Delo, 09.08.06, Pisma bralcev - Janez J. Švajncer:
Delo, 9. avgusta 2006
Pisma bralcev
Stepinac na simbolni gori slovenstva
V soboto, 5. avgusta 2006, je slovenska Cerkev odkrila na Kredarici spominsko ploščo hrvaškemu kardinalu Alojziju Stepincu. S tem so padle vse dosedanje maske »o boju proti komunizmu«, ki jih ljubljanska nadškofija uporablja pri pojasnjevanju svojega odnosa do druge svetovne vojne in do kvizlinške službe najprej italijanskemu in nato nemškemu okupatorju.
Leta 1941, v času najhujšega iztrebljanja in prisilnega pokatoličevanja Srbov v Nezavisni državi Hrvatski, je bilo tam komunistov samo za skromen vzorec. Bojna črta je bila ena sama, med Hrvati in Srbi v Bosni. Pavelićeva in Stepinčeva Hrvaška je glavnega sovražnika videla v svojih lastnih pravoslavnih državljanih. Kjer jih ni množično klala ali kako drugače pobijala ter metala v brezna in grobišča, ki so požrla več ljudi kot tista na Slovenskem leta 1945, jih je nasilno spreobračala v katoliško vero. Tega niso počeli ustaši, prisilno niso pokatoličevali vojaki, pač pa duhovniki Cerkve, ki jo je vodil Alojzij Stepinac.
S postavitvijo spominske plošče se je slovenska Cerkev prvič jasno in nedvoumno opredelila za ideologijo, ki ji je pripadal hrvaški kardinal. To je bila ideologija nasilnega katolicizma fašistične hrvaške države, katere glavna temelja sta bila ustaštvo in katolištvo.
To, da je bil Alojzij Stepinac zaslužen, ker je sprejel izgnane slovenske duhovnike z nemškega okupacijskega območja, je samo zavajanje naših množic, ki ob podobnih trditvah očitno povsem izključijo zgodovinski spomin. Stepinac slovenskih duhovnikov ni sprejel iz usmiljenja, pač pa zato, ker mu je primanjkovalo lastnih. Zato je Slovence pošiljal tudi na najbolj izpostavljena in nevarna mesta. Ni treba drugega, kot prebrati spomine pisatelja in duhovnika Franca Ksaverja-Meška, izgnanca leta 1941. Tam je resnica o slovenskih duhovnikih na Hrvaškem. Pisatelja Franca Ksaverja-Meška so kljub njegovi starosti poslali na nevarne Pale visoko nad Sarajevom, v župnijo ob sami bojni črti. Poleg tega, da je hrvaška Cerkev slovenske duhovnike sprejela zato, ker jih je potrebovala in izkoristila, je z njihovim sprejemom naredila Hitlerju veliko uslugo. Drugače bi odšli na pot izgnanstva s svojimi verniki v Šlezijo, na Tirolsko, v Srbijo ali kam drugam, tako pa jih je Hitler s pomočjo Stepinca odtrgal od slovenskih ljudi in poslal zaradi koristi hrvaške Cerkve med tujce v Bosni in drugod.
Vsaka vera je zaradi svojih načel zelo lepa, tudi rimskokatoliška, toda njena Cerkev postaja vedno grša. S spominsko ploščo Alojziju Stepincu spreminja tri izmed zapovedi, na katerih temelji. Ne več: Veruj v enega boga!, pač pa: Verovati moraš samo v našega boga! Ne več: Ne ubijaj!, pač pa: Ubijaj za vero! Ne več: Ljubi svojega bližnjega!, pač pa: Sovraži vsakega, ki je druge vere! To so bile zapovedi Cerkve Nezavisne države Hrvatske, ki jo je med drugo svetovno vojno vodil človek, ki je zdaj dobil svoj spomenik na simbolni gori slovenstva.
Ali mu bo zdaj v Mariboru sledil spomenik Adolfu Hitlerju, saj je ta borec proti komunizmu obiskal tudi to mesto? In nato še spomenik Heinrichu Himmlerju, ki je tudi hodil po naših krajih, nihče pa še ni oporekal njegovim zaslugam pri tem, da je bilo na svetu nekaj milijonov komunistov, Judov, Ciganov in podobnih manj?
Od Cerkve, ki jo vodi nekdanji Hitlerjev mladinec in vojak, je očitno mogoče pričakovati prav vse!
Janez J. Švajncer
Tržaška 81 a, Logatec