Gore in ljudje: Zakaj zahajamo v gore in zakaj ne, recimo 'vzhajamo'? Zakaj večina zahaja v času sončnih vzhodov? Bil je običajni čas - ko je sonce zahajalo v gorah.
Pot k sreči
Sodelavec, z morjem v krvi, me je spomnil: »Zamujaš v gore.« Nisem vedel, kam. »Boš premišljeval med vožnjo.« Nekam počasi sem premišljeval: do Koče na Gozdu sem vozil polni dve uri. Naredil sem ovinek v Krmo. Zgrabila me je želja, imenovana Kredarica. V ponedeljek sem na spletu opazil reklamno poročilo enega izmed prijateljev Triglava: »Kredarica – 06.04.09«. Dlje časa sem si že želel iti tja gor. Ni prvič, da sem imel cilje višje od velikosti fizičnih zmožnosti.
Priklical sem številko iz imenika. »… računaj na pet ur hoje,« me je spomnil Janko. Nič ne bo s Kredarico, zmogel sem jih kvečjemu štiri. Potem bi bilo treba priti še dol. Visoki želji se nisem takoj odpovedal. V Mojstrani sem se preizkusil z novo igrico: 'če bo v Krmi sončno, bom vseeno šel po dolini navzgor'. Ne le, da je bilo v Zgornji Radovni oblačno in vlažno, iz oblaka je celo drobno rosilo. Bilo je nemogoče, da bi spregledal tako očiten signal. Odpeljal sem proti Vršiču. Na prvem koraku sem stopil v spoznanje, da bi bila Krma povsem neprimerna izbira.
Sneg na serpentinah ceste nad Kočo na Gozdu je bil rezkan. V nosnicah so se vrtinčili rezki hlapi po olju delovnih strojev. Kombi. Ugibal sem, kje je hodila skupina planincev. Pri zamedenem razgledišču sem moral natakniti krplje. Mehak korak je dodatno dušil razpuščen sneg. Iz smeri Erjavčeve koče je navidezno opotekaje prihajala skupina sedmih ljudi. Njihove trdne korake je sneg usmerjal po svoje. Stara, od toplote izmaličena smučina ni zdržala njihove teže. To niso bili 'luknjači', nasprotno! Zakrpali so veliko luknjo v strehi Poštarskega doma. In bili so zadovoljni!
Tudi v Krmi sem srečal nekaj ljudi. Utrujenih obrazov so pospravljali smuči. Pravijo, da turni smučarji po snegu hodijo s psi, a ti s seboj niso imeli štirinožnih prijateljev. Mimo je prišel še starejši pešec. Ni imel atletske postave. Prej bi ga imel za člana balinarskega društva. In s kakšno lahkoto je hodil! Videti je bil srečnejši od smučarjev, ki so za naporen spust potrebovali več kot dve uri. Glej ga 'zlomka', možak je bil na Kredarici že v ponedeljek, v času spletnega poročila!
Vzhodna pobočja plazu so bila skrita pred izginjajočim zahodnim soncem. V kakšne strmine se da hoditi s krpljami? Nisem imel druge izbire, kot da sem z njimi prištorkljal na Grebenec. Uštel sem se, ko sem snel plastiko z nog. Krplje sem potreboval do vrha. Bil sem preveč optimističen, računajoč s zmožnostjo štirih ur hoje navkreber. Že po treh sem začel krepko loviti sapo. Kaj me je gnalo naprej, navkreber, v izčrpanost? Zadnjo strmino ni šlo drugače – sneg sem s krpljami naluknjal močneje.
Ni mi treba iti v daljne kraje in se z velikansko kondicijo preizkušat po najvišjih gorah. Občutja, kako se človek počuti izpit, brez moči, lahko najdem v domačih gorah. Kak je korak, ko trudoma stopam navkreber, ko je negotov doseg vrha, ko sestop ni samoumevno dejanje, ko je iz glave izbita vsakršna misel na zunanjo pomoč? Vse to lahko ugotavljam tudi na Mali Mojstrovki. Brezosebno sem opazoval, kako so me noge končno prinesle na vrh.
Mir večera, ki se je usedal sredi gora, mi je povrnil osebni pogled. Kot vedno me je očaral pogled na Mangrt. Vehe Velike Mojstrovke so medlo sijale v soju zadnje svetlobe. Obrnil sem se v drugo stran, proti Prisojniku. Presenetil me je njen poln obraz. Tako iznenada se je pojavil v višini mojih oči. Tisočletja vnaprej se je dogodek dalo izračunati, pa me je vseeno presenetil vzhod polne lune. Njena svetloba me je na sestopu spremljala do začetka Grebenca. Delala mi je družbo med nerodnim tacanjem v krpljah. Še dolga je bila pot do polnoči doma.
Listal sem knjigo Martina Kojca,
Pot k sreči. Le zakaj bi potreboval naporne izlete za svojo pot k sreči?
»Naporen vzpon na goro moramo vzeti v zakup, če želimo uživati v razgledu. Vzpon na goro bi postal mučen, če bi bili vanj prisiljeni. Če pa se prostovoljno odločimo za vzpon, bodo vse težave postale prijetne, nam v veselje, zgoraj pa bomo ponosni na svoj športni podvig. Pa vendar je vzpon na goro v obeh primerih enak. Ali bo vzpon mučen ali vesel, je odvisno od naše duhovne naravnanosti, ki jo imamo, ko se napotimo na vrh gore.«
Naslednjič sem raje zašel na planine sredogorja. Oblak, ki je na novo opral skale in osvežil preprogo iz spomladanskega podleska, je odplaval proti njemu ljubi Mokrici, trosit dež in rosit dolino Kamniške Bistrice. Na Kašni planini sem lahko začel uživati v barvah. Sprehod po kopnih robeh je bil enostaven in poživljajoč. Kratek čas so se videle visoke gore. Še vedno so bile zamaknjene v snežni spanec. Za konec je nov oblak napolnil zrak nad planino.
Planina je oživela. Iz tedna v teden se bo spreminjala barva njene obleke, tako kot se bodo razcvetale različne vrste rož. Skalne skulpture so v kopnem dobile drugačen pridih. Čas motornih sankačev je že skopnel, za krave pa je bilo še prezgodaj. Mir mrtve sezone. Zakaj bi hodil v visokogorje, ko sem se na planini počutil prijetno in izpolnjeno na veliko lažji način? Ne, nič nisem pogrešal visokogorja! Zaenkrat.
Iztok Snoj