SiOL - Jure Gregorčič: Intervju z enim od najboljših alpinistov moderne dobe

Američan Steve House je nedvomno eden od najboljših alpinistov sveta, ki pa se je s svetom vertikale, zanimivo, prvič srečal prav v slovenskih stenah pod okriljem štajerskih alpinistov.

Da, leta 1988 je Steve House prišel v Maribor na študentsko izmenjavo, kjer pa so mu domotožje v strmih slovenskih stenah pomagali pozdraviti člani alpinističnega odseka (AO) Kozjak. Stevu oziroma Štefu, kot alpinističnega virtuoza kličejo v Mariboru, so prav slovenske gore razkrile skriti talent in svet prepadnih sten, ki se mu enostavno ni mogel več upreti. V dobrih dveh desetletjih je postal eden najboljših svetovnih alpinistov, ki pa je vseskozi tesno povezan tudi s slovenskim alpinizmom. Na svojo prvo himalajsko odpravo se je tako že leta 1990 podal prav z našimi alpinisti in kot 19-letni mladenič prvič zagledal ''svojo'' goro – osemtisočak Nanga Parbat. Naključje je verjetno hotelo, da je pod to isto goro in njeno enormno 4,5 kilometra visoko Rupalsko steno 15 let pozneje znova naletel na slovensko odpravo in na človeka, ki ga je ta himalajska gora tako obsedla kot njega, na Tomaža Humarja. Skrivnostni mož, ki ga je velika večina Slovenije v takratnih dnevnih poročilih prvič videla kot neznanca, ki se po Humarjevi bazi sprehaja z dežnikom na nahrbtniku, je bil namreč prav Steve House, mojster alpskega sloga in kombiniranih ledno-skalnih smeri, ki slovenščino obvlada celo s štajerskim narečjem. Takrat sta si s Tomažem stisnila roki, zavedajoč se, da sta v Pakistan, pod najvišjo steno sveta, oba prišla po svoje sanje. In če bili smo po razpletu dogodkov, ki so leta 2005 Slovenijo pred televizijske in računalniške zaslone dobesedno prikovali v nekakšnem alpinističnem resničnostnem šovu, vsi prepričani, da je – potem ko se je iz stene s helikopterjem vrnil naš izčrpani alpinistični junak – to pač res gora smrti, ki je enostavno nepremagljiva, je le dober mesec pozneje v Rupalski steni nastala nova drzna prvenstvena smer, ki se je 5. septembra 2005 končala na 8125 metrov visokem vrhu Nanga Parbata.

 

Onkraj gore – osebna enciklopedija prvinskega alpinizma

Steve House in njegov soplezalec Vince Anderson sta v popolni tišini, brez medijev, brez kamer, brez spletnih forumov, brez pomoči tretjega očesa, brez diplomatskih posredovanj in celo brez radijske povezave vstopila v enormni himalajski zid. Stene sta se lotila s skromno in le najnujnejšo zalogo opreme in hrane, katere masa ni presegla 15 kilogramov, ter v pičlih šestih dneh preplezala eno najdrznejših smeri sodobnega alpinizma, ki jo je stroka počastila tudi s prestižno alpinistično nagrado zlati cepin (Piolet d'0r). Ta alpinistična odisejada Housa in Andersona, ki je morda tudi zaradi drugačnega, izpostavljenega pristopa žal za vedno ostala neizpolnjena želja našega pokojnega kamniškega alpinista Tomaža Humarja, je vnovič razkrila vso lepoto, drznost in nevarnost prvinskega alpinizma. Alpinizma, ki temelji na surovi moči, intuiciji, volji, sposobnosti hitrega prilaganja in umetnosti gibanja v svetu, kjer edino vez z moderno tehnologijo in civilizacijo predstavljajo kaljene konice derez in cepinov ter moderna termo oblačila, ki pa so v ledenem bivaku na višini, kjer letajo letala, bolj slaba tolažba. Steve House se ravno v teh dneh mudi v Sloveniji, saj je tudi pri nas izšel njegov knjižni prvenec Onkraj gore, v katerem povsem razgali svojo alpinistično dušo in poskuša razložiti, zakaj je svet tam zgoraj tako privlačen in hkrati krut ter tako zapleten in hkrati enostaven. Steve oziroma po štajersko Štef pa nam je med drugim v zanimivem pogovoru razkril, česa vse se je naučil v slovenski alpinistični šoli in kako je mogoče s trikilogramskim nahrbtnikom v 44 urah v himalajski steni preplezati prvenstveno smer.

Steve, leta 1988 ste se znašli v Mariboru, vaše domotožje pa so takrat nekako pozdravili oziroma ublažili ravno slovenske gore in novi prijatelji, člani alpinističnega odseka (AO) Kozjak. Kako se torej spominjate prvih plezalnih oprimkov v slovenskih stenah?

Spomnim se vtisa, ki so ga name naredili kompleksnost teh gora, njihova enostavna dostopnost in število elegantnih smeri v teh ogromnih stenah. Kamniško-Savinjske in Julijske Alpe so resnično velike gore; slovenski plezalci so v njih potegnili veliko smeri in v zameno so slovenske gore izoblikovale velike alpiniste.

Praksa pa vsakemu posamezniku pomaga spoznati samega sebe in razviti pozitivne lastnosti, kot so moč, pogum in iskrenost.

Slovenski alpinizem je bil v osemdesetih in devetdesetih letih zagotovo v samem vrhu. Kaj ste se vi naučili od slovenskih alpinistov?

Težko vprašanje, ker je bila to moja pripravniška doba alpinizma in kot pripravnik se učiš iz izkušenj, ki jih pridobivaš mimogrede, ki so po svoji naravi slučajne oz. slučajen učitelj. Če dobro pomislim, je bila najpomembnejša lekcija, ki sem jo dobil, sam odnos do alpinizma. Mojih mentorjev ni bilo pretirano strah v teh stenah. In kar je zelo pomembno, nikoli nisem imel občutka, da bi se gnali za nečim, kar bi bilo merljivo z uspehom ali neuspehom. Občutek sem imel, da gre zgolj za izkušnjo. Preživeti čas v gorah s prijatelji. Plezati. Zelo smo se zabavali. V APD Kozjak smo velikokrat poslušali o izkušnjah drugih ter se iz tistih zgodb veliko naučili o gorah in plezanju.

Mislim, da to, da si dober v alpinizmu oziroma obvladaš plezanje, terja ogromen vložek energije in časa. Poleg tega pa mora tvoj odnos do tega, kar počneš, zajemati proces učenja ter izboljšanje lastnih sposobnosti, presoje in občutka za plezanje. Alpinizem ni šport, je dejavnost, način življenja, praksa. Je bolj podoben borilnim veščinam (zelo dobro obvladanje telesa, uma, tehnike …) kot igram z žogo. Praksa pa vsakemu posamezniku pomaga spoznati samega sebe in razviti pozitivne lastnosti, kot so moč, pogum in iskrenost.

V navezi ste plezali praktično z vsemi največjimi zvezdniki ameriškega alpinizma. Kako pa deluje ameriško-slovenska naveza? V mislih imam plezanje z Markom Prezljem. Kaj so vam osebno pomenile Markove odlike v težki steni North Twina, kjer ste bili zaradi smole praktično odvisni od njegovih sposobnosti in izkušenj?

V primeru North Twina sem Marku Prezlju predlagal eno od največjih ''pošasti'' severnoameriškega alpinizma. Imel sem srečo, da Marka ni bilo strah stene, tako kot je bilo mene, ker on pač ni poznal zgodb. To nama je zelo pomagalo. Še dandanes menim, da gre za eno najtežjih sten severnoameriške celine, saj ima 40 let po prvem vzponu še vedno le tri uspešno opravljene vzpone. Marko se je bil pripravljen potruditi po svojih najboljših močeh in se ni bal neuspeha. Seveda je Marko zelo močen alpinist, med svojim dolgoletnim alpinističnim stažem je s številnimi vzponi razvil odličen občutek za presojo. Tako kot se v takšnih smereh pogosto zgodi, sva bila v trenutku, ko se mi je zgodila smola z izgubljenim zunanjim čevljem, že tako visoko v steni, da sva bila prisiljena nadaljevati, ker za spuste po vrvi čez smer v tej ogromni steni nisva imela dovolj opreme. Popolnoma sem mu zaupal in bi mu znova.

Severnoameriški plezalci ste bili kar dolgo časa nekako odrezani od vrhunskega alpinizma. Mnogo težkih vzponov v Skalnem gorovju in na Aljaski ni bilo nikoli omenjenih na tej strani Atlantika. Kam severnoameriški alpinizem po vašem mnenju spada danes?

Mislim, da je Severna Amerika vedno poznala dobre alpiniste, tudi v osemdesetih in devetdesetih. Tudi skrajne vizionarje, kot je bil Jeff Lowe, ki je vodil skoraj uspeli vzpon po severnem grebenu Latoka leta 1978, ki do danes še ni bil preplezan. V zgodnjih osemdesetih je v Himalaji poskusil preplezati več težkih sten v alpskem slogu. Morda so včasih informacije potovale precej počasneje. V Severni Ameriki imamo svoje specializirane medije, ki že dolgo poročajo o alpinizmu, in ti so zagotovo podrobneje poročali o ameriški in kanadski plezalni sceni kot o evropski. Verjetno tudi zato evropski plezalci niso imeli natančnega vpogleda v to, kar so počeli njihovi severnoameriški kolegi. Danes je v Ameriki veliko močnih mladih plezalcev z velikimi ambicijami in talentom. Prepričan sem, da bodo v prihodnjih letih opravili veliko dobrih vzponov.

V svoji knjigi Onkraj gore zares razgalite dušo. Ste eden redkih avtorjev, ki ob opisovanju svojih športnih dosežkov odkrito spregovori tudi o dvomih, strahu, frustraciji in smrti. Se vam kdaj zazdi, da ste za ceno vrhunskega alpinizma izgubili preveč življenjskega udobja navadnega smrtnika?

Res je, da sem dolga leta svoje življenje in svoj življenjski slog prilagajal želji, da bi postal najboljši alpinist, kolikor je mogoče. Če je bilo treba, je to pomenilo tudi velika žrtvovanja, ki jih nekateri pač vidijo kot ekstremna. Vendar je bilo vredno, saj me je plezanje izoblikovalo v osebo, kakršna sem danes. Brez tistih žrtev ne bi preplezal smeri, ki sem jih. Udobje ni bilo moj cilj, ampak postati najboljši alpinist. Danes, ko poznam samega sebe, ko sem razvil globoka in trajna prijateljstva, ko sem spoznal svet, sem s tem bliže mojim ciljem in da bi spoznal te stvari, bo potrebne nekaj discipline, nelagodja in tveganja, tako kot vsak vredni cilj.

Koliko je v modernem alpinizmu ostalo prvinskosti, tveganja, surovosti in iskrenega prijateljstva?

Plezanje je osebno prepričanje, zato lahko govorim le zase in iz svojih izkušenj. Zame je konec koncev pravo prijateljstvo ena najpomembnejših stvari. Plezanje je lahko nevarno in okrutno, vendar je lahko tudi transcendentalno. Tako kot se na tvojem telesu fizično odraža vse, kar si počel z njim, pogled od blizu razkrije vse brazgotine, tako stanje tvoje duše razkrije vse, kar si doživel, kje si potoval. Mnogo živih bitij potrebuje izkušnje, ki jim pomagajo razumeti, kdo so in česa so resnično sposobna. Nekaterim od nas to pomeni plezanje.

Na K7 sem plezal s trikilogramskim nahrbtnikom, gor in dol v 44 urah. Uspelo mi je v sedmem poskusu. Po vsakem od šestih poskusov sem ugotovil, da moram zmanjšati opremo, če se hočem hitreje premikati in preplezati tako veliko nepoznano steno.

V svoji knjigi ste zapisali: preprosteje ko zastavimo stvari, bogatejše bodo naše izkušnje. Se ves čar alpskega sloga plezanja skriva v tej misli? So vaši vzponi sploh še lahko preprostejši, če jih gledamo z vidika skromne opreme, ki jo nesete v velike stene? Če na sestopu čez Rupalsko steno ne bi našli dve desetletji stare opreme, bi preprostost drago plačali.

Dejstvo, da sva v Rupalski steni na sestopu našla nekaj starih klinov, ni bistveno vplivalo na najino preživetje. Nekaj sva jih uporabila, vendar bi si v ledu lahko pomagala s sidrišči Abalakova, če ne bi našla klinov. Najin sestop bi bil prav tako varen, morda nekaj minut počasnejši.

Med velikim vzponom je preprostost najpomembnejša. Biti moraš vešč, zaupati moraš v svoje sposobnosti, da boš našel pot na goro in z nje. Na K7 sem plezal s trikilogramskim nahrbtnikom, gor in dol v 44 urah. Uspelo mi je v sedmem poskusu. Po vsakem od šestih poskusov sem ugotovil, da moram zmanjšati opremo, če se hočem hitreje premikati in preplezati tako veliko nepoznano steno. Vedno je bil odgovor v poenostavitvi. Vsak kos opreme je moral biti učinkovitejši. Bolj sem moral zaupati v svoje sposobnosti in presojo. Po mojem mnenju je prihodnost plezanja v tem, da naredimo več z manj. Velikih vzponov naslednjih 100 let ne bodo opravile velike odprave z več tehnologije. Prihodnost je v navezi dveh ali treh, morda v eni sami osebi, ki bodo plezale lahke, zelo hitro in zelo varno.

V svet sponzorskih obveznosti ste kot vrhunski športnik, alpinist svetovnega kova vstopili razmeroma pozno. Ali pritisk sponzorske nalepke na čeladi po vašem mnenju lahko spremeni potek vzpona?

Razvil sem nekaj dolgotrajnih partnerskih odnosov s podjetji, ki jim popolnoma zaupam ter katerih izdelke in poslanstvo v celoti podpiram. Ne verjamem v klasičen športno-marketinški model, kjer je atlet plačan zato, da se podpiše na izdelek. Javnost je pametna, z lahkoto te spregledajo.

Podjetja, s katerimi delam, izdelujejo stvari, ki me osebno zanimajo, in v večini primerov sem neposredno vpleten v razvoj in izboljšavo njihovih izdelkov. To pomeni nekaj drugega kot biti zgolj obraz ali ime v nekem (poslovnem) odnosu. Ta odnos ni odvisen od uspeha ali neuspeha posameznih vzponov, temveč bolj od vpogleda, ki ga pridobim kot rezultat kombinacije svojih uspehov in neuspehov. Seveda pa je v obdobju alpinistove kariere cena za nekaj dobrih vzponov veliko več neuspelih poskusov in vedno sem verjel, da se največ naučimo prav iz neuspešnih vzponov.

Vašo dozdajšnjo kariero so nekako neizbrisno zaznamovale tri gore – Denali, K7 in Nanga Parbat. Kako so Steva Housa v resnici spremenili Slovaška smer v Denaliju, solo vzpon na K7 in smer čez osrednji steber Rupalske stene v Nanga Parbatu?

To je bilo v veliki meri odločilnega pomena za nastanek knjige Onkraj gore. Seveda me je vsak od teh vzponov nekoliko spremenil in med pisanjem knjige sem se zelo trudil, da bi mi uspelo prikazati to moje spreminjanje skozi leta.

Mesec dni pred vašim odličnim vzponom na Nanga Parbat je Slovenija dobesedno trepetala za svojega junaka, žal pokojnega Tomaža Humarja. Gre Tomažev neuspeh morda pripisati neučakanosti in dejstvu, da ste pod Rupalsko steno takrat prišli tudi vi in Vince?

Nobenega načina ni, kako bi izvedel za ta odgovor. Samo Tomaž ga pozna.

Ste se s Tomažem še kdaj srečali, potem ko ste preplezali Nanga Parbat?

Ne.

Vam je za vzpon čestital?

Ne.

Preplezali ste najvišjo steno sveta, za seboj pustili na tisoče raztežajev, večkrat okusili slast osvojenih vrhov, dobili zlati cepin, uživali v razgledih, rezerviranih za bogove, in napisali knjigo, ki na bralca vsekakor naredi vtis. Ste danes srečen človek?

Zadovoljen sem s stvarmi, ki ste jih omenili. Zdaj sem srečen v sedanjosti in osredotočen na vsak dan posebej, da bi iz njega potegnil maksimum. Posebno uživam v stvareh, s katerimi lahko dajem oz. doprinesem k hribovskim skupnostim, uživam s svojo družino in seveda med plezanjem.

Jure Gregorčič