Franc Ekar: Okrešelj je mogočna gorska trdnjava, ki je ves čas kljubovala vsem naravnim in drugačnim vihram.
Mogočno in trdno slovensko in še posebej savinjsko celjsko planinstvo ga je ohranilo, ubranilo in zgradilo, tako, da opravlja z vso vnemo prijazno poslanstvo planinsko alpinističnega sožitja ; In v letošnjem letu, ko je nastalo leto popolnega sproščenega in neoviranega gibanja v evropskih državno mejnih gorstvih postaja Okrešelj, tudi simbol in most spoštljivostnega planinskega zbliževanja in obiskovanja narodov v najpopolnejši planinski srčni iskrenosti!
Sto letni jubilej slovenske planinske postojanke , katera stoji v veličastnem, mogočnem planinskem, visokogorskem gorskem okolju v slikoviti gorski soseščini med ostenji, grebeni, vertikalami, od Ojstrice, Rink, Mrzle gore ..., pod Savinjskim sedlom in nad naravnim spomenikom življenjskega vira izvira in slapu Savinje, so to slovensko planinsko postojanko svečano in slovesno odprli 2.avgusta 1908 .Ta jubilej sovpada tudi s 115 letnim jubilejem »Savinjske podružnice« Slovenskega planinskega društva, ki je bila ustanovljena na ustanovnem občnem zboru Savinjske podružnice 28. Avgusta, leta 1893 v Mozirju,kot druga podružnica Slovenskega planinskega društva. Zgornja Savinjska dolina letos obeležuje tudi 115. letni jubilej, ko so se v letu 1893 odločili zgraditi zahtevno cesto od Luč do Solčave in jo tudi v letu dni zgradili, kar je bilo tudi za planinstvo, za lažjo dostopnost gorski svet velikega pomena. Tudi alpinistični dogodek , izjemnega pomena , ki se je zgodil v letu 1893, 13. oktobra, to je pred 115 leti, pa je zanesljivo vzpon Franca Kocbeka in vodnika Johana Piskernika po severovzhodnem grebenu z Jezerskega sedla na Koroško Rinko ali Križ, koder je prvobitno mogočno deželno križišče nekdanjih slikovitih treh dežel: Koroške, Štajerske Savinjske in Kranjske. Ta vzpon, ki je bil opravljen brez »plezalnih« pomagal in varovanj, je v tistem času veljal in bil ocenjen in zapisan, kot najtežavnejša tura v Savinjskih Alpah.
Na mestu, kjer danes stoji sodoben in arhitekturno dovršen planinski dom, je bila lokacija nekdanje koče DAV - celjske sekcije, katero pa je snežni plaz leta 1907 » zdrobil«, kot so zapisali ..; Na tem istem mestu pa so se zavedni in podjetni planinci Savinjske podružnice odločili zgraditi novo, slovensko planinsko postojanko. In to se je uresničilo in zgodilo 2. avgusta s slovesno otvoritvijo že naslednje leto, torej pred stotimi leti. Vzcvetela je nova čudovita planinska postojanka, ki se je vse skozi borila s trdoto gorskega preživetja, plazovi. Planinsko kočo na Okrešlju so namenili in sklenili poimenovati po profesorju matematike dr. Johanesu Frischafu ob njegovi 70 letnici. Johanes Frischauf je bil izjemno zaslužen za razvoj slovenskega planinstva , kot še posebej za temeljito, strokovno in verodostojno raziskovanje Savinjskih Alp. S tem poimenovanjem so odpravili tudi krivico, storjeno Frischaufu , ko je DAV odstranil napis »Frischaufova koča« na koči , ki je stala na pomembnem planinskem križišču za vzpone na Grintavec, Kočne in Greben.... , lokaciji, nad sedaj imenovano Taško v Suhem Dolu pod Kokrškim sedlom. Ta ukinitev in odstranitev Frischaufovega imena z nemške postojanke, prej imenovane Suhadolnikove, je bila storjena, ker se je Frischauf povsem odločil za sodelovanje in pomoč slovenskemu planinskemu življu in ne več nemškemu. Skratka stopil je za Slovence na pravično narodovo slovensko stran, česar pa takrat Nemci niso sprejeli.
To obdobje , ko se je zgradil slovenski Okrešelj in s podobnimi nagnjenji so se gradile slovenske planinske postojanke tudi v drugih slovensko govorečih planinskih okoljih. To obdobje in čas je bilo obdoje boja za slovensko ohranitev in utrditev slovenstva. In tudi sporočilo je nastalo v tem času: da je v gorsko planinskem svetu potrebno dati »slovensko lice in podobo«, kot enako slovenske napise na planinskih smerokazih , planinskih postojankah in ostalih označbah v gorskem svetu in planinskih poteh. Slovenci, in še posebej savinjski planinci, so dobili izjemnega zaveznika in dobrotnika za in v dobro slovenstva.
Med pomembne zapuščinske vrednosti dr. Johanesa Frischaufa zanesljivo sodi njegova edicija izdana v letu 1894 v Gradcu, v kateri so podrobno dokumentirani dogodki pri odkrivanju Karavanških in Savinjski Alp. Veliko pozornosti je namenjal slovenskemu izrazoslovju, imenovanjih vrhov, in ostalih področij in krajev v predelih in gorah Savinjskih Alp.
V tem spisju so podrobno zapisana dela in opravila pri prvih vzponih, nadelavah prvih poti v Savinjsko Jezerskih Alpah, Grintovcih. Prav Franc Kocbek je tisti, ki je razumel vrednote tega profesorja , cenil njegova dela pa tudi njegove podpore z deli in sredstvi , ki jih je Frischauf namenjal tem področjem. Izpostavljal je dejstvo in princip nacionalne svobode, da gore pripadajo le narodu, ki biva pod njimi. Za nadelavo poti, ki so bile zgrajene po njegovi zamisli in trasiranjih pa tudi deloma finansiranjih, ne bi smeli nikdar pozabiti, da so to »Frischaufove« planinske poti: Turski Žleb, Robanov kot , Molička Planina; Zgornje Ravni - Mlinarsko sedlo, Kokrsko sedlo , Dolci..; Izkazal se je kot popoln pionir turizma in alpinizma v Savinjskih Alpah. In v letu 1893, rojstnem letu Slovenskega planinstva, se legenda savinjskega in enako slovenskega planinstva Franc Kocbek , načelnik druge, na novo ustanovljene savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva, prvič sreča z dr. Frischaufom. Obhodila sta vsa aktualna, še posebej neraziskana, področja savinjskih Alp. Nastalo je trajno druženje in pravo hribovsko prijateljstvo. Tudi ustanovitev Kranjske podružnice sta pospešila s pridobitvijo in prepričanjem in danim soglasjem takratnih oblastnikov. In zgradila se je Češka koča , katere koordinator in skrbnik izgradnje je bil prav Franc Kocbek, ki so ga z vso vnemo in zaupanjem angažirali češki planinci slovenske podružnice Slovenskega planinskega društva.
Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva je tako neposredno naredila izjemno delo in vrednote za vse slovensko planinsko delovanje, razvoj in društvo. Zato so takrat velikokrat poudarjali, da si slovenskega planinstva brez Frischaufa v tistih časih ne moremo predstavljati, ki jebil tako »spojen dobrotnik z usodo in zgodovino » Slovenskega planinskega društva. Ob priložnostni slavnosti njegovih 60 let pa so bile izrečene Jahanesove besede: » Sedaj Slovenci smejo biti ponosni na svoje slovenske planinske uspehe , ki so jih Slovenci sami dosegli : Slovensko planinsko društvo ima v posesti , svoji posesti Triglav, da celo Savinjske Alpe...; Slovenci naj krepko napredujejo, kakor so začeli in naj vedno težijo po najvišjem smotru«. Morda je to tudi priložnost, da bi ob letošnjih »okrešeljsko planinsko celjskih jubilejih« predlagali , da bi oblikovali spominsko planinsko pot po vrhovih in gorah kjer sta tako srčno goram predano delovala slavni načelnik Savinjske podružnice Slovensko planinskega društva Franc Kocbek in Johanes Frischauf delovni, ustvarjalni slovenskim goram predan zaslužni in odlikovan z častnim članstvom »Slovenskega planinskega društva«
Ob jubilejih, kakršen je Okrešeljski in praznovanje Savinjskega planinstva, katero je napredno, sodobno in vsestransko delovno, smo lahko presrečni in veseli. Celjsko Planinsko društvo se je skozi čas utrjevalo in potrjevalo z novimi vizijami in deli. Tudi v letu 1945 so našli elan, moč, da so v vojni porušeno, uničeno, požgano.... planinsko premoženje sanirali in obnovili, kajti savinjsko celjsko planinsko področje je v vojni povzročena škoda, bila ocenjena, kot druga največja v Sloveniji.
Zatorej ob tem resnično planinsko slovensko pomembnem jubileju izrekamo v imenu članstva Planinske zveze Slovenije celjskemu planinskemu društvu iskrene čestitke in pohvale in zahvale za vse kar, se je naredilo in se dela v splošno javnem interesu : za delo z mladimi, na področju planinskega gospodarstva, vrhunskega alpinizma, dela na planinskih poteh..., še posebej tisto, kar je pomembno za javno dobro. In trdno smo prepričani, da bodo vizije in delo celjskih planincev še naprej planinsko napredne , sodobne in pomembne za Savinjsko dolino in ves slovenski planinski prostor, kot bližnje in dalnje zamejstvo.
Franc Ekar