Dušan Škodič: Pomolil sem mu vrečko pod nos: "Kaj pravite, bi bilo tole?"
Pogledal me je kakor največjega cepca, ampak bil je prizanesljiv, ker sva pravzaprav v neki daljni žlahti ...
Za danes so meteorologi vsaj glede Storžiča nekoliko zgrešili. Žal mi je naših Informacij, ker so s koncem turne smuke tako obubožale, zato bom pridal nekaj vrstic.
Glorija
Pri Kanonirju sem zavil v Podstoržič in od tam krenil na Bašeljski preval. Današnji dan je bil kot namensko ustvarjen za hojo, nobene vročine, lahen vetrc in kljub podečim se meglicam, z relativno nizko vlago v zraku (govorim za dopoldan). Po Bašeljski grapi je prineslo nekaj megle, ravno toliko, da mi je posijala glorija. Razgled z vrha je bil kar dober, le obisk slab, za ta čas. Da ni planincev kaj prestrašilo?
Le nekaj nas je bilo, ki smo posedali pod tistim velikim križem in podili sitne kavke v obljubljeno deželo v dolini, kjer je vsega na pretek, pa nas očitno niso razumele. Taka je ta, enostavno se ne razumemo ...
Sestopil sem čez Škarjevo peč na Javorniški preval, nato pa desno v Podstoržič. Kaj naj rečem, sprememb na poti kljub dolgi in hudi zimi ni kaj prida, in jeklenica pod pečjo je še vedno takšna, kot jo pomnijo najstarejši, če se poslužim verjetno najbolj oguljenega novinarskega izraza. Ohlapna in ležeča po bregu je zaradi parih izdrtih klinov, sicer pa še vedno trdno vpeta.
Narava je v tem koncu res lepa in ptički pojejo skoraj po notah. Vidi se, da s te strani ni nikakršnega navala na Storžič, zato je še dokaj prvobitno. Morda me je do gozdne ceste ločilo le še pol ure, ko sem ob strmi poti v travi zagledal nekaj svetlečega, rumenega. Prehitro sem obrnil glavo in ne gledal pod noge, pa sem padel na rit, ko mi je spodrsnilo na mokri korenini. Kaj po tem, sem si mislil in planil v travo. V osnovni šoli je še bilo, ko sem prebral tisto zgodbo, da ni vse zlato kar se sveti, ampak - kaj vse so nas tam učili, kar nam ni nikoli prišlo prav v življenju?!
Imel sem na primer sošolca, ki je dvakrat ponavljal. Učitelji so vedno govorili, da iz njega ne bo nikoli nič, on pa jim je rekel, da ga prav malo briga, s kakšnimi trikotniki je Pitagora sestavljal puzzle za tisti svoj izrek.
"Če bi bil pameten, bi svoje znanje uporabil za kaj bolj donosnega, mar ne?" je godrnjal, ko si je med malico ogledoval topljene Zdenka sirčke, iz katerih so učitelji po njegovem mnenju zahtevali, da sestavi najmanj recepcijo od Ljubljanskih mlekarn.
Bolje drži nego lovi ga, je bil pregovor, ki ga je vodil skozi življenje. Da je to mislil resno, sem se zavedel šele po srednji šoli, ko so ga dobili, ker je sodeloval pri nekem deliktu. Ne vem kaj je bilo, pravili so, da se je kradlo, on je pa po svojih besedah samo držal vrečo. Bil je menda celo pogojno obsojen, naslednjega dne pa je bil že doma in se prevažal po Šiški z Alfo, mi pa smo se mu s poniji umikali s ceste. Spomnim se, da mi je tedaj sestra, (ki je nisem nikoli imel - da ne bo spet kakšne presnete pomote) - občudujoče rekla: "Ta je pa baraba. Dobro se znajde in še tak fajn avto ima ... "
Se opravičujem, ker sem zašel. Zgodila se mi je torej priložnost in nisem je smel izpustiti. Naj pride kdo drug, in mi pobere zaklad pred nosom? No way, pobiral sem hitro kot sem mogel in tlačil v vrečko, v kateri je bila malica, preden sem jo pojedel, seveda. Še preden sem prišel do parkirišča, je bila vrečka polna. Sedel sem v avto in pri Kanonirju zavil levo, na Zgornje Jezersko. Bil sem v prevelikem pričakovanju, da bi šel kar naravnost domov.
Zapeljal sem do stare Zabukovčeve kmetije. Ata Zabukovec so sedeli pred hišo in se nastavljali julijskemu soncu, ki je letos prava mila jera, hvalabogu, ga vsaj nisem rabil iskati po gostilnah, ker so ata sicer še zelo poskočni, če se jim le dovolj segrejejo otrdeli udi.
Pomolil sem mu vrečko pod nos: "Kaj pravite, bi bilo tole?"
Pogledal me je kakor največjega cepca, ampak bil je prizanesljiv, ker sva pravzaprav v daljni žlahti (njegov ata so bili namreč dec, moja stara mama pa baba). "I kaj? Boš pa menda tudi sam vedel kaj to je. Mi jim rečemo lisičke, odkar vem zase." Pokimal sem.
Uro za tem sem bil že doma ...
"Hoj, lisičke sem prinesel", sem vpil že na vratih. "Prave so, zagotovo. Še Zabukovčev ata so mi to potrdili."
Žena je imela sobotni šiht in je bila mojega vpitja vesela kot radio. Premerila je vrečko s pogledom, nato pa še mene, kakor da sem padel s hruške. "Kaj se pa dereš, saj lahko vendar z aviona vidim, da so lisičke."
"Ha", sem skočil. "Misliš da veš, kaj vidiš! V resnici pa ni nujno, da je res!" Pogledala me je kot kilavo prase. "Kaj te v resnici matra? Lisičke nabiramo že odkar se spomnim, vsaj trideset let."
Tu sem jo čakal. "Ne, ne, to si ti le misliš. Tudi v hribe hodimo že trideset let, pa sedaj tega ne znamo več. Nisi gledala Tednika? Sam generalštab našega planinstva je objavil, da so gore poslej nevarne in da brez vodnikov tam nimamo več česa iskati."
Debelo me je pogledala: "Kaj res? Kako pa jim lahko kaj takega pade na pamet? Saj menda niso jedli norih gob?"
"Potežkal sem vrečko, v kateri se je rumeno svetilo: "Hehe, kaj pa vem. Ampak, vsaj za nas sem prepričan, da bomo imeli za večerjo čisto prave lisičke."