Delo, Panorama - Alenka Zgonik: Na Stolu, eni najlepših razglednih točk v Karavankah, so 31. julija 1910 odprli prvo postojanko Poimenovali so jo po Prešernu, čigar rojstni kraj je ob vznožju Stola
Vroče je kot v peči. Stegnem roko, da bi obesila klobuk na kljuko pred vrati. »Raje ne, ga bo veter odnesel,« prijazno predlaga Leon Palčič, ki z ženo Betko od leta 2004 oskrbuje Prešernovo kočo na Stolu. »Meni je odnesel že tri.« »Tegale, ki ga imate zdaj, bi bilo škoda! Lepo vam pristaja.« »Ne more, imam ga privezanega,« se zasmeje in gre v hišo, da nam postreže ješprenj, tradicionalno jed slovenskih planinskih koč. Prida še drobno knjižico z naslovom: Stol, mogočni sosed, izdano za stoletnico Prešernove koče na Stolu. Od prve koče, ki so jo slovesno odprli 31. julija 1910, je ostalo samo – ime po našem največjem pesniku.
»Na Stolu se počutiva kot doma. Še bolje: doma je kar naprej nekaj narobe, tu zgoraj si pa čisto dober,« pravi Leon Palčič, ki z ženo Betko od leta 2004 oskrbuje Prešernovo kočo na Stolu. Ta 2236 metrov visoki kralj Karavank in Prešernova koča pod njegovim vrhom na višini 2193 metrov nista le najvišja in najbolj priljubljena točka Karavank, temveč sta pomembna tudi za slovensko planinsko zgodovino: prav tu, na Stolu, se je mladim hribolazcem, imenovanim Piparji, porodila misel o ustanovitvi slovenske planinske organizacije, predhodnice današnje Planinske zveze Slovenije. Bilo je leta 1892 in bili so trije: Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof. Vsak s svoje strani so prilezli na goro, med počivanjem na vrhu pa v en glas godrnjali nad nemškimi oznakami in kažipoti ter sklenili, da je treba te reči urediti po slovensko za Slovence. Rečeno – storjeno: prvo planinsko društvo v Sloveniji je bilo ustanovljeno leta 1893, tedaj se je imenovalo Slovensko planinsko društvo, danes je to PD Ljubljana-Matica.
Kranjska podružnica Slovenskega planinskega društva je 31. julija 1910 odprla svoj hram na mogočnem Stolu in ga poimenovala po Prešernu, čigar dom stoji »v odsevu belih pobočij poglavarja Karavank«, kakor je zapisal Planinski vestnik davnega leta 1910. Na slovesno dopoldansko odprtje je prišlo skoraj tisoč ljudi, posebna mikavnost pa je bila maša, ki jo je v koči bral Jakob Kleindienst, župnik iz Begunj, ki je menda na goro prijahal na svojem plemenitem arabcu. Prvi vpisani v prvi vpisni knjigi je prof. Anton Zupan, načelnik podružnice Kranj, ki se je v naslednjih devetih letih vpisal še – če verjamemo ali ne – devetdesetkrat. Sedanji predsednik PD Javornik - Koroška Bela, 64-letni Vinko Alič, se povzpne na Stol vsaj trikrat na leto, a ima v dolini dosti dela z oskrbo tam na vrhu. Samo bukovih drv koča potrebuje kakšnih šest kubičnih metrov na zimo, prepeljejo jih s helikopterjem, kar je zelo drago, zato je dobrodošlo vsako smrekovo poleno, ki ga planinci vzamejo s pripravljenega kupa ob poti in prinesejo na vrh. Pred vhodom v Prešernovo kočo si lahko ogledate največjo klado, ki jo je prinesel rekorder med nosači. »Pa ne le z drvmi, tudi z vodo tu gori je treba delati, kot da je bo jutri zmanjkalo,« pravi oskrbnik.
Zemljo za prvo Prešernovo kočo na Stolu so na začetku prejšnjega stoletja kranjski podružnici Slovenskega planinskega društva dali lastniki zemljišča na Malem stolu, Selani in Zabrezničani, in si pri tem izgovorili, da sme njihov ovčarski pastir prenočevati v koči. Kot je pripovedoval Joža Kokalj iz Breznice, »ovčar, nikoli preoblečen, vedno v isti srajci, umit le, kadar ga je dež dobil, bolj lačen kot sit, ni bil pravšnja družba za turiste, ki so zahajali v Prešernovo kočo. Iz podružnice je prišel predlog, da bi zgradili ovčarsko bajto za pastirje. Dali so tudi denar, kmetje so se strinjali in nastala je betonska bajta na Stanu.«
Stol je dobesedno »po nesreči« (ker se je res pripetila) prispeval tudi k ustanovitvi prve slovenske reševalne postaje (1912) v Kranjski Gori. Prvo svetovno vojno je koča dobro preživela – nobenega poročila ni, da bi bila zapuščena ali prepuščena usodi, kakor se je to zgodilo z Vilfanovo kočo na Begunjščici. Zasluge za to ima med drugimi oskrbnik Anton Legat s Sela – v vpisni knjigi je polno pohval o njegovi prijaznosti in dobri postrežbi. Med drugo svetovno vojno pa je bilo drugače. Tod so se bili boji med partizani in Nemci. Da ti ne bi dobili koče za zatočišče, so jo zažgali, kakor jim je bilo ob tem težko. Dvajset let zatem so preživeli borci, planinci, alpinisti in ljubitelji gora sklenili na njenih razvalinah zgraditi novo kočo. Denar so zbirali gorenjski šolarji, podobno kot je slovenska mladina zbrala denar za odkup Prešernove rojstne hiše v Vrbi. Nedolgo zatem je koča na Stolu stala, srečanje ob 20-obletnici bitke na Stolu pa se je razvilo v tradicionalni zimski pohod na Stol (konec sedemdesetih let je bilo zimskih pohodnikov več kot 4000), ki ga zdaj ni več, ker se je izkazal za prenevarnega. Kakor koli že, koča je postala pretesna, zato so jo leta 1984 povečali in posodobili (s sončnimi celicami, mobitelom, helikopterskim oskrbovanjem itd.), naredili dovolj prostora za 60 obiskovalcev, 45 jih lahko prespi, in jo odprli od junija do septembra. Na leto se vpiše v knjigo gostov okoli 7000 obiskovalcev. Letos jih bo mogoče še več zaradi slovesnosti na stoti jubilej v soboto ob enajstih.
Alenka Zgonik