Silvo Baznik: Na poti na Gorenjsko spremeniva načrt in pripeljeva
na Ljubelj.
Prvi sončni žarki so že pred najinim prihodom pobožali vrhove gora in zato se ne obiram. Hitro naredim prve posnetke, stopiva na strmino nekdanjega smučišča in se malce povzpneva, da ujamem še kontrast osvetlenega grebena in senčnega pobočja Begunjščice in Plota. Upočasniva korake, ko stopava mimo odstranjenega stebra nekdanje sedežnice. Očitno bodo le še temelji stebrov v kratkem pričali, da je tu bilo smučišče.
Greva mimo srednje postaje Vrtača, kjer se izza obzorja pokaže sonce in zagrizeva v strmino. Hodiva po markirani poti med ruševjem, stopiva na dostavno cesto, se po njej nekoliko povzpneva in zadnje metre do zgornje postaje žičnice narediva po potki. Spustiva se do koče, ki počiva v spokoju in senci. Stopiva okoli in se povzpneva na zgornji plato Zelenice. Vrhove Srednjega vrha, Stola in Vrtače osvetljuje sonce, okoli naju pa je še senca in zato zelo primerno za hojo. Nadaljujeva po poti za Stol in Vrtačo in hodiva pod grebenom Na Možeh, se nekoliko spustiva in greva mimo odcepa za Suho ruševje. Pot počasi prehaja na pobočja Vrtače.
Hodiva v senci in ko prideva do razcepa poti, se usmeriva na zgornjo pot, ki vodi na Vrtačo. Še nekaj korakov in stopiva iz sence na sončno pobočje gore. Vzpenjava se po poti in ko prideva na skrajni jugozahodni greben, se spustiva na senčna melišča zahodnega pobočja. Pot naju popelje preko melišč na greben Belščice, kjer se prične vrtača Vatelca oz. Skleda in kjer na drugi strani zagledava razgledno goro Svačico. Da se začasno izogneva hoji po soncu, obkroživa vrtačo po desni, stopiva iz sence in po stezi med ruševjem se povzpneva na vrh razglednika. Pogledi se ustavijo na vzhodni steni Vajneža, severni steni Stola, Celovške spice, Orlice, Vrtače in Zelenjaka. Na drugi strani so še Rjavec, Kosmatica, Mali Vogel in Ovčji vrh ali Kozjak.
Privoščiva si krajši oddih z okrepčilom in nato se po drugi stezi, ki se bolj ali manj drži grebena, spustiva v vznožje gore, kjer srečava prva pohodnika, ki sta prišla s Celovške koče pod nami. Pot nadaljujeva tokrat po drugi strani vrtače, doseževa grapo pod sedlom, se spustiva in stopiva po markirani poti proti zahodu. Pot počasi prehaja v krnico in se pridruži poti, ki poteka po krnici V Kožnah. Fotografiram številno gorsko cvetje, ki razveseljuje pohodnike. Srečava nekaj planincev in nato sva zopet edina obiskovalca. Stopiva proti zatrebu krnice med pobočji Stola in Celovške spice in skrajšava pot z direktnim vzponom po melišču, kjer gre po večjih kamnih lažje kot po drobirju. Višje doseževa pot, stopiva po skalah in pesku do vrha sedla. Sonce in vzpon sta terjala svoj davek in zasopel se ustavim pri prijatelju, ki je pred menoj dosegel sedlo in čas je za počitek, okrepčilo in debato. Na drugi strani sedelca je lepa krnica, ki kar mika, da jo v zimskem času presmučava. Kaj pa je pod njo, žal ne veva in to vprašanje bo še nekaj časa ostalo neodgovorjeno. Vstaneva in se podava na zadnjo strmino, ki je polna cvetja. Po vzhodnem grebenu doseževa vršni greben in po njem stopiva proti zahodu do vrha Stola, kjer sta že dva pohodnika.
Ne zadrživa se dolgo na vrhu, le toliko, da v miru pogledava okolico gore in že odhitiva navzdol proti Malemu Stolu in k Prešernovi koči, ki je odprta in vabi obiskovalce. Kako prija hladna osvežilna pijača iz hmelja v tem vročem dnevu, kmalu ugotoviva.
Temu sledi prijeten pogovor s oskrbnico o poteh in stezicah, ki potekajo po pobočju Stola. Jasnine v daljavi ni. Sopara v zraku je naredila svoje. Kljub temu lahko občudujeva Julijce, nad katerimi se kopičijo prvi oblaki in pod nama občudujeva Blejsko jezero in okolico. Sonce neusmiljeno žge kljub rahlemu vetriču in čas je za odhod.
Spustiva se po pobočju po poti, ki vodi na Zabreško planino in opazujeva pobočje, srečajoč kar nekaj planincev, ki gredo proti koči. Nižje, še preden doseževa planino, zapustiva markirano pot in zavijeva levo na stezico, ki preči pobočje proti vzhodu. Slediva stezici dokler se ne izgubi v podrasti in nato nadaljujeva skozi gozd, malce po stečinah in malce po svoje. Počasi pričneva spust, ugledava naslednjo stezico, po kateri se prebijava med gostim drevjem, vejevjem in ruševjem. Ujameva sestopno grapo, nižje sva ponovno v gozdu, kjer najdeva naslednjo stezico in tako nadaljujeva spust vse do široke poti na Zagonu. Po njej se spustiva mimo nekaj bajt do parkirišča v bližini Tinčkove koče in kjer je na najino veliko radost tekoča voda. Odloživa nahrbtnike, spereva sol z obraza in narediva prve požirke hladne studenčnice. Temu sledi osvežilno umivanje in še in še…
Najino popotovanje nadaljujeva po širokem kamnitem kolovozu v smeri Smokuške planine. Po nekaj korakih greva na markirano pot, ki se malce višje vrne na kolovoz in po katerem hodiva, hodiva in hodiva. Višje narediva še en odmor in nato prideva do pašne ograje in hodiva, dokler kolovoz ne pride iz gozda na prostrana travnata in razgledna pobočja Smokuške planine, okoli katere se vzpenjajo Srednji vrh, Vrtača in Begunjščica. Prečiva planino, srečava gorska kolesarja in že sva pri koči pri izviru Završnice. Že dodobro utrujena sedeva za klopco in si privoščiva pijačo pred nadaljevanjem poti.
Od koče stopiva do izvira in nad njim greva po kolovozu proti Zelenici. Zapustiva planino, se povzpneva mimo vlečnice po kolovozu na vrh vzpetine nad kočo. Oči preletijo vrhove Na Možeh, Triangla, Zgornjega in Spodnjega plota in nato pot pod noge in greva navzdol. Stopiva mimo koče, se povzpneva na preval nad kočo in pričneva hitro hojo navzdol. Hodiva po oskrbovalni poti in ko le ta zavije proti Vrtači, greva levo na stezico, ki pelje skozi gozd. Kako je prijetna pot v senci dreves in rahlem vetriču, ki naju popelje po pobočju Ljubeljščice navzdol. Iz gozda stopiva na zadnjem klancu pred spodnjo postajo žičnice in hitro sva na parkišču.
Tura je trajala skoraj enajst ur. Naredila sva okoli dvatisoč višinskih metrov in prehodila razdaljo slabih dvajsetih kilometrov. Pred nama je le še vožnja proti domu, kjer bo potrebno urediti fotografije in zapisati nekaj besed o potepanju po slovenskih gorah.