Brezbarvno, megleno vreme. Najbolje da zaprem knjigo o barvah in si raje izberem jutrišnji cilj. Če bi se zapeljal proti gorenjskim goram, bi lahko na kančku sonca ujel še nekaj zbledelih decembrskih barv.
Četrtkova zgodba
Stol
v decembrskem lovu za barvami
Brezbarvno, megleno ljubljansko vreme. Najbolje da zaprem knjigo o barvah in si raje izberem jutrišnji cilj. Če bi se zapeljal proti gorenjskim goram, bi lahko na kančku sonca ujel še nekaj zbledelih decembrskih barv.
Srebrno ivje. Spet sem preveč cincal. Ob podnožju gore v srebrni sivini novo ivje na drevju zbuja svežo domišljijo o poti in vrhu, skritim v srebrno sivem oblaku. Boljše priložnosti verjetno zanj ne bom več imel. Po treh dneh čemenja v ljubljanski temperaturni inverziji imam ta teden zadnjo priložnost za kak redek sončev decembrski žarek. Od desetega decembra, dneva z najkrajšim popoldnevom (sončni zahod je bil v Ljubljani ob 16:16:18), danes sonce zahaja že 52 sekund kasneje. Ni to pravi razlog, da sem se kljub hitenju odpeljal na pot celo uro kasneje; še naglica je bila samo navidezna. Veselega decembra sem le bolj nervozen in napet. Do novoletnega odpiranja Srebrne penine (še raje zlate) me bo v preostalih petnajstih dneh morda pomiril gorski lesket kakega diamantnega odbleska snežnih kristalov.
Srebrna barva je dobra tudi za odkrivanje in uporabljanje ustvarjalne domišljije. Aktivira prirojeno intuicijo. Zlata je zelo dobra za stimuliranje imunskega sistema. Vrača tudi voljo do življenja (3)
Ujetnik med zelenimi smrekami. Redki sončni žarki na pobočju gore v redkem smrekovem gozdu ohranjajo redko zeleno svežino poti. Blizu Žirovniške planine srečam dva fanta. Premerita me od nog do glave; tako dobim občutek, kako se počutijo v podobnih vlogah ženske, čeprav z drugačnimi pogledi. Je zgoraj poledenelo? »Ne, odlično se hodi…«. Prijazna beseda da prijazno besedo in že gremo vsaksebi. Napovedani jugozahodnik je točen in smrekove iglice dobijo temnejši odtenek zelene. Hitim, da bi se čim prej rešil gozda; sem preveč nestrpen? Ne morem iz svoje kože, ko danes rinem v gore - ujetnik sem večine svojih navad in celo nekaterih svojih misli. Verjetno sem ujetnik vsaj svojega telesa. Ali pa mu lahko uidem? Da le ne bi za vedno ostal ujetnik kake gore… danes že ne! Mirno grem dalje…
Zelena je sveža in hladna, vlažna. Vpliva pomirjevalno na živčni sistem. Zato je sonaraven signal za mirno nadaljevanje poti. Daje počitek duhu; je »barva potrpežljivosti«. Simbolika zelenine je raznolika: resnica, vera, zaupanje, prerojenje, mir. Ker je barva žive narave, nosi v sebi življenje in smrt. (1)
Greben Stola se proti zahodu razteza do Vajneža
Uživača na rjavi poti. Ostanki ledu na poti so pokriti z rjavo zemljo in odpadlimi iglicami. Z barvo, ki jo ponavadi ne maram. Le trava je svetlejše rumeno rjave barve. Pogled navzdol me odvrača od oblačne in temno rjave gole pokrajine in mi vliva novo navdušenje nad potjo navzgor. Glasovi? Nasproti prihajata Teja in Martin, kot se bosta predstavila kasneje. Pozna sta, se malo pošalim. »Na začetku, spodaj, sva se še sončila.« Ne, ne vračam se, grem navzgor. »Gor je mraz, piha, meni se je skoraj zanohtalo.« Prava uživača se mi zdita, ko mi te in druge podrobnosti pripovedujeta z nasmeškom na ustnih. Moj načrt? Ja, do petih bi moral priti na vrh. Nižje po poti še kar naprej slišim dobro voljo njunega smeha, tako da ne vem več, kaj sta mislila s tistim »zanohtati se«. Z gore potegne piš hladnega vetra; nikakršen jugozahodnik. Se je kak vetrič z gore odločil, da ju pospremi v dolino?
Rjavina zajema poleg zelenine v vidnem svetu največji obseg. Poleg rumene je najbolj kratkočasna barva prav rjava; ob njej ljudem čas hitreje mine. Zato je tudi rjava prijetna, konservativna, ker so ljudje navajeni nanjo. Rjavina tudi pomirja, vendar ne uspava; saj je mešanica toplih in hladnih barv. (1)
Črn vetrni jopič. S katero barvo bi naslikal ta hladen veter, s sivo modro? Neviden, a močno občuten ima ta hip večji vpliv od okoliških barv. Takoj se moram obleči. Črn vetrni jopič (windstopper) oblačim k modrim hlačam in misli nimam zato nič bolj črnih. Kakšna bi bila razlika med prvim, fantovskim parom in tema dvema? Združujejo fantje fizične moči za večje ali pa lažje uspehe, mešani pari pa emocionalno energijo za boljše in globlje doživljanje gore, narave? Verjetno sta že pri avtu. Pogledam navzgor; nenavadno je, da danes prihaja črna noč z gore navzdol. Običajno se začenja temniti prej v dolinah… Nad ozkim jezikom snega postaja razpihano pobočje gore mrakobno resno.
Črna barva pomeni fizikalno temo, fiziološko počitek, psihološko pa žalost, potrtost. Njena objektivna asociacija je noč, čustvena pa tema s skrivnostjo. Pri nas pomeni smrt, na Vzhodu pa obratno. (1)
Črna je zaščitna barva, ki ozemljuje in pomirja. Aktivira našo podzavest, da lahko življenje, ki nam uhaja iz rok, postavimo v pravo perspektivo. (3)
Prebijanje iz gozda
Oranžne rokavice. Kljub vetru je na gori tiho. Nikjer ne vidim križa. Sem že na vrhu ali ne? Ali bi ga moral videti? Sive sledi vodijo naprej, navzdol. Moram se prepričati. Na križu malo nižje ne piše, pod katerim vrhom stoji. Ob peti sem drugič na vrhu – pravi je, ko tokrat le opazim skrinjico in žig. Želja po vpisu v spominsko knjigo me mine takoj po snemanju rokavic. Hiter, vlažen zrak, ki zareže do kosti, daje pravi pomen pojmu »zanohtati se«. Nemudoma si nataknem debelejše, oranžne rokavice. Raje bi se veselil oranžno rdečega sončnega zahoda… Nekaj veselja zaokroži po žilah, prijetnost sproščenega sestopa se pomeša z občutkom utrujenosti in v iskanju Prešernove koče z njenim zavetjem ni čutiti osamljenosti.
Oranžna barva je fizikalno bleščeča in goreča. Tudi ta barva pospešuje krvni utrip, vendar je brez učinka na krvni pritisk; zato daje učinek prijetnosti, ugodnega počutja in veselja. Tako je oranžna barva čustveni stimulans, ki pa utegne že utrujati: lahko pomirja in vzburja. (1)
Oranžna je barva radosti in modrosti. Spodbuja družabnost. (3)
Rdeča rezervna obleka. Ob hoji navzdol je z vetrom na obrazu izginil občutek pomanjkanja zraka. Prej pa mi je veter sapo sproti odnašal spred ust… Imeti rezervo v sapi ali sapo v rezervi? Sosed Zoran je v gore hodil za boljšo sapo, za saksofon. Vsaj tako je pravil, a mu nisem verjel. Saksofon je poklicno nehal igrati že davno, gora pa ni še pustil kljub svojim osemdesetim letom… Nekaj rezerve bi bilo dobro imeti – v moči, spretnosti, v izkušnjah. Ali vsaj v iznajdljivosti, celo domišljiji. Pa tudi v dobri volji. Pri izbiri cilja ni slabo imeti rezervnega scenarija… pa tudi vi me raje vzemite z rezervo. Vsekakor rezervne telefonske kartice ali rezervne akumulatorske baterije za mobilce niso primerna rezerva. Pri koči se bom preoblekel v (rezervni) suh rdeč puli in si po grlu zlil nekaj toplega rdečega šipkovega čaja. A je kočo v megleni temi najti težje od vrha.
Pravimo tudi, da je rdeča barva ognja in krvi. Povzroča toploto… zato rdečina povečuje mišično napetost, pospešuje utrip srca in dviga krvni pritisk, kajpak pospešuje tudi ritem dihanja. Vzbuja tudi čustvene asociacije ljubezni in simpatije, a tudi maščevalnosti (krvoločnosti). (1)
Teja in Martin
V soju rumene luči. V zavetju vhoda niti ni tako mrzlo. Prižgem rumen snop čelne svetilke in osvetlim golo zeleno tablo, kjer bi lahko bila s kredo napisana dnevna ponudba. Ne da se mi preoblačiti. Od rumenih odbleskov anorakovega ovratnika, ki me dostikrat spravijo v boljšo voljo, se ločim le za dodatno oblačenje. Kot bi z njimi lažje in hitreje lovil pot navzdol, proti hišam in ljudem. Rumenina svetilkinega žarka pomeni pot v življenje, karto za povratek v dolino.
Rumena barva je barva Sonca… je dober stimulans za oko kot vidni organ, prek njega pa za živčni sistem, na katerega deluje ugodno. Rumenina je pobudnik duševnega dela; kot taka je »intelektualna«; razumska; če gremo v njeno simboliko, je celo »filozofska« in »idealistična«. (1)
Rumena varuje pred osamelostjo in notranjo osamitvijo. Na splošno z rumeno barvo povezujejo tudi zelo negativne energije, kakor sebičnost, skopost, bes, zavist, ljubosumje – saj poznamo prispodobo, sa je komu od besa »prekipel žolč«. (2)
Pomaga prebuditi voljo do življenja. Vzbuja večje samozaupanje in optimizem. (3)
Sestop v modrem puliju. Navzdol tavam za sledovi v snegu z večjo mero pozornosti. Mejo med sivo belkastim snegom in belo sivkastim ledom je na poti lažje čutiti kot videti. Opa, teh dobrih stopinj in snežene zaplate nimam v spominu! Moram navzgor, nazaj v planinski raj… Še večkrat mi pomaga pogled nazaj po poti navzgor, kadar izgubim občutek za nadaljevanje poti. Mogoče sem bil negotov v sestopu in sem zato obdržal oblečen moder puli. Lovljenje občutka »še biti na poti« je zanimivo, a zamudno. Rdeče markacije me ne zanimajo več in redko kdaj katero opazim.
Modra barva je nebesnega svoda in vode. Dviga notranjo odzivnost. Čustvene asociacije gredo v smeri notranjega miru in zbranosti. Njena simbolika naj bi pomenila modrost, neskončnost, nesmrtnost. Značaj modrine je konservativen, vesten in vzvišen, nekako aristokratski in moder, redkobeseden, dobesedno tih in oddaljen, odmaknjen. (1)
Begunjski konec
Sive doline. Na rdečih tablah ne more pisati ničesar modrega. Kaj piše na tej? »Le zaden" se ga, saj le tako prispevek tvoj planinstvu bo.« S čim se ga naj zadenem, z žganjem ali čem drugim? Ali se zato planinske koče spreminjajo v visokogorske gostilne? Še enkrat, natančno preberem: »Le primi ga, le zaden" si ga, saj le tako prispevek tvoj planinstvu bo.« Aha, prav nekaj prenesenih polen na vrh gore bo rešilo slovensko planinstvo! Kupa ni več. Vsa so porabljena v slovenskem nacionalnem športu, metanju polen pod noge. Pod sivino oblaka pristanem v sivi pokrajini dolinskih luči. Oblaki so vzeli zvezde, mestne razsvetljave pa črno noč. Srebrno siv anorak s temno sivimi našitki je postal odvečen. Dovolj je bilo za danes, trideset let po mojem zadnjem, tudi zimskem pohodu na Stol.
Siva barva je fizikalno optična zmes črne in bele. V tehnični uporabi se naj bi jo čim bolj izogibali, ker so njeni učinki slej ko prej neugodni. Sivina ustvarja enako barvno klimo kakor siva jesenska ali zimska megla. (1)
Siva je nevtralna barva. Za kristjane simbolizira odpoved telesu, da bi si ponovno pridobili nesmrtnost duše. (4)
Njeni svetlejši odtenki pomenijo strah, srednji lažno drznost in temnejši sebičnost. (www)
Bela zima. Na vetrobranskem steklu brisalci dežne kaplje sproti razmažejo v belo zmrznjeno zmes. Ni še prave bele zime, tistega časa, ko je kljub pomanjkanju svetlobe vse belo, ko v soju luči počasi naletavajo bele snežinke, ko je tudi sapa bela. Ko imam vedno dovolj rezerve v »zaupanju vase«. Lepo je, kadar na Novega leta dan zasneži pokrajino. V urbanem okolju zopet postaja barvito, živo pisane reklame in okraski me opomnijo na bližajoči se Božič. Še je čas za sneg.
Bela barva je fizikalno svetla, fiziološko »nič«, psihološko pa čista, jasna, hkrati že hladna, oddaljena. Črno je substanca, belina je brez substance in je zato oddaljenost. Njen karakter je čistost in snažnost. Belina je začetek od zgoraj, črnina konec spodaj. (1)
Barve niso enodimenzionalni pojav. … nosijo v sebi različne ravni in razsežnosti, ki jih ne moremo nikoli razumeti do konca… Tako kakor zvoki so tudi barve eden izmed »prajezikov« sveta, katerega »sporočila« so v stoletjih poniknila globoko v našo notranjost. Nekatere barve nezavedno sproščajo v nas strah, veselje ali razburjenje, druge nas pomirjajo… Ali kakor je zapisal Goethe: »Barve so nam na splošno v veliko veselje. Oko jih potrebuje, kakor potrebuje svetlobo. Le spomnimo se osvežitve, kadar oblačnega dne sonce obsije del pokrajine in razkrije vse barve.« … Barve torej za nas niso nič tujega, pripadajo življenju nas vseh in so nepogrešljivi del predstave, ki jo imamo o sebi. (2)
(1) Anton Trstenjak – Človek in barve
(2) Klausberndt Vollmar - Barve in njihova naravna zdravilna moč
(3) Ted Andrews – Kako zdravimo z barvami
(4) Pauline Wills – Colour Therapy