Bojan Ambrožič: ... pot in Kugyjeva polica pod Triglavom
Spet na Triglav. Vendar ne po eni izmed klasičnih poteh, katerih sem se že zdavnaj naveličal. Tokrat sem se odločil povzpeti na Zahodno Triglavsko planoto po stari Kugyjevi poti.
Začel sem v poznem jutru v Vratih. Parkirnine na srečo ne pobirajo več. Potem pa sem nadaljeval mimo Aljaževega doma proti sedlu Luknja v zatrepu Vrat. Vendar nisem sledil klasični poti na Luknjo. Ampak sem se kmalu odcepil desno na pot proti Kriških podom. Na razcepu kjer pot začne zavijati desno navzgor čez Sovatno, sem nadaljeval naravnost mimo bivaka pod Luknjo. Dejansko gre za res prijetno stezico, ki se izogne zoprnemu spodnjemu delu klasične poti. Pot je dobro uhojena in celo zasilno markirana. Vendar se mi je vedno zdelo čudno zakaj te poti nikoli nisem videl. In res se lovska pot, tik preden se priključi markirani poti skorajda povsem porazgubi na melišču. Navkljub uporabi lovske poti, me je vseeno čakal vzpon še čez najhujše melišče pod sedlom Luknja.
Z Luknje sem se po mulatjeri spustil na Primorsko stran do razcepa za mulatjero na Dolič. Sestopa je tako za slabih 300 višincev. Vseeno sem mi je to zdelo veliko bolje kot da bi se moral čez Vršič voziti v Trento. Mulatjera na Dolič je po moje mnenju najlepša v slovenskih gorah. Sploh pa je lep začetni del ko poteka v ključih vsekana v skalo. Za temi ključi pot preči široko grapo. S tod se odpre čudovit pogled nazaj na Pihavec. Potem pa se je mulatjera tej grapi zopet približala čez dve serpentini.
Tu sem naletel na ozko stezico, ki je vodila v pravo smer – v široko dolino med Vrhom Zelenic in Plamenicami, kjer poteka stara Kugyjeva pot. Vendar se je pot kaj kmalu izgubila. Verjetno se tudi tu da priti na Kugyjevo pot. Vendar zna biti da bomo imeli precej opravka z melišči. Sam sem zato raje nadaljeval še naprej po mulatjeri proti Doliču.
Odcep za Kugyjevo pot je skrit na mestu, kjer čez škarpo mulatjere vodi šest majhnih stopnic. Malo nad njimi pa stojijo ruševine stare italijanske kasarne, ki ji “ljubkovalno” pravijo Jolanda. Pot mimo Jolande je široka in uhojena. Potem pa se kaj kmalu izgubi na melišču. sam sem tu šel rahlo na robe in prečil melišče v višini poti. V resnici pa se je najbolje povzpeti po strmih travah, desno od melišča, tik pod steno, kjer se Kugyjeva pot nadaljuje. Nazadnje sem tudi jaz naletel nazaj na pravo pot. Konec koncev tudi kakega drugega lahkega prehoda čez steno tudi ni, kot pa ravno čez tiste police kjer teče Kugyjeva pot.
Tu in tam se na kaki skali še najde obledele rdeče markacije. Sicer pa je le malo sledu da je nekoč tu vodila celo markirana pot. Tam kjer nisem več zasledil poti, sem nadaljeval po najbolj logičnih prehodih med strmimi travami in skalovjem. Ves čas pa se je treba pomikati nekoliko proti levi. V jasnem vremenu, brez megle, kot je bilo danes, res nisem imel težav. V megli pa zna biti orientacija na tej “poti” povsem druga zgodba.
Za strmimi travami se teren nekoliko poravna in začne se melišče. Pojavi pa se tudi zatrep doline, ki ga zapirajo stene. Po melišču sem nadaljeval pod te stene in se držal leve. Najprej sem na levi strani naletel na prvo skalno polico, ki pa se mi je zdela preveč izpostavljena da bi se po njej sprehodil. Zato sem nadaljeval še nekoliko navkreber v desno. Tik preden bi bilo potrebno za napredovanje navzgor plezati, sem na levi strani opazil še drugo skalno polico. Le ta pa je bila dovolj široka da sem se po njej z lahkoto (in predvsem brez plezanja) sprehodil. Polica gre za tem še celo nekoliko navzdol. Za njo pa sem nadaljeval zopet po meliščih, ki so me pripeljali na tipični kraški teren pod Zahodno Triglavsko planoto. Hodil sem mimo kotličev in čez zelo globoke skalne žlebiče.
S tod sem že videl planince, ki so se vzpenjali po Bambergovi poti. Naletel pa sem le še na eno rdečo markacijo stare poti. Markirani poti sem se priključil tik pod Sfingo. Nikoli si nisem zares vzel časa da bi se povzpel prav na njen vrh. Tokrat pa sem si ga in moram reči da zelo spoštujem alpiniste, saj sem si s tod komajda upal pogledati v prepad, kaj šele da bi si tu upal plezati. Stena je na tem mestu res ekstremno strma. Nazaj na markirano pot se mi ni dalo. Tako sem ob robu stene nadaljeval naprej proti Triglavu. Tudi za Triglav tokrat ni bilo volje. Sem pa sklenil da naredim “Kugyjev krog” in na Triglavski ledenik pristopim po znani Kugyjevi polici.
Gre za približno za 250 metrov dolgo skalno polico, ki ločuje vršno zgradbo Triglava od Triglavske severne stene. Polico ni prvi našel Kugy, ampak so jo poznal že trentarski divji lovci. Vseeno pa nosi njegovo ime. Šele ko se sprehodiš po Kugyjevi polici izveš kako je možno da je sredi tako strme stene nastal polica. Kamnina je tu dobesedno gnila. Vse česar se primeš zgrmi v tisočmetrski prepad, ki leži tik pod nogami. Nekaj ogromnih skal ob poti se stene drži le še za las in čakajo na naslednji potres da zgrmijo v dolino. Tokrat pa je bil na poti še sneg. In ker gre za del severne stene, je bil sneg pomrznjen. Zato trenutno nikar čez polico brez zimske opreme.
S police bi lahko nadaljeval čez Triglavski “ledenik” naravnost proti Kredarici. Pa sem se raje posmučal po snežiščih in zadnjih ostankih ledu do roba Stene pod Glavo, kjer je izstop Slovenske smeri. Potem pa sem po neoznačeni poti nadaljeval do vznožja Begunjskega vrha, ter nadaljeval sestop poti čez Prag.
Tako mi je uspelo v sami neposredni bližini Triglava, hoditi praktično cel dan izven urejenih poti.
 |
 |
| GPS sled mulatjere na Dolič in Stare Kugyjeve poti |
Sled poti čez Kugyjevo polico in poti čez Prag |
Vse Bojan Ambrožič