Miha Lampreht: Lakonično in brez pretiravanja - odličen plezalec, odlična knjiga!
Beyond the Mountain, Vertebrate Publishing, 2009
Avtomatizem ni nujen, vendar v Houseovem primeru to nedvomno drži. Knjiga, ki te prevzame od prve strani in daje misliti še dolgo potem, ko si jo zaprl. Zdi se, da bralec komaj čaka, kdaj jo ponovno vzame v roke in jo nemara doživi še na kakšen način kot ob premiernem branju. Da iz bogate bere zelo dobro opisanih izjemnih vzponov, ki jih spremljata radost in tudi razočaranje, mogoče izvotkaš še kaj, kar ob prvem navalu, ko knjigo sprejemaš kot pivnik, ne utegneš zaznati v celoti in v vseh razsežnostih. Mogoče je tudi, da vsega niti ni mogoče dojeti...
Avtor knjigo posveča soplezalcem. To so:Vince Anderson, Scott Backes, Barry Blancard, Rolando Garibotti, Eli Helmuth, Joe Josephson, Alex Lowe, Bruce Miller, Marko Prezelj in Mark Twight. Za zgodbe, ki jih opisuje, zapiše, da so tako njihove kot njegove. Ob koncu s posebno zahvalo knjigo posveča tudi tistim, ki se z gora niso vrnili in jih še vedno pogreša. Spisek je (pre)dolg, med Slovenci med drugim spomni na Jožeta Rozmana in Marijo Frantar, Pavleta Kozjeka in Miho Valiča. ...
Knjiga Steva Housea, ki je prejela zmagovalno odličje, nagrado Boardman Tasker 2009 (izjemna knjiga) in je tudi zmagovalka knjižnega festivala v Banffu leta 2009 /House je zvest enakemu pristopu kot ga zagovarja v alpinizmu, t.j. inovativnost, pogum, poštenost in enostavnost in vse to uporabi za zgodbo trajne globine/, vsekakor sodi na knjižno polico, mogoče tudi nekoga, ki ga “osvajanje nekoristnega sveta” prednostno ne zanima. Osebno bi jo postavil ob bok najboljšim knjigam tovrstnega žanra, recimo Mark Twight – Poljubi ali ubij, Paul Pritchard – Nevarna igra, Walter Bonatti – Moje gore, pa tudi kakšno izvirno slovensko delo bi se po izpovedni moči našlo v neposredni Houseovi literarni bližini. Založba, ki bo poskrbela za izdajo v slovenščini, ne bo udarila v razno.
Predgovor, Sporočilo Steva Housea, je napisal Reinhold Messner, ki sklene, da je sporočilo pravzaprav akcija sama in bolj enostavni kot smo v lastnem početju, bogatejše so naše izkušnje. Vendar le v primeru, če ostanemo aktivni, le če poskušamo in tudi - tvegamo. Neuspeh je del učenja in skozi lastne napake se tudi največ naučimo. Messner izpostavlja Houseov slog – najbolj nagrajeni dnevi so bili dnevi, ko se je povsem “odklopil od vsega”. To pa je po Messnerju tudi slog, ki je odlikoval velike osebnosti kot so Mummery, Bonatti in Robbins.
House zase sicer meni, da ni pripovedovalec in da je takšna večina plezalcev, ki so tihi, introvertirani, bolj telesni kot duhovni. Ampak to knjigo je napisal zato, ker želi pojasniti ozadje motivov, zakaj pleza. In to ne samo nam, bralcem, pač pa tudi samemu sebi. Ko pa je knjigo napisal, izraža dvom, da v tej izpovedi ni v celoti uspel. Namreč odgovoriti na vprašanje - zakaj tveganja s smrtno nevarnostjo, zakaj je v nekem obdobju zapustil dom in zakaj troši svoje prihranke za letalske vozovnice v odročne kraje in svetove? Globina zgodbe je v premem sorazmerju s protagonistom in z njegovo predanostjo cilju, s kompleksnostjo problema in s privlačnostjo rešitve. Uspeh nikoli ne more biti vnaprej zagotovljen. Ko je stal na velikih vrhovih najvišjih sten, je uspeh izpuhtel. Tudi sam ugotovlja, da ravno takrat, ko sicer misli, da je cilj tudi dosegel, je le tega že tudi izgubil. Uspeh je potemtakem prazen. In takšna je tudi vsota vseh naših presoj, srečnih naključij in lekcij. House dobro ve, da ko pleza, bo moral sestopiti, ko goji predanost do soplezalcev, se hkrati zaveda, da lahko tudi umrejo. Vsota je nič.
Bralec je izpostavljen kot struna napetemu branju, devetnajst poglavij prinaša presek bogate poti, ki se je za Housea začela na Štajerskem leta 1989, temu dejstvu pa namenja tudi poglavje “Šola slovenskega alpinizma”, sklene pa jo z epilogom in s severno steno v Mount Alberti, v kanadskih Rockie Mountains, leta 2008. Obseden je s solo vzponom na K7, kjer mu naposled tudi uspe in to v sedmem poskusu, K7 pa postane njegovo obnebje. Trije poskusi na Nanga Parbat in dogajanje v Rupalski steni, kjer z Vinceom Andersonom uspeta leta 2005 je prava epopeja, House med drugim zabeleži:”Nemara nikjer na tem svetu nisi tako oddaljen od življenja. V temi sta strah in bolečina še bolj značilna. Dom in ljubezen sta samo prhutanje imaginacije v votli temi”.
Spet drugje zapiše:”Izgubil sem partnerje in prijatelje in videl sem ranjene družine, ki ostajajo. Spoznal sem romantično ljubezen globokega prijateljstva. Stal sem na vrhovih, ki jih plezalska domišljija komaj doseže....Sila težnosti je brezobzirna. Naučil sem se sprejeti strah na način, ki me ne ohromi. Ko me preplavi, dobim nekakšno moč: zaupanje v dejanje. Akcija je sporočilo. Uspeh se zrcali v toku razvoja.”
Premagovanje sten in iskanje v njih so /tudi/ za Housea filozofski problem. Tako kot pravi Yukio Mišima; čeprav veš, da je peščišče jedro jabolka, ga od zunaj ni mogoče zaznati. Edini način preizkusa njegove eksistence, je da jabolko prelomiš. Šele takrat, ko jabolko ali telo krvavi in umira, se potrjuje obstoj jedra. “Skozi tisoče vzponov sem metaforično odpiral to jabloko. Videl sem lepoto, jokal od sreče, od izluščenega bistva sem bil osupel in navdan z grozo....”
Bile so tudi odprave in jalovi poskusi vzponov. Na mini odpravi v zahodno steno Makaluja, leta 2008, je z Markom in Vinceom zaradi slabega vremena preždel dva meseca in pol, ne da bi se sploh navezali na vrv.
Verističen slog oplemeniti zajeten fotografski arhiv, tako črnobela kot barvna fotografija. Knjigo objema naslovnica iz južne stene Nuptseja, avtor Marko Prezelj, zadnja stran je z vrha Nanga Parbata, avtor je Vince Anderson, sam format knjige je priročen, nevsiljiv, vendar oblikovalsko izpiljen. In seveda, knjiga je tiskana na okolju prijaznem papirju.
Tako kot je Steve House presežna zaščitna blagovna znamka v svetu alpinizma, tako je nase opozoril tudi kot literarni avtor. Oster, natančen, nedvoumen, hkrati pa mož jeklene volje, neverjetne energije, častivreden in dosleden. Predvsem pa kot človek, ki je očitno dojel sporočilo onstran gore. Sam sicer pravi, da njegove resnice niso univerzalne in dodaja, da je v tem tudi razlog, da jih je tako težko izraziti.
Miha Lampreht