Delo, Panorama - Simona Bandur: ... prve slovenske planinske koče
Orožnovo kočo na Planini za Liscem so odprli 15. julija 1894, ime je dobila po predsedniku Slovenskega planinskega društva.
Vrata Orožnove koče so bila na široko odprta, med njimi je stal oskrbnik Jožef Trošt in dobrovoljno pozdravljal obiskovalce. Večina si je izmenjala nekaj planinskih, se nadihala in se pripravila, da se spet zadiha do Črne prsti. Kdo ve, koliko se jih je tisto jutro sprehodilo mimo, verjetno več, kot so prvo leto po odprtju najstarejše slovenske planinske koče prešteli obiskovalcev. Odprli so jo pred natanko 120 leti. Bila je nedelja.
Moralo je biti veliko slavje, kajti še danes je v zapisih slutiti vznesenost, večinoma pa se začnejo z besedami: »Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska.« Tako se je namreč glasil napis, ki je 15. julija 1894 plapolal pred Bohinjsko Bistrico. Dotlej so v slovenskih gorah sicer že bile postojanke, a so jih postavljali člani nemških in avstrijskih društev, slovenskih takratna oblast ni priznavala, niti Triglavskih prijateljev, ki so leta 1871 v pogorju Triglava postavili preprosto kočo z veličastnim imenom – Triglavski tempelj. V naslednjih letih je kočica propadla, je mogoče prebrati na strani Planinske zveze Slovenije, na istem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo novo z imenom Koča Marije Terezije (leta 1880; danes Planika) in na drugi strani naše najvišje gore Dežmanovo kočo (1887), zdaj Staničev dom.
Bliskovita akcija
Slovenski planinci so bili zgroženi nad tujimi posegi v njihovih gorah in počasi so se le organizirali; leta 1893 so ustanovili prvo slovensko planinsko društvo, lepo pozneje so se lotili gradnje prve postojanke. Poiskali so razgledno točko na 1346 metrih, pod Črno prstjo, znano po bogatem rastlinju in z razgledom na Triglav. Akcija, ki se je začela marca 1894, je bila hitra in učinkovita. Po treh mesecih dela je stala koča, ravno toliko velika, da je v njej lahko prenočilo dvajset ljudi, nekaj se jih je lahko stisnilo še na podstrešju. Poimenovali so jo po dr. Franu Orožnu, prvem predsedniku Slovenskega planinskega društva.
Jožef Trošt se še danes ne more načuditi, kako hitro so bili tedanji planinci sposobni zgraditi kočo, še zlasti ker primernega lesa ni bilo v bližini, ampak so ga morali tovoriti. Na čase prve postojanke spominjajo stare fotografije, na steni za pultom sta veliki sliki, na eni je Fran Orožen, na drugi Josip Ravkehar, občinski tajnik in gostilničar iz Bohinjske Bistrice, ki je predlagal, da bi zgradili kočo. Zraven je podoba iz povsem drugega časa: znak za brezžični internet. »Smo tudi prva slovenska koča z internetom,« je ponosno rekel Trošt. Oskrbnik doma je bil že med letoma 2006 in 2008, potem pa je iz zdravstvenih razlogov prekinil to poletno službovanje. »Letos so spet iskali skrbnika in objavili razpis, vendar prijave niso bile ustrezne. Potem smo imeli sestanek in vsi so gledali mene, jaz pa v tla,« se je zakrohotal. Pa so ga nekako le pregovorili in po dobri volji, kakršno je čutiti v koči, mu je to delo v veselje – zlasti ko se mu pridruži žena Nada.
Prav tisto dopoldne je prisopihala do koče, pomagat za konec tedna, je dobrodušno dejala. Okoli koče je bilo nekaj pohodnikov, po stopnicah se je pravkar začel vzpenjati sivolasi možakar s športnimi očali, za katerimi je bilo čutiti resen pogled. »Oooo, glej ga, Jože!« je oskrbnik pozdravil prišleka. Že na prvi pogled je bilo videti, da je šport del njegovega vsakdanjika. »Jože ima 86 let in je ves čas v pogonu. Letos je spet bil na maratonu Franja,« ga je hitel hvaliti Trošt, Jože pa je le resno pritrdil in ni prav veliko dodal. Vzrok se najbrž skriva v lastnosti planinca, ki jo je Trošt dobrodušno izdal pozneje: »Jože zelo veliko ve, a nič ne pove.«
Pogreša le kavo s prijatelji
Prav tako dobrohotno razlaga o drugih planincih, ki se tu ustavijo, čeravno gredo po večini mimo; koča je prikladen postanek na poti proti Črni prsti, ki se v tem času spreminja v pravi botanični vrt in je po tem tudi najbolj znana. Zaradi botanične poti pride veliko tujcev, je dejal Trošt in se na ves glas začudil zlasti starejšim planinkam in planincem: »Ne bi mogli verjeti, ko bi slišali, koliko rožic poznajo!«
Jožefu so bliže kot rožice živali. Je zaprisežen lovec in tudi zato je že na začetku privolil, da postane oskrbnik. »Veliko sem jagal po tem predelu, potem pa so me začeli klicati iz planinskega društva, češ, 'tu toliko jagaš pa prevzemi še kočo'. 'Pa bom,' sem rekel.« Delati z ljudmi mu ni bilo težko, niti postreči jim, kajti pred upokojitvijo je 35 let delal na Petrolu in pet let v tekstilni trgovini v Ljubljani. Okoli Orožnove koče ga je mogoče videti tudi s puško na rami – »zaradi strahu«, se je pošalil, potem pa nemudoma dodal, da ni kakšen »klavec«, daleč od tega; resnici na ljubo so lovci v teh krajih »daleč od plana«, le tako se je navadil opazovati naravo. Tam pod Črno prstjo imajo svoj raj svizci. »To so neverjetne živali,« jih je opisal. Pa mufloni, jeleni, gamsi, tudi medved je že prišel, vešče oko opazi ruševca in planinskega orla. »Tu blizu gnezdi, že od leta 1995, je eden redkih, ki so se tako dolgo zadržali na istem mestu.«
Prav živali so tiste, ki ga ustavijo pod Črno prstjo – nanjo se namreč niti v času, odkar skrbi za kočo, niti odkar živi v Bohinjski Bistrici, ni povzpel, je priznal in se nasmejal. Med planince se je zapisal prav v Bohinjski Bistrici, čeprav prihaja iz Ljubljane. Na Bohinjsko ga je ves čas vlekla smuka, potem pa si je tukaj našel družico, pred 35 leti. »Pozno sem se odločil, 30 let sem bil star, ko sem se poročil,« je porogljivo rekel in čakal, kaj bo na to porekla Nada, ki je bila v kuhinji, iz katere je bilo le tu in tam slišati smeh ali kakšno iskrivo pripombo. A se je brez težav udomačil in edino, kar pogreša, ko je na koči, je stalna druščina pri jutranji kavi. »Ja, to mi res malo manjka,« je rekel, pa čeprav prijatelji vsako jutro pokličejo in pobarajo, kje se obira.
Za mladež na počitnicah
Na Orožnovi koči so jutra nepopisno lepa. In oskrbnik jih vsa tudi doživi, kajti zgodaj vstaja, že okoli pete ure. Včasih se mu že kmalu pridružijo kolegi lovci, potem pa ne traja več dolgo, da pridejo prvi planinci, je opisoval vsakdanjik. Tisto popoldne je klop pred kočo zavzela četverica, Enja in Grega ter njuna babica in dedek Franc in Jožica Gregor iz Radencev. »Na počitnicah smo, v kampu Danica,« je povedala Jožica. Enja je imela pred očmi daljnogled in zrla proti Črni prsti, Grega se je igral s pohodnimi palicami, razpoloženje, ki je velo okoli, je bilo povsem počitniško ...
Kakor je mogoče prebrati v različnih zapisih, so bili mladi tudi tisti, ki so tod našli možnost za preživljanje počitnic. Kanec tega je zaslutiti v časopisju iz tistega časa; 14. julij, dan pred odprtjem koče na Planini za Liscem, je bil zadnji šolski dan in podobno, kot ta dogodek pospremi današnji tisk, ga je tudi takratni. Slovenec je poročal: »O kako bo opuščena bela Ljubljana, kako osamljeno bo staro to mesto slovenskih dijakov; vsa ta krepka, brhka in bujna mladež poleti iz kletke zatohlih in soparnih učilnic v zlato svobodo – na deželo, v gozde, na polja in ravnice, na mala potovanja ...« (Zapis je na portalu MMC objavil Andrej Mrak.)
Odprtja koče se je po poročanju Slovenskega naroda udeležilo kakih 50 članov društva, sicer pa so se planinci le počasi navajali nanjo. Leta 1896 jo je, tako je mogoče prebrati v članku Andreja Mraka, obiskalo 15 hribolazcev, leto pozneje 39, med njimi je bilo 19 dijakov. Število se je počasi večalo in na prelomu v 20. stoletje so najeli prvega oskrbnika, priletnega Bohinjca. Tudi o tem so pisali časopisi in privabili 80 obiskovalcev, med njimi ženske. Zanje je bila pot »v svet« (če niso šle ravno na bližnjo planino) takrat nekaj skoraj nedoumljivega, kar ponazarja spomin Janeza Pikona, objavljen na portalu Gore in ljudje. Bila je dekla iz vasi Ravne, katere pogled in razmišljanje nista segla dlje od Bohinja, je opisal avtor. Nekega dne so se planinci odpravili na Črno prst in povabili zraven tudi njo. Bil je lep dan, in ko se je novopečena planinka povzpela do razgledne točke in se je pred njo razprostrl pogled proti Primorski, baje najprej ni rekla ničesar, potem pa zavzdihnila: »Jež'š Marija, kulk je še sveta ...«
Med letoma 1944 in 2003 samo ostaline
Podobno kot svet okoli Orožnove koče je tudi ta postajala premajhna; leta 1906 so jo razširili, planince pa že šteli v stotinah. Potem sta bili vojni in koča je pobrala svoj delež uničenja. Poniknila bi v pozabo, če ne bi bilo ravno toliko ostankov, da so vznemirjali bohinjske planince. Naslednja gradnja se je začela šele leta 2003 in je trajala tri leta (odprli so jo na 112. obletnico nastanka prve koče). Koča ima danes 24 ležišč v dveh sobah, približno toliko torej kot pred 120 leti. Okoli nje se je takrat paslo kakih sto glav živine in še vedno je slišati mukanje, a je živali bistveno manj, 17, je natančen Jožef Trošt. Stara sirarca je objekt, ki ga poskušajo ohraniti zaradi zgodovinske vrednosti, tudi starih bajtic za seno, rekli so jim stanovi, tako rekoč ni več. A nekaj se gotovo ni spremenilo – čudovit razgled.
Besedilo in foto: Simona Bandur