Polet - Grega Kališnik: Za lepoto je včasih treba trpeti, včasih plačati. Ko klient v varni vodnikovi senci na Prisojnikovo rajžo gre.
Eden filmov, ki so se mi zadrli najgloblje v zavestno tkivo – bilo je nedolgo po tistem, ko sem ostro zavrnil odhajanje v posteljo takoj po cik-caku – se je dogajal v Chamonixu. Že dete sem spoznal, da je v francoskem mestecu vedno slabo vreme, deževno, megleno, obkrožajo pa ga zobate, krvoločne zaledenele gore.
In so se hoteli tujci povzpeti na zobatca med zobatci, imenovanega Dru. Spomnim se, kako mi je šlo v fotelju na kozlanje zaradi bližine, gladkosti, tujosti ostenij, med katerimi je krožila kamera, in zavoljo odsekanin, ki so, sem ter tja komu za vedno, vzele dih. Potem me stresa še spomin na kipec božje matere, ne vem, morda na vrhu iste gore, okoli katere so električni delci ves čas rajali po taktih mrtvaškega plesa.
Dva filmska možaka sta za svoje izživljanje najela domačina, da jima po vrtoglavičnih nevarnostih poda roko. Pa so šli, pa je slabo vreme postalo najslabše, pa so obtičali, pa je bil eden popolnoma ob živce, pa imam potem črn prepad v spominu, pa ko spomin spet pride na svetlo, mi predoči, kako eden odide onkraj, domačina in tretjega v navezi pa helikopter pripelje v dolino. In kako razrvana, tresoča se mladenka (pomotoma) v Chamonixu zdrvi v objem napačnemu. Tistemu, ki je imel oblečeno puhovko njenega umrlega ljubčka.
Pa čez nekaj časa isti domačin spet nekoga pelje gor, morda spet proti Druju. Zletita iz stene, no, obvisita na štriku. Tujec više, bliže previsu, domačin binglja na koncu. Rešitve za oba ni. Je za zgornjega, če spodnji prereže vrv – in zgrmi v breztalnost.
V prejšnji zgodbi so mu očitali krivdo za smrt mladeniča, tokrat mu je ne bodo. Uporabil je nož. Ne vem, če sem bil po napisu Fin ali Di End presran ali samo objokan – ni me bilo sram, kaj bi me bilo, moj starejši dai je še Kekca gledal izza naslanjača. In ga tričetrt ni videl.
Nemilost
Nisem preveril, nimam časa, saj moram tipkati članek, a film je imel približen naslov Vodnikova smrt (pa ne Valentinova). Domačin je bil najverjetneje šamoniški gorski vodnik, ki je v skalnate rajske vrtove vlekel bolj ali manj petične manjsposobneže. Za franke.
Je precej nevsakdanje, če si v hipu prepuščen nemilosti povsem neznanega človeka. Pa ne govorim o ljubezenskem slepem ovohavanju, ki ti lahko šele čez usodno dolg čas (in dolgčas) odpre oči. Okej, če te flikne neznosna bol, te, včasih brez tvoje vednosti, prepeljejo v naročje moža v belem in on vas skuša ohraniti približno prisebne.
A kaj tedaj, ko ste objeti z zavestjo, ko vam, razen milijarda mimobežnosti, prav nič ne manjka? Tedaj, ko vas v bistvu samo nekaj srbi, pa žavbe nimate?
Recimo, da bi šli zelo radi po kakšni gorski stranpoti, pa ste tako nesamozavestni, kdo bi vam rekel razsodni, razumni, pametni, da si tega ne upate postoriti sami. Ker je za vas prenevarno ali pa sploh ni nevarno, le vi imate prazno malho izkušenj. In vas vsi siceršnji amaterski ali četrtprofesionalni sogroniki pustijo na cedilu – pa naj gre za tako privlečene ekskjuze, kot je bližajoče se rojstvo otroka, grožnja z izgubo službe, pomanjkanje psihične pripravljenosti, dopust na morju, da ne naštevam še krutejših izgovornih smešnic.
Pomagajte!
Kaj še ostane nemočnim? Da zavrte številko centra, prve pomoči za strah pred višinami (ZGVS). Tam vam sprva odrezan, nato le še odrezav, slednjič pa že skoraj naklonjen glas zrecitira življenjsko napoved za naslednjih nekaj dni.
Imel sem srečo. Čeprav sem za vodništvo zaprosil malone usodno prepozno, je nekdo tistega prihajajočega lepega četrtka le imel nedelovno luknjo in proste ure za moje potrebe. Sledil je telefonični dogovor o kraju srečanja in – se vidimo. Preostalo mi je le še poznopopoldansko in polnočno razmišljanje o prepuščanju človeku, ki ga bom videl prvič v življenju. In mu zaupal – no, da ne bi pretiraval ...
Ob petih zjutraj mi na parkirišču konec Viča (Ljubljana, ne Holmec) ni bilo težko prepoznati gorskega vodnika z mednarodno licenco. Skoncentriral sem se na ljudi z nahrbtnikom. Tudi če se ne bi, bi se prepoznala, saj sva bila tisti hip edini bitji na parkirišču, pločevine pa že kar precej.
Med vožnjo proti Kranjski gori izvem, da svoje gorsko-vodniško poslanstvo opravlja espejevsko, najintenzivneje v poletnih mesecih. No, takole na pamet, po junijskem vremenskem sranju so imeli julija gorski vodniki kaj početi.
Vodnik me seznani s temelji navezanega obiska gore, čeprav, ne da bi se hvalil, opremo imam že dolgo skorajda popolno, tudi teoretično sem opremljen solidno, le ob kakšni zahtevnejši praksi pa mi preostane praskanje po glavi.
Stop pri Erjavčevi koči, malo pred prelaznim Vršičem. Stena Prisojnika se je kopala v senci. Izstop iz vozila, pregled opreme, izmet odvečnih kosov in prvi premišljeni koraki po stezici. Pri vstopu v zavarovano smer, imenovano Kopiščarjeva, na tabli preberem, da je bila zgrajena v korist planinstva in delovnega ljudstva. Presodim, da sodim v oba razreda sesalcev.
Levec levaka
Ustvariva medsebojno vez. Janez Levec škljocne s svojim trotlom, kar potem na najzanimivejših punktih počne do vrha, in ajde. Pred samim seboj me varuje vrv, s katero sem kot živinče privezan na vodnika, hkrati se s kompletom pripenjam na zajlo. Samozavest raste iz prijema v prijem. Seveda bi se rad pohvalil, da sem se kojci nehal samovarovati, toda takšno početje je stupidno, neodgovorno, pa še ne vem, ali je Janez Levec to videl. Če bi naju kdo daljnogledal in če bi vedel, kako se moj predplezalec piše, bi si kaj hitro zamislil zgdobo z naslovom Levec (Janez) in levak (Grega) jo mahata (no, z rokami sem krilil samo jaz) proti prednjemu Prisojnikovemu oknu.
Sem ter tja, ko sem imel zanesljivejši stop ali nisem bil oglušen z lastnim globokim dihanjem, sva kakšno rekla. Poleg nujnih navodilc, opozorilc, nasvetov skrbnika. In sem spoznal razliko med ovčicami v sredo- in visokogorju. Prve ti življenje, tla, po katerih hodiš, zaserjejo do obisti, druge so še nevarnejše. Kljub temu, da so daleč zgoraj, latinsko pa jih imenujemo cirokumulusi ali nekaj sličnega, ti lahko zagrenijo prihodnost, če ne uideš tistemu, kar napovedujejo. Vreme. Ne najprijetnejše.
Pa stopnjevanje besede prečnica. Znate? Takole gre: prečka, gredina, greda, polica, rampa ... Slednjim podatkom ne verjemite, gotovo so napačni.
Sem po kakšnih 60 minutah predlagal tikanje, saj naju z vodnikom ne loči pretirano veliko let. Kako bi se pa slišalo (čeprav sva bila samcata v smeri), če bi bil jaz Štajerc in bi se mi zazdelo, da z vodnikovim početjem nekaj ni v redu, pa zavreščal: »Ja ka pa te vi tu delate!« Je pa že bolje: »Ja ka pa te ti tu delaš!« No, ni bilo potrebno, z njegove strani pa se verjetno ni spodobilo.
Sem, še bolj pa tja, sva postala, posedla, takoj sem segel po marmeladastih poživilih, a sila netežnosti je skrbela, da sva bila vse bliže oknu, skozi katerega se vidi nebo na oni, trentarski strani. Čakal naju je še supertežki preduh, medskalna ožina, ki pa me ni pretirano skrbela. Če se ne bi zmogel zmuzniti skoznjo, se ne bi mogel niti Paul Tergat, in zagotvo še manj ti, draga bralka, pa tudi ti, bralec.
Vsakič, ko me je nahrbtnik prehudo obtežil in je moj skelet zanihal rikverc, se je vrv ob mojem popku napela. In sem, tako, med pravimi moškimi, zaprosil vodnika, naj me prepusti lastnemu neznanju in šibkosti in naj me varuje, ne pa pretirano pomaga. Pa me je večkrat potolažil: »Ne vlečem vas, pardon, te!« Upam, da me z zagotovilom ni vlekel. In povem lahko, da je krušljivosti navkljub mojster Levec gorgrede sprožil tri kamenčiče, vajeniška stranka pa 117 skal (nehote, po nerodnem). Pod nama ni nihče zavpil od bolí.
Za prijatelje
Slednjič je bilo za nama najhujše, ki pa sploh ni bilo hudo. Je pa res, da bi samcat isto pot predeloval trikrat dlje, še bolj verjetno je, da bi je ne zmogel ali pa bi mi davkoplačevalci odšteli za helikopterski prevoz v dolino.
Vodniški aranžma je vseboval tudi spust z vrha Kopiščarjeve v dol, vpisni knjigi vrh Prisojnika sem se odpovedal (bom šel drugo leto po Hanzovi). Saj vemo, važna je pot, ne cilj, zlasti če je plezalna in še bolj če je krajša kot tista do vrha.
Navzdol sem sledil vodnikovim stopinjam, čeprav je bil spust enak vsaj štiridesetim, ki sem jih že preživel brez zlomov in zvinov. A njegova espejevska služba je trajala do zadnjega koraka pohoda avto-prednje okno-avto.
Res je, včasih si lahko z največjim veseljem privoščiš neplačljivo ljubezen, tako, s prijatelji. Ljubezen do gora, kajne. Včasih pa je treba za užitek plačati.
Tistega dne sem bil klient, stranka, grše zapisano gorski kurbež. Pot na Prisojnik skušam na tem mestu zamegliti z zornega kota tistih, ki ob pomisli na komercializacijo gorništva od vsega hudega v prepade cepajo. Na najvišji razpravljalni ravni gre gnev v največji meri na račun šverc-komerca in velikanskih dolarskih denarjev v velikanski Himalaji. Jaz pa sem, božec, odštel pičlejše bankovce, natančno tarifno določeno vsoto, pa me je vseeno begalo, ko me je prijatelj ob pripovedovanju vtisov vprašal: »Kaj, s kom si bil, z zvodnikom?«
»Ne, z vodnikom!«
V velemestih in malomestnih četrtih je že tako, da kjer so klienti, so nekje v ozadju tudi zvodniki. Prenos analogije nad 1000 metrov opuščam. Se mi je pa zdelo fino, ko so me vsi, prav vsi, vseh šest prijateljev, pustili na suhem, pa sem našel način za gorniško potešitev.
Nebogljeni otrok velikokrat véka, ko mu kaj ni prav. Pa dobi dudo in je pomirjen. Tudi mene je sililo proti solznemu ob realni grožnji, da ves tisti julijski osončeni teden ne bi šel v gore. Pa sem dobil cucelj, vrvni. Še kdaj ga bom zahteval.
Pa še nekaj. Na nepravem mestu in o nepravem času nikar ne izgovorite stavka: »Zdej sva pa na piru!« Je prenevarno izzivanje usode, ljudi ... Dokler ne sedite za mizo in flašona ne stiskate v dlani. Tedaj pa že. Na zdravje.