Delo, Dolomiti - Igor Bratož: Dolomiti, kot jih vidi hasselblad Georga Tappeinerja - Razstavo južnotirolskega fotografa bo odprl velealpinist Reinhold Messner - Iz petkove priloge DOLOMITI
Georg Tappeiner, rojen leta 1964 v južnotirolskem Meranu, se je kot mladenič najprej začel ukvarjati z reklamno fotografijo. Pri enaindvajsetih se je odpravil v London in tam ostal lepih deset let, v katerih se je povzpel od fotografskega pomočnika do specializiranega fotografa in sodeloval pri komponiranju mnogih reklam za avtomobilsko industrijo. Iz Londona ga je neslo v Milano in tam je kot vrhunski fotograf začel sodelovati z vodilnimi evropskimi oglaševalskimi agencijami, zadnjih osem let pa večinoma fotografira pokrajine po vsej Evropi, posveča se tudi portretistiki, kot je povedal v kratkem pogovoru za Delo, pa zdaj vsekakor dela manj reklam, in če že, jih ne dela v studiu, ampak zunaj. V Indiji in na Šrilanki se je na primer lotil serij fotografij obnovljivih virov energije za reklamne kampanje.
Najbolj »gorske« podobe gora
A bilo je še nekaj drugega: v svojem prostem času, takrat pač, ko ni bil na dogovorjenih snemanjih, je iz čistega užitka fotografiral osupljivo lepoto Dolomitov, kipenje s soncem ožarjenih skalnih gmot v vse smeri, mir, ki ga žarčijo skoraj arhaični motivi, visokogorsko zelenilo, ostro modrino višinam izročenih jezer, gore, ki so na dobrih fotografijah najbolj »gorske« in razkošne; ko je imel že precej poetičnih, sugestivnih, očarljivo strastnih fotografij – večinoma so bile že posnete z velikega zaupanja vrednim fotoaparatom Hasselblad, jih je pokazal urednikom revije National Geographic v Nemčiji in povprašal, ali bi jih zanimalo kaj od ponujenega objaviti. Po pričakovanju so mu odgovorili, da jih samo »lepe slike« ne zanimajo, da pač morajo imeti še kak drug tehten razlog za objavo, in takrat jim je namignil, da bodo morda naslednje leto Dolomiti postali del Unescove svetovne naravne dediščine. Seveda so s svojo monumentalno lepoto sredi leta 2009 to postali in njim v slavo niso pripravili le ene največjih in najuspešnejših naslovnih (foto) zgodb, ki jih je ponudila revija National Geographic (šestnajst dvojnih strani, menda še do danes najbolj prodajana številka revije, tekst je prispeval Ulrich Ladurner). ampak se je iz uspeha rodila še precej logična zamisel o razstavi petdesetih najboljših fotografij.
Prvič je bila predstavljena javnosti na Photokini 2010. to je bila največja posamična oziroma tematska razstava na najpomembnejšem fotografskem sejmu na svetu, v načrtu pa je bilo, da se bo vsaka dva meseca selila na drugo prizorišče. Tudi to se je uresničilo, doslej jo je videlo več kot 200.000 ljudi, zdaj bo s pomočjo podjetja zanesljivih žičnic Leitner Ropeways na ogled tudi v Ljubljani (na odprtje jo bo pospremil glavni urednik nemške izdaje National Geographica dr. Erwin Brunner), čeprav Tappeiner pred razstavo v Tivoliju ni bil čisto prepričan, da bo razstavnega prostora dovolj za vse fotografije. O njih ve povedati marsikaj, a glavno je to. da ga uspešni poskusi, ujeti duh posameznega dolomitskega motiva, zadovoljijo precej bolj kot fotografiranje za oglasne namene. Je vse posnel s hasselbladom? Vseh ne. pravi Tappeiner. veliko večino pa. Nekatere fotografije, je razložil, so starejše, ko ga še ni imel. H3DII-50 je po njegovem mnenju kar zapleten aparat, ne ravno najboljša izbira za tako vrsto fotografije, veliko bolje se počuti v studiu, zunaj, na mrazu, v letalu ali na vročini in veliki vlagi pa postane malce muhasta naprava. Ko deluje, deluje odlično, mogoči so tudi zastoji. Še najbolj je hasselblad podoben primadoni, včasih je indisponiran. večinoma pa bleščeč.
Po dolomitskem uspehu je Tappeiner sodeloval z revijama Geo Saison in šc naprej z National Geographicom. sledili so koledarji in monografije, pri dveh knjigah je sodeloval z zvezdniškim alpinistom Reinholdom Messnerjem. »Vprašal sem ga, ali ima čas priti v Ljubljano in odpreti tokratno razstavo, saj mislim, da je največji ambasador Dolomitov na svetu, brez dvoma najbolj znani dolomitski plezalec,« pravi Tappeiner.
V lagodnem tempu
Messner, varuh Dolomitov, torej prihaja v Ljubljano na pomoč fotografskemu kolegu (ki je na primer prispeval fotografije za njegovo knjigo Moje Alpe), ki pa ima o hoji po vršacih, predvsem alpinistični, plezalni, svoje mnenje: na vprašanje, ali ga vleče plezati, je povedal, da sebe nikakor ne opisuje kot plezalca ali alpinista, zelo pa je navdušen nad hribolazenjem, pravzaprav sprehanjem v lagodnem tempu. Če to počneš pred tako veličastno kuliso, kakor jo zmorejo s svojo nenavadno prefinjeno estetiko pričarati mistične panorame Dolomitov, ti je lahko lepo.