče prosojna koprena. V njej zagori slika žarka žive svetlobe, ki pregori do srede strmine Suhega vrha. Postanem gotov, da bom imel dobre vremenske pogoje. Tako nenadoma, kot se je prižgal, tudi ugasne. Posebno počutje, ki ga je dobila dolina, pa ne zamre,

Lahko je biti srečen. Pogoj za to pa je, da mora človek živeti v resnici, vendar ne tisti omejeni, ki si jo je ustvaril sam, ki je usmerjena v njegov ego in se v njej počuti suverenega, ampak v tisti Veliki Resnici narave, ki je skupni imenovalec vsega življenja na Zemlji in v vesolju. Ta Velika Resnica pa ni skupek in mozaik malih, ampak hologram najvišje stopnje, kar pomeni, da vsaka še tako majhna resnička vsebuje Veliko Resnico v celoti. (*)

 

Tudi na poti sami ležijo kakšne zanimive podrobnosti

Tipanje terena. Na severu postajajo barvna okna v sivini neba vse večja in njihova modrina spodbudnejša. Le gora postaja vse manj zelena in bolj bela in siva. Nisem še vajen prvega letošnjega spodrsavanja čevljev. Odložim palice. Bolj zaupam otipavanju skalnih rogljev in prijemanju hrapavih vej. Tamar imam ves čas pod nadzorom. Vanj bi se lahko hitro odpeljal po mehko obloženih grapah, ki večkrat presekajo pot. Ko ponovno zavije v strmino, je skoraj vsak stop pokrit s snegom. Manj odločno in tipaje hodim pod vršni del gore. Prvikrat imam vtis, da se vidi do vrha, na katerem so še vedno verjetno isti oblaki. Pogled navzgor je precej hladnejši v primerjavi z onim navzdol. Svež sneg ima v nasprotju z vodovodno vodo, ki sem jo vajen piti, nenavaden okus.

 

Ljubljana: vodovodne vode večjih mest so velikokrat predmet umetnih posegov in v takšnih primerih ne dobimo vselej lepih kristalov. Takšen rezultat je pokazal vzorec ljubljanske vodovodne vode. Maribor: primerjava s kristali vode drugih mest kaže, da ta kristal sodi v razred najlepših. (**)

Vprašanja in odgovori. Snega je na strmem in odprtem pobočju do gležnjev. Ne vidi se, kam stopiti. Ne ve se, ali je pod tanko plastjo snega šop spolzke trave, drčljiva kamnita podlaga, ali še najbolj zanesljiv grušč. Ne vidim več smisla v svojem početju. Zraste notranja pozornost. Naj se obrnem? »Da sedaj odstopiš od svojega namena?« Če nadaljujem - bom sploh lahko prišel dol? »Lahko.« Ampak kako? Če bi vsaj s sabo vzel cepin. »Boš že videl.« Bo pomrzovalo? »Ne bo.« Je še visoko? »Višina je relativna.« »Bo povratek ob šestih v redu? »Bo.« Vsak korak stopim po dvakrat. Preden prenesem težo na nogo, preverim trdnost stopinje. V gorah danes ljudi ni videti. Zanimivo je sam hoditi na goro. »Nisi sam.«

Živimo v času velikih sprememb. Stari koncepti se rušijo, zamenjujejo jih novi, nova spoznanja starih resnic pa odpirajo številna vrata vsem, ki v življenju iščejo resnico in predvsem pravila igre, ki jih človek mora spoznati, če želi biti srečen. In kdo si tega ne želi? (*)

 

Na vrhu je bilo posebno vzdušje

Meja. Tu je neobičajno drugačno! Kot vedno zaigra v srcu, ko pred koncem dneva stopim na kak vrh. Skozi vrh oblaka se lahko zazrem naravnost v sončevo kroglo. Črtica na mejnem kamnu kaže, v katero smer poteka greben, zakrit z robom oblaka. Med kratkim počitkom močno občutim minevanje vsake minute. V menjavanju dneva z nočjo moram še priti pod mejo vršnega skalovja. Klic imam šele čez šest minut. Pa ne bo to prepozno za varen sestop? "Nekaj minut ne more igrati tako pomembne vloge". »Pa ti imaš vedno nove izzive«, slišim po telefonu. »Ne, ne gre za izzive. Gre za uresničitev NAMENA.« Pri sebi še meljem - nimam namena izzivati česa ali koga. Vseskozi poskušam biti na zvezi, ozaveščen. Zaupam v zavest, da bom varen, kjerkoli sem. Vse bo zame dobro. Pospravim rezervne rokavice. Za sidranje rok v sneg si nazaj nataknem prve, mokre. Ne vem zakaj, ampak presevanje sonca skozi tanko plast roba oblaka okolje še vedno dela čarobno.

 

Voda razločuje med tem, kaj je za življenje konstruktivno in kaj destruktivno, in ima pri tem vedno težnjo ustvarjati popolnost, ker je to njen izvorni zapis. Zato se onesnažena voda v naravi vedno sama prečiščuje, in to skozi dinamiko vrtinčenja, biotope, sončno svetlobo itn. (*)

Gotovost. Opozori me, kjer bom moral kar najbolj paziti. "Bom." Ko začne močneje zebsti v roke, mraz skozi mokroto v čevljih pritiska tudi v prste na nogah. Vseeno se takoj in še večkrat zatem ustavim, da posnamem vtise v spomin. Spomnim se Anine tehnike spuščanja po zahtevnih terenih – skrbno, počasi, tekoče, z gotovostjo vase. In gre! Občasno tudi s pravilom najmanj štirih opornih točk. Nataknem suhe rokavice. Nisem še globoko pod vrhom, ko se senca zahodne gorske verige začne dvigovati po vzhodni. Vrhovi hitro zagorijo, potem pa žar barv počasi začenja bledeti. Na potemnjenem nebu izstopa polna luna. Obmirujem. Dokler nisem gotov, da imam dober posnetek, ostane čas nepomemben. Noge, delno že vajene snega, čutijo teren bolje kot ob vzponu. Vsako zdrsavanje je zanesljivo in močno prepričanje nogi prepreči nenadzorovan gib. Niti najmanj me ne motijo v drugo premočene rokavice na rokah.

V bistvu poskuša biti voda pogumna, vztrajna in čista, kot bi hotela reči: »Želim biti čista voda!« (**)

 

Gore nad Krnico in Veliko Pišnico

Trdnost. Brez občutka za višino sem in v dolini postopoma rasteta Ciprnik in Suhi vrh. Jeklenica je čez zadnje skale do gozda trdno napeta. Kljub usnjeni podlagi premočene rokavice rokam ne dajejo trdne opore. Pleteno kovino stiskam na vso moč. »Roka ti bo enkrat zdrsnila.« Trdno se odločim, da mi ne bo. Raje se večkrat oprimem kar skal. Temne sence prvih dreves so videti blizu. Pozornost popusti. Na koncu prijem za zajlo. Stisk roke v zapestju je premalo krepak in prijem zdrsne. No! Lahko bi se izteklo drugače. Konec dober, vse dobro. Gozd je tudi v temi prijaznejši od ohlajenih skal. Znova se slišijo vsa šumenja vodá.

 

Keltska ljudska pesem iz Anglije: to pesem poje Enya. Uporabili smo skladbo Gaia Symphonie No. 1, o kateri pravijo, da ima zdravilno, sproščujoče delovanje. Vsaka Enyina skladba je mističen svet zase. Ta slika kaže nežen in zelo lep kristal. Slap Savica: kristal je podoben kristalu vode, ki je poslušala keltsko ljudsko pesem. Sprašujem se, ali obstaja povezava med tem slapom in keltsko kuturo? (**)

Nočni gozd. Pod skalno vdolbino si isto pot za sestop izbira tudi voda. Ali gre pot po vodi ali voda po poti, je vseeno. Rezultat je enak. Njeni deli so grobo, včasih pa tudi gladko sprani. Celo v ravnini so kosi glavne poti nenavadno globoko izprane. Pokljukam na zaklenjena vrata koče, v kateri gori luč. V jedilnici ni videti nikogar. Še nekaj korakov in tkanino na hrbtu menjam za suho. Pogasim luči, da se čuti tišino doline. Nad njo stojijo zatemnjene podobe Ponc, nad njimi luči zvezd. Tudi od Jalovca se poslovim, gotovo se me še spominja od konca poletja.

Maja 1997 je NASA objavila, da »smo lahko prvič opazovali večje število mikroskopskih nebesnih teles v obliki snežnih kep, ki so letela proti stratosferi Zemlje. Vsak dan jih k nam pride nekaj tisoč, vendar pa se takoj, ko pridejo v bližino Zemlje, razkrojijo in postanejo del oblakov.« Drugače povedano: »Na Zemljo pada dež iz vesolja.« Morda obsega »vesoljski dež« le majhen del celotnega dežja, vendar pada že približno 4,6 milijarde let (od začetka Zemlje), kar je dovolj, da bi lahko v njem iskali izvor oceanov. (**)

---

(*) Janko Jamšek, Voda je zrcalo duše. (Iz uvoda v knjigo Sporočilo vode)
(**) Masaru Emoto, Sporočilo vode