Večer, Narava: Razlog pohoda na Volovjo reber so bila prizadevanja naravovarstvenikov
Štiri ure za pohod po kraški zemlji
Razlog pohoda na Volovjo reber so bila prizadevanja naravovarstvenikov, da bi okoljsko ministrstvo še enkrat proučilo negativne posledice postavitve vetrnic za elektrarno, za kar je izdalo gradbeno dovoljenje
Člani Društva za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES) in Mountain Wilderness Slovenije (MWS) so pripravili v soboto, 7. aprila, pohod na Volovjo reber. Pohod po kraški zemlji so začeli 2 km nad Ilirsko Bistrico, levo od ceste za Snežnik; dolg je bil okoli 14 km, z višinsko razliko 400 m, trajalja štiri ure.
Volovja reber sodi med najdragocenejša območja ohranjene narave v Sloveniji, saj ima izjemne krajinske lepote. Tu so obsežna suha travišča z bogatim rastlinstvom in živalstvom in območje je del pogorja Snežnika, ki velja za eno najobsežnejših z lastnostmi divjine v Sloveniji. Pa še ornitologi opozarjajo, da je tamkajšnja združba ptic med najbogatejšimi v državi. Zaradi izjemnih naravnih lepot je bila Volovja reber določena za vključitev v Regijski park Snežnik. Območje tudi izpolnjuje merila za vključitev v evropsko ekološko omrežje Natura 2000.
Gradbeno dovoljenje za postavitev vetrne elektrarne na Volovji rebri je po prepričanju naravovarstvenikov izjemno slaba novica za celoten sistem varstva narave v Sloveniji. Malokatero območje v Sloveniji ima na svoji strani tako dobre naravovarstvene in pravne argumente in tako dobro podporo civilne družbe kot Volovja reber. Odločitev okoljskega ministrstva pomeni jasno sporočilo investitorjem: v Sloveniji ni takšnega območja, kamor se z dovolj pritiska vetrne elektrarne (VE) ne bi dalo postaviti. Investitorji so sporočilo vzeli zares: spet se govori o VE na Nanosu, na Goliču, na Vremščici, na Petrinjskem krasu.
Nasprotniki postavitve trdijo: “Da je postavitev vetrnih elektrarn smiselna le, ko je izkoristek vsaj delno opravičljiv in ko poseg ne prizadene najdragocenejše narave. Če ta dva pogoja nista izpolnjena, gre dejansko za uničevanje narave pod pretvezo domnevnega varstva okolja.
Dolga kolona pohodnikov
Kdo pravi, da moramo vedno imeti točno določen cilj, ko se odpravimo iz natrpanih in hrupnih mest v tišino, zelenje, osrčje gora ali na prostranstva kraških planot in grebenov? Ljudje smo nekdaj že poznali dobrodelni učinek po tikanja po naravi kar tako, brez določenega cilja in brez strogo odmerjenega časa. Hoditi in razmišljati o vsakdanjem življenju in o rešitvah nastalih težav, sam ali v majhni družbi, vmes s kotičkom očesa opazovati in raziskovati okolico, si zapomniti pomembne kotičke, kjer je voda ali hrana, srkati vase nauke iz narave, ne da bi kdo motil tok tvojih misli; to vse nam nudijo prostranstva kraške narave.
V današnjem času je postala možnost pobega v samoto življenjska nuja in težko se prepričamo, da divjine in neobljudene pokrajine ne potrebujemo, ker da imamo v mestih in v bližnji okolici, v urejenih parkih in človeku na kožo prirejenih, asfaltiranih, s cestami prepredenih in ukročenih predelih Slovenije več kot dovolj prostora za oddih in obnavljanje energije, ki jo potrebujemo za vsakdanji tempo življenja. Če odštejemo redke še nedotaknjene kotičke v naših gorah, obširne gozdove na Kočevskem, kamor razen pogumnih in medvedov vajenih ne zaide mnogo ljudi, nam za pristen stik z naravo ne ostane prav veliko prostora, kjer lahko hodimo ure in ure in smo lahko sami s seboj ter razmišljamo o reševanju težav.
Številni pohodniki so tudi poudarjali, da nedotaknjena narava ni razkošje, je nuja za naše preživetje in človeka vredno življenje.
“Volovja reber je za nas predragocena da bi jo preorali za par kilovatov! Od sonaravnega turizma pa se da več kot dostojno živeti in to omogočiti tudi naslednjim generacijam, od kovinskih propelerjev pa ne prav dolgo. Cerknica in Notranjski regijski park sta samo lučaj narazen, lep zgled, kako se od narave da živeti,“ je bil slogan in zaključek misli pohodnikov na Volovjo reber.
Tudi za ohranjanje voda
Gregor Kovačič z Univerze na Primorskem s Fakultete za humanistične študije Koper odgovarja: “Gradnja in obratovanje vetrne elektrarne na omenjeni lokaciji je nevarna za kraško podtalnico, torej za vodo, ki jo pijemo, vodo, s katero se tako radi hvalimo. Voda je sicer obnovljiv vir in morda se nam zdi samoumevno, da bomo v prihodnosti lahko doma kadar koli odprli pipo, iz katere bo pritekla sveža pitna voda. Vendar ni tako, kar po svetu že dobro vedo. Mi pa se tega pravzaprav še ne zavedamo dovolj ali pa si zatiskamo oči pred dejstvi, saj imamo pač ta privilegij, da nam iz pip vedno priteče pitna voda, ki je še vedno relativno poceni, pa čeprav je tudi že precej ogrožena.“
Kaj ogroža pitno vodo?
“V zaledju vodnih zajetij najdemo številna divja odlagališča odpadkov, neurejene prometnice, neurejeno športno strelišče, vojaški poligon, komunalno neurejena naselja, kamnolome ipd., torej številne dejavnosti, ki ogrožajo kakovost pitne vode in s tem zdravje ljudi. In namesto da bi pristopili k reševanju omenjene problematike, se vedemo, kot da se nas to ne tiče. Skrb pa se še povečuje, ker se stanje lahko še poslabša.
Sledilni poizkus, ki so ga marca izvedli na Inštitutu za raziskovanje Krasa iz Postojne, je pokazal, da se podzemne vode z območja Volovje rebri stekajo v vodna vira Bistrico in Podstenjšek. Tveganje za onesnaženje bo zelo veliko v času gradnje, med opravljanjem rednih vzdrževalnih del, med zamenjavo olj in ob nepredvidenih dogodkih in nesrečah. Zamislite si, kaj bi se zgodilo s pitno vodo, če bi v podzemlje Krasa odtekle nevarne tekočine. Električne drogove lahko spet postavimo, vode pa se v podzemlju Krasa ne da prečistiti. V času gradnje se bodo zelo povečali tudi promet ter emisije iz transportne in gradbene dejavnosti, prometnice pa seveda niso urejene v skladu z okoljevarstvenimi standardi.
Od kod se bo večina prebivalcev občine Ilirska Bistrica oskrbovala s pitno vodo, če bodo onesnažena zajetja Podstenjšek in Bistrica? V naši občini ustreznega nadomestnega vodnega vira namreč ni. Razmišljajmo dalje. Kdo bo plačal vodo, ki bi jo morali pripeljati od drugod? Ste prepričani, da ne bomo to prav mi, uporabniki, ki jo zdaj v primerjavi s sosednjimi občinami plačujemo izredno poceni? Morda bo to občina Ilirska Bistrica ali pa Elektro Primorska d.d., morda vsi tisti odgovorni, ki niso resno želeli prisluhniti svarilom in so brez resnih pomislekov odprli pot izgradnji vetrne elektrarne,“ končuje Gregor Kovačič.
Urška Šprogar