Simona Bandur: ... pod Grintovcem
Kako so Čehi pred 120 leti odkrili Jezersko, ustanovili počitniško kolonijo, stkali vezi z domačini in zgradili kočo v obliki tipične češke kmečke hiše.
Hladna pečenka, praška šunka in češko pivo so bili na jedilniku v četrtek, 26. julija 1900, ko so na Spodnjih Ravneh pod Grintovcem odprli Češko kočo. Stara dama, kakor se je je oprijel vzdevek, je nekakšen simbol češko-slovenskega prijateljstva, in čeprav je 120. obletnica minila pred slabima dvema letoma, so spomin nanjo obudili z dokumentarno-igranim filmom Ladislava Jiráska Češka koča in češko-slovensko planinsko sodelovanje.
»Češka koča je ljubka priletna dama, narejena iz macesnovega lesa in zgrajena v slogu češke podeželske hiše, ki kljub letom ne potrebuje dodatnega lišpa.« Težko je najti boljši opis, kot ga je pred nekaj leti, ob 115. obletnici te priljubljene planinske postojanke, izrekla njena oskrbnica Karmen Karničar, zdaj Klaura.
Koča na Spodnjih Ravneh je pravzaprav drugi dom znane družine Karničar. Kar 40 let je namreč zanjo skrbel Andrej Karničar z ženo Anico; družina s petimi otroki, med katerimi so trije znani alpinisti in alpinistični smučarji, Andrej ali Drejc, kot mu pravijo, Davo in Luka, je tam preživela tako rekoč vsa poletja. Andrej Karničar - Drejc, zdaj župan občine Jezersko, se je v slovensko alpinistično zgodovino vpisal leta 1995, ko sta z bratom Davom kot prva Slovenca dosegla vrh Anapurne I in nato kot prva na svetu presmučala njeno severno steno. To je bil hkrati štirinajsti in zadnji osvojeni slovenski osemtisočak.
Prav Češka koča je bila tista, ki je imela nemalo zaslug za uspehe alpinistov iz družine Karničar. Tam so preživeli domala vse življenje, je pritrdil Drejc Karničar, najprej zato, ker je bil oče oskrbnik, nato so to delo opravljali tako rekoč vsi otroci in z njimi njihovi življenjski partnerji. In Češka koča je bila tudi izhodišče za njihove smučarske in alpinistične podvige: »Kdaj pa kdaj smo seveda šli kam drugam, toda naša baza je bila ves čas tu,« pravi. Pa ne le za člane družine, tudi za vse druge prebivalce Jezerskega, kajti tam se je odvijalo tako rekoč vse družabno življenje in še vedno se. Prav v skrbi za kočo je bilo leta 1949 ustanovljeno Planinsko društvo Jezersko z mladinskim in pozneje alpinističnim odsekom ter (tudi zavoljo izjemnih alpinistov, ki so se tam prekalili) Gorska reševalna služba Jezersko, ki bo letos praznovala 30 let od ustanovitve.
Ladislav Jirásko o Češki koči
Pred dobrim tednom je bil na sejmu Alpe-Adria prikazan film Češka koča in češko-slovensko planinsko sodelovanje, ki je nastal po zamisli Ladislava Jiráska. Na njegovo pobudo je bilo leta 2017 v Pragi ustanovljeno društvo Češka podružnica SPD – 2017, ki v simboličnem smislu nadaljuje poslanstvo češke podružnice SPD.
Kaj za vas pomeni Češka koča?
Češka koča je zame predvsem čudovit kotiček v Kamniško-Savinjskih Alpah. Nanjo me veže čudovit spomin na legendarnega Andreja Karničarja, človeka, ki je najdlje skrbel za kočo in ki sem ga prvič srečal ob obisku leta 1976. Kočo sem obiskoval predvsem v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Andrej je bil tisti, ki me je prepričal, da sem se naučil slovenščine, prav tako me je prepričal, da sem sestavil vodnika po Kamniških in Savinjskih ter Julijskih Alpah. Oba ta majhna in preprosta vodnika s številnimi svojimi črtnimi risbami sem izdal v takratni totalitarni komunistični Češkoslovaški s pomočjo našega planinskega društva VHT leta 1979 in 1980.
Danes Češko kočo povezujem tudi z njegovim sinom Drejcem Karničarjem, še enim od pomembnih mož slovenskega alpinizma in zadnja tri leta županom občine Jezersko. Z Drejcem sva veliko sodelovala v zadnjem desetletju, primeri tega so otvoritev Parka slovensko-češkega prijateljstva na Jezerskem, odkritje spominske plošče Karla Chodounskega v Bakovu na Češkem, sodelovanje pri Mednarodnem festivalu alpinizma v Pragi, če jih naštejem le nekaj.
Češka koča, lepo Jezersko in številni domačini so zame simbol in vez čudovitega prijateljstva, še posebej v zadnjih dvajsetih letih.
Kako je zdajšnje češko-slovensko prijateljstvo drugačno od tistega pred 120 leti?
V marsičem je to prijateljstvo enako. Kljub temu naj spomnim, da so si pred 120 leti naši dedki, ki so gradili Češko kočo in odkrivali lepote Kamniških Alp in tudi jih naredili dostopne vsem, potrebovali več kot dva dni za potovanje od Prage do Jezerskega. Danes lahko to razdaljo z avtom premagamo v sedmih urah. Stiki so danes tudi po zaslugi tehnike lažji.
Toda prijateljstva in odnosi med ljudmi so verjetno ostali na enaki ravni in so globoki, kot so bili v času naših pradedov. Neverjetno je, da se mnogi moji prijatelji v Sloveniji spominjajo te dolgoletne vzajemnosti in naklonjenosti. S filmom Češka koča in češko-slovensko planinsko sodelovanje sem želel prikazati obstoj tega dolgoletnega prijateljstva med Slovenci in Čehi, ki dokazuje kulturnost obeh naših narodov.
Panslovanska ideja
Toda zgodovina koče sega precej dlje nazaj, še v čase, ko Slovenci niso prav množično obiskovali gora. Pravzaprav so jih, vsaj na tem koncu, odkrili Čehi, če smo natančnejši, Pražani, ki so že spoznali osnove turizma in leta 1888 tudi ustanovili Klub čeških turistov. Gorništvo in alpinizem sta postala hobi predvsem pripadnikov višjih slojev; pripotovali so vse do »Južnih Alp« in jih začeli raziskovati ravno v času, ko je nastajalo Slovensko planinsko društvo (SPD). To je bilo ustanovljeno leta 1893, že štiri leta za tem je dobilo češko podružnico, ki je bila zelo aktivna in je kmalu začela izdajati vodnike in celo Alpský Věstník.
Naroda sta imela tedaj pomembno skupno točko: oba sta bila del avstro-ogrske monarhije in v njej obravnavana kot nedržavotvorna naroda, je Dušan Škodič zapisal v Planinskem vestniku septembra leta 2017. Slovenci so se v tem času upirali ponemčevanju v svojih gorah, Čehi, s katerimi sta jih povezovala panslovanska ideja in navsezadnje podoben jezik, so želeli odkrivati gore, a so jim bile Visoke Tatre zaradi političnih razmer nedosegljive. In tudi oni so se zgražali nad nemškimi napisi, ki so jih opazili v slovenskih gorah.
Še posebno navdušeni so bili nad Jezerskim, in prav v kraljestvu pod Grintovcem v Kamniško-Savinjskih Alpah so si ustvarili svojo počitniško kolonijo, piše Dušan Škodič, stkali vezi z domačini in začeli sodelovati pri opremljanju poti. Vse to je privedlo do tistega srečanja avgusta leta 1898 v koči na Kredarici, ki so ga zaigrali v dokumentarnem filmu Češka koča in češko-slovensko planinsko sodelovanje in na katerem so sklenili, da bodo Čehi v slovenskih Alpah zgradili svojo kočo. Po temeljiti razpravi ter obisku kar nekaj primernih lokacij so ugotovili, da bi bilo najprimernejše mesto pod severno steno Grintovca, saj je odlična izhodiščna točka na okoliške vrhove. Občina Jezersko je zemljišče, na katerem je bil nekdanji pastirski stan, prodala za simbolično ceno, denar so zbrali člani in podporniki češke podružnice, pri gradnji pa so pomagali domačini, še izvemo iz dokumentarnega filma. Arhitekt dr. Podhrajský je pri zasnovi koče povzel obliko tipične češke kmečke hiše, tesarje, mizarje in zidarje pa so morali najeti s Kranjske in Štajerske, saj jih je med domačini primanjkovalo.
Česká chata
Na slavnostnem odprtju se je zbralo okoli 250 planincev, od tega 70 Čehov, prireditve se je udeležil tudi ljubljanski župan Ivan Hribar. Kočo je blagoslovil duhovnik Jakob Aljaž, predsednik češke podružnice SPD dr. Karel Chodounský, znameniti zdravnik in farmacevt, pa je odprtje, kot piše v Planinskem vestniku, sklenil z zelo podobnimi besedami kot Jakob Aljaž pet let prej ob odprtju svoje koče na Kredarici; namenjena bo vsem planincem, ne glede na narodnost – vendar naj bo obenem jasno, da so jo postavili Slovani in da stoji na slovanskih tleh.
Zanimanje za kočo – njen prvi skrbnik je bil domačin Jernej Krč, tudi alpinist in gorski vodnik – je bilo takoj precejšnje, kajpak v številkah, ustreznih tistemu času in navsezadnje zmogljivostim postojanke, ki je imela na začetku samo šest urejenih ležišč. Prvo leto se je v knjigo z napisom Česká chata vpisalo 227 obiskovalcev, leta 1904 jih je bilo že 400, leta 1909 je bilo v njej prvič več Slovencev kot Čehov, prvih je bilo 164, drugih pa 157, je še nekaj drobcev iz dokumentarnega filma Ladislava Jiráska, ki je začel slovenske gore obiskovati pred skoraj petdesetimi leti in tudi raziskovati povezave med slovenskimi in češkimi planinci.
V začetnih letih je bila vnema velika; Čehi so zgradili še eno kočo v Koritnici pod Mangartom, načrtovali vsaj še dve, vendar začela se je prva svetovna vojna, po kateri se je to aktivno sodelovanje končalo. Pa vendar je pustilo sledi, brez katerih si prebivalci Jezerskega in pravzaprav vsi planinci težko predstavljajo slovenske gore. Po prvi svetovni vojni je Češka koča prešla v last Slovenskega planinskega društva, kmalu po drugi svetovni vojni so jo domačini popravili, ustanovili Planinsko društvo Jezersko, čemur že sledi poglavje z naslovom Andrej Karničar in nasledniki.
»Kdo ve, kako bi bilo, če se ne bi leta 1898 odločili, da bodo Čehi ravno tukaj postavili to kočo,« se sprašuje tudi Drejc Karničar in se čudi toku zgodovine, po kateri so bili Pražani tisti, ki so prvi odkrili lepoto Jezerskega. V središču tega je od leta 2015 Park češko-slovenskega prijateljstva.
Približno sto let po prvih stikih so se namreč vezi spet začele tkati, naposled so na Jiráskovo pobudo leta 2017 v Pragi ustanovili društvo, novo češko podružnico SPD, ki v simboličnem smislu nadaljuje poslanstvo prve. Ob okroglih obletnicah se pri Češki koči spet zbere več sto ljudi, med njimi kajpak veliko Čehov, in vsako leto kakšna alpinistična legenda več.