Iz časa: O poteh, ki vodijo nanj, razgledih z gore, flori in favni, geoloških značilnostih ... Simon Robič leta 1878
Kmetijske in rokodelske novice (1878), Ozir po domovini - Simon Robič: Če pride popotnik v prijazno mestice Kranj in se ondi ozira proti severovzhodni strani, gleda dolgo vrsto lepih planin, katere se skoraj brez predgorja raztegujejo med Kranjsko in Koroško, nekoliko tudi še med Štajersko deželo. To pogorje so na severni strani Karavanke, na severovzhodni pa Kamniške planine, obe v prirodoslovnem obziru jako zanimive, in zato od prirodoljubov prav pogosto obiskovane. Iz tega pogorja kipijo v zračne višine orjaški velikani: Brana, Ojstrica, Skuta, Greben, Grintovec, Kočna. Pustimo te in vse druge na strani izvolim si danes za predmet svojega spisa onega ljubčka, ki mu je Storžič ime in katerega — 2129 metrov visokega — sem v svojem življenju, Bog vedi, že kolikokrat oblezel ter preiskoval.
Iz Kranja se po trojnem potu pride do Storžiča in potem na njegovo sleme.
Prvi, še dosti zložen, je mimo Tenetiš na Trstenik, od tam Čez Babni vrt do planinskih koč in od tam po kadunjastim planinskim pašniku do grebenastega roba in poslednjič na vrhunec. Po tem potu bilo bi mogoče krave prignati na vrh Storžiča.
Druga pot vodi čez Kokrico mimo Bele do Bašeljna in od todi ali naravnost po strmi stezici do Bašeljske koče, ali pa počez čez hribec, na katerem stoji cerkvica sv. Lorencu posvečena; potem po dobrohodni ne preveč napeti stezici, vijoči se po peščenem robu do košenic in zmeraj više čez nje do mesta, kjer drevje neha; od tam pa po silno strmi s podrsljivo travo obraščeni žlebasti brežini na rob in dalje za njim do vrhunca.
Najboljši in zložnejši pot na Storžič se meni dozdeva od Preddvora. Tu greš ali se pelješ iz Kranja do tja po lepi Kokrški cesti skoraj vedno ob reki Kokri, katera je v teku časa globoko strugo si izkopala skozi naplavino (diluvij) mimo dobro obdelanega polja skozi prijazne vasi Primskovo, Gorenje, Milje, Visoko, Hotemaže in Tupaliče, kjer je poštna postaja in dobra gostilnica. Kdor nima še hrane in vodnika seboj, svetujem mu, tu s potrebnim se preskrbeti. Gospod poštar in gostilničar, zelo prijazna duša, slehernemu prav rad dobro postreže in ve mu najcenejšega in zanesljivejšega vodnika poiskati.
Od Tupališke pošte se zavije pot čez most proti severu zahodu mimo Hribškega grada po polju do Nove vasi in od tam po voznem potu čez malo napeti klanec v jarek Suha, po katerem potok enakega imena prav ljubko šumlja čez golo kamenje. V dobri uri človek prav lahko prikoraka do mesta, kjer Suha izvira. Kogar žeja, onemu je treba, da se napije bistre in kakor kristal čiste vodice ter z njo še napolni si steklenico, ker potem ni do Bašeljskega sedla nobenega studenca več. Vozna pot se skrči v stezico, katera nekaj korakov prav strma prihaja, a kmalu je manj napeta in se vije skozi Ustnik gladkodebelih bukev ali hib, namešanih z visokimi jelkami in smrekami. V pičli uri počasnih stopinj se pride iz te veličastne gozdne samote do Mačenske koče, stoječe pod košatim drevjem na zeleni trati. Tukaj se ti na potovanji kot prvo prikaže krasna planinska rastlina baguljnek (Rhododendron hirsutum), opominjaje te, da si že precej visoko prilezel. Pred seboj ne daleč imaš Mačensko sedlo; na desni štrle v zrak strme skalnate pečine malega Grintovca, na levi pa se pred Storžičem ponižno dviga čez polovico z drevjem obraščena Grebenica. Za dober streljaj od Mačenske koče, kjer je druga zelena ravan, vije se stezica v polkrogu proti zahodu skozi gosto bukovje in v poli ure hoda si pri Bašeljski koči, stoječi na zeleni vegasti planoti Grebeničnega hrbta. Nekaj stopinj od koče do roba ima človek iznenada razgled na Storžič, ki se mu tu v vsi svoji velikosti prikaže. Od roba, kjer je skalnata odprtina podobna vratom, se gre nekaj korakov navzdol, potem čez peščeni plaz in na to, ker se stezica deli v dva hoda, ali po gorenji, ker človek polagoma zmerom više in više leze in mimo tega prej dospe k bistremu, iz skalnate razpoke curljajočemu studenčku, ki je žejnemu zelo zaželen. Od tod se vije stezica naravnost počez in se združi s spodnjo pri drugem, malo pod Bašeljskim sedlom izvirajočem studencu. Še nekaj stopinj in v sedlu si, od koder veselo gledaš na Koroško in v dolino pod Storžičem. Iz sedla se gre zdaj nekaj časa na severni strani Storžiča in začenja se strmejša, ter težavnejša pot; treba je namreč stopati hudo navkreber, plaziti se čez navaljeno kamenje, preriti tu in tam po tleh plazeče gosto ruševje ali cretje (Pinus Mughus); vendar ves ta zoprni pot je brez vsakršne nevarnosti, po katerem prisopihaš na grebenasti rob, potem pa ob skalovju poševno na kadunjasto, z lasnato travo obraščeno strmino in po njej naravnost na goli vrh Storžiča. Od Bašeljskega sedla do vrha je kake dve uri plazenja. Kdor je močnih kit v nogah in nemoljavih pljuč pride po tem potu od Tupališke pošte v kakih 5 urah na Storžič.
Razgled s Storžiča je zelo veličasten. Se obrneš proti izhodu, vidiš na oni strani Kokrske doline velikansko Kočno (2540 m.), čez katero kukata sivi glavi Grintovca (2558 m) in Skute (2520 m). Se zasučeš proti severu ter pobesiš očesa v globočino, občuduješ na desni strani romantično dolino pod Storžičem, ne levi pa vrtoglave prepade in drugo dolino, stegujoča se do Tržiča, obe z mnogimi naselbinami, katere v dolinski ravnici in po rebrih stoje. Odprta ti je pred očmi Jezerska ravan v kotu z Virnikovim Grintovcem (1648 m). Pred seboj imaš vrh Javornik, vrh Stegunek, Ljubelja, raztegnjeno Košutno (2092 m), z golim Obirom na strani in v daljni daljavi objemajo obzorje razne Koroške in Štajerske planine. Nepopisna krasota je pa razgled proti severozahodu in naravnost proti zahodu. Smelo bi se trditi, da, kar iz bližnjega Grintovca na to stran vidiš, ni v nobeni primeri s tem, kar s Storžiča ogleduješ. Pred vsem prezreš tu celo dolgo vrsto Karavank, iz čigar pogorja se gora čez goro dviga: Zelenica, Stol (2230 m.), Kočna, Golica, Rožica, Kepa, Bašica in na desni strani za njimi se ti kažeta Dobrač in Veliki zvon, stoječa ob Ziljski dolini na Koroškem. Se obrneš naravnost proti zahodu, se ti razgrinja pred očmi panorama čuda polne lepote. Z enim pogledom objameš pogorje Julijskih planin, v katerem okrog svojega sivega očeta, orjaškega Triglava (2864 m), drugi velikani kipe v zračne višine: Babji zob ali Mangart, Zebnik, Kamen vrh, Prisank, Razorka, Jezerc, Špik, Martuljek, Rogica, Rujovina, Krn, Črna prst, in med Draškim vrhom in Vogatinom se ti blišči vrh gore Kanina.
V rajski lepoti se ti kaže tudi planjava na to stran. Kakor na mizi imaš pred seboj razgrnjeno vso Gorenjsko stran (v ožjem pomenu) od Kranja notri do Most, kjer se stisne v romantično dolino, segajočo do izvira Korenske Save in še dalje do Bele peči. Že z bistrim očesom, še bolje pa z daljnogledom lahko spremljaš ne samo tek Korenske Save, kakor srebrni pas vijoča se najprej doli po dolini, potem pa pri Bodžčah združena z Bohinjsko sestrico valita se dalje proti Kranju; marveč tudi Rudolfovo železnico izpeljano poleg nje. Enako tudi prav lahko šteješ mnogo vasi in cerkva, stoječih na tej marljivo obdelani planoti; in da se nad lepoto tega kraja ne moreš čisto nič pritožiti, ti blešči naproti tam v kotu pod gorami Blejsko jezero s svojo vabljivo okolico. Zares, že samo ta pogled na Gorenjsko stran povrne preobilno ves trud, ki ga prestane človek plazeč se na Storžič.
Ne veliko manj lep je razgled tudi proti jugu. Krasna, jako obširna planjava se ti razprostira pred očmi: na oni strani Save rodovitno Sorško polje, ležeče med Kranjem, Loko in Medvodami; na tej strani pa še veča ravan, raztegujoča se doli do Doba in od tam dalje do Save, kjer čez njo Ljubljanski planoti roko podaja. V sredi te nezmerne planjave stojita hriba Vrašica (703 metrov) in Šmarna gora (657 metrov) okrašena z lepo cerkvijo, posvečeno Bogu in Mariji. Tri mesta: Kranj, Loko, Ljubljano in mnogo vasi z belo bleščečimi cerkvami razločno vidiš na tem lepem, dobro obdelanem prostoru. Če se oziraš še dalje, ti obzorje sega do prečudne zmesi holmcev, hribov in gora, na katerih se tu in tam bele cerkvice kakor zvezdice svetijo. Hrib za hribom se dviguje, gora gleda čez goro. Prostemu očesu se kažejo doli na Dolenjskem Kum, Gorjanci, proti Notranjskemu Ribniške gore, potem Krim, Javornik;
med jugom in zahodom Laško in Idrijsko pogorje, za njimi Nanos in daleč doli Snežnik.
Zato rečem s pesnikom:
Na goro, na goro — na strme vrhe
Na gori cvetice najzaljše cvete!
In tice preljube najslajše pojo.
V geološkem obziru je Storžič v obče zgornje triasne tvorbe, obstoječ zlasti od srede proti vrhu iz neskladastega svetlo sivega Halinskega ali Hallstadtskega apnenca; na severni strani se pa nahaja v podnožji tudi iz zgodnjega triasa obstoječa Guttenberškega apnenca in Werfenskih skladov.
Zelo mikaven in vabljiv je Storžič za rastlinarja (botanika), ker po njem raste mnogo cvetlic, katerih drugod zaman iščeš. Nočem pa naštevati posameznih, da se suhoparnimi imeni preveč ne dolgočasim spoštovanih bralcev, marveč rečem samo to: kdor mi ne verjame na besedo, naj se potrudi, dva ali trikrat v letu da se sam v to prepriča. Dvoje trajnocvetk (kriptogamov) moram vendarle imenovati, katerih do zdaj tudi še nisem drugod zasledil: prva je lišaj Rhyzocarpon geograficum, katerega so nekateri kameni na slemenu kar vsi rumeni; druga je mah Timmia bavarica, ki raste v zatišju pod skalovjem vrh planinskega pašnika.
Žužkov se tudi mnogo nahaja po Storžiču in med njimi so nekateri prav zanimivi, na priliko: Cychrus Schmidtii, Carabus Creutzeri, intermediua, alpestris; Feronia Jurinei, Welensii, Schmidtii, Ziegleri, Mühlfeldii, Beckenbauptii; Amara spectabilis, montivaga; Trechus pulchellus, rotundipennis in drugi.
Kdor se s polži peča in si polževine nabira, lahko poišče tu Helix leucozona, hispana, var. vittata (Jan.), Ziegleri, katerih je posebno obilno na pečinah poleg Trsteniških koč; potem Helix phalerata, Clausilia ungulata var. granatina, laminata var. alpestris, commutata, varians, plicatula, dubia, parvuia, Bergeri in še druge.
Končno še besedico o imenu »Karavanke«. Mnogi učenjaki belijo glave, od kod je to ime.
Ali se nebi dalo izpeljati iz korenike kr = kir = kar? Gorenjci Felszacken, Felsriff imenujejo kir, popačeno čir. Tedaj kir s pridevkom vanke, kirvanke = karvanke = karavanke, kar bi pomenilo »die gezackten Berge« in to so tudi v resnici.
Kaj nek učenjak g. Dav. Trstenjak k temu poreče? Gotovo bo z glavo majaje rekel: »Si tacuisses« etc.
Simon Robič
Kmetijske in rokodelske novice, 29. junij 1878