Revija Lovec - France Ekar: Nad Jezerskim, nad tako imenovano Povnovo dolino, v gornjem masivu severne strani kokrske Kočne (slika 1), je Davo Karničar ... 
... v vlogi lovca LD Jezersko in pooblaščenega lovskega čuvaja 11. avgusta 2014 povsem po naključju našel šest razmetanih trupel gamsov (očitno gamsji trop – sl. 2). Trupla so že razpadala.
Omenjeno visokogorsko območje (2400 m) je že stoletja znano kot najboljše in varovano stanišče gamsov. Vsi znaki so govorili, da je v trop gamsov udarila strela in jih ubila. Smrt je doletela dve kozi, stari 6 in 7 let, dva enoletna kozliča in dva mladiča kozlička.
Ožgana in poškodovana koža na poginulih gamsih v letni dlaki (sl. 3) in tudi siceršnja razmetanost tropa je zgovorno pričala o posledicah udara strele. Kljub zaudarjanju že razpadajočih trupel je Karničar uspel sneti gamsje roglje s kostnih lobanjskih nastavkov, jih odnesel in fotografiral kot dokaz naravnih izgub (sl. 4). Podrobnejšo analizo in ogled rogljev so opravili lovci v dolini in podatke vnesli v poročilo letnega lovskega načrta odvzema divjadi LD Jezersko.
Davo Karničar je alpinist in ekstremni smučar svetovnega formata, hribovec, velik promotor lovstva, pravi hribovski »gamsar«. Lovski geni in lovska tradicija so se prenesli tudi na Dava, saj je bil njegov stric Tone Zadnikar dolgoletni izkušen lovec v Triglavskem narodnem parku v pravem pomenu besede. Davo je že dolga leta tudi gorski reševalec in je bil leta 1973 državni podprvak prvega gorsko-reševalnega tekmovanja s čolni aki.
Najdba ubitih gamsov je bila za Dava ne majhno in zaskrbljujoče presenečenje nad »krutim« dejanjem narave, ki je terjalo tako številčno »izgubo« gamsov. Zakaj se gamsi niso pravočasno umaknili v varno zavetrje, ni znano. Lahko le domnevamo, da jih je nekaj pregnalo in za iskanje varnega zavetja niso imeli več časa. Za primere, ko strela ubije tolikšen trop gamsov, praktično nismo slišali, kar pa ne velja za drobnico ali govedo na paši v visokogorju. Pred leti smo lahko brali o udaru strele v dvoje srnjadi v nižinskem lovišču LD Šenčur. Prav tako so znani vsakoletni primeri naravnih elementarnih izgub gamsov v loviščih, ki jih povzročijo snežni plazovi.
Davo Karničar je eden redkih uspešnih lovcev, ki kot aktiven in tudi strokovno usposobljen gorski lovski čuvaj redno zahaja v lovišče in opravlja nadzor lovišča tudi v težko dostopnem gorskem svetu, kjer so glavna stanišča gamsov. Le na tak način in z rednim nadzorom lahko upravljavke lovišča oz. njihovi lovci ugotavljajo naravne izgube in jih uradno dokumentirajo. Samo sprašujemo se lahko, koliko takšnih naravnih izgub, tudi preostale divjadi, ne ugotovimo, ko zaradi visokogorskih zim, plazov, možnosti nevarnih zdrsov še dolgo v pomlad ne moremo v gorski svet. Na plaziščih, vpadnicah gorskih poti lovci in planinci velikokrat najdejo okostja in druge posledice naravnih izgub gamsov šele v začetku poletja. Najbolj je ostal v spominu dogodek, ko je lovec Franc Polajner spomladi leta 1953 nad Kokro, v Suhem Dolu nad Suhadolnikom, v snežnem plazu našel ostanke okostja petnajstih gamsov (očitno celotnega tropa).
Ob zadnjem ugotovljenem naravnem odvzemu (izgubi) prostoživeče divjadi pa se moramo vendarle vprašati, koliko natančne so pravzaprav številke in naše ocene takšnih naravnih izgub populacij lovne divjadi in tudi zavarovanih vrst, ki jih načrtovalci upoštevajo kot temelj za pripravo letnega lovskoupravljavskega načrta, ki ga po opravljenem postopku podpiše minister in postane zahteva države. Prav tako se vse bolj poraja vprašanje, kateri so vsi vzroki za zmanjševanje številčnosti gorske divjadi. So ti vzroki predvsem posledica preobsežne urbanizacije gorskega sveta, vse večjega poseganja in usmerjanja pohodniške in drugih oblik prostočasovne rekreacije v t. i. gorski svet brezpotij? Lovske steze so praktično izginile, preprosto so jih označili planinci, postale so večnamenske (!?). Iz dneva v dan se povečuje nemir v gorskem svetu zaradi gozdne industrije, turizma, nabiranja gozdnih sadežev in rekreacije. Tudi gozdarska stroka z nadelavo gozdnih poti in s pomočjo težke gozdarske mehanizacije in naftnimi derivati posega vse višje v gorski svet in prispeva svoje. Že laične lovske ugotovitve opominjajo, da se zaradi vseh vplivov zmanjšujejo povprečne mase divjadi, ki so prvi kazalci nazadovanja živali zaradi okoljskih vplivov. Tudi imunski sistem pri divjadi slabi, divjad je vse manj odporna proti boleznim.
Nadalje so pomisleki zaradi visoke povprečne starosti slovenskih lovcev. Ali imajo mlajši lovci v vseh letnih časih dovolj volje, časa in energije ter tudi usposobljenosti za redne obhode visokogorja in strokoven pregled stanja v lovišču? Tudi v zahtevnem gorskem svetu, kjer živi in se zadržuje prostoživeča divjad? Opazovanja z daljave so žal nezanesljiva in premalo točna. Nevarno sta se razširila tudi praksa in dejstvo: ko je načrt »odstrela« po administrativnem načrtu opravljen, lovišče postane precej zapuščeno.
Davo Karničar ima poleg lovskega izpita opravljena tudi program in izpit za lovskega čuvaja, preglednika uplenjene divjadi, mentorstvo; je usposobljen in ima znanje iz gorskega reševanja, alpinizma, plezanja, smučanja ... Ob tem neradi slišimo, še manj povemo za primere, ko je gams zastreljen in uplenjen, ki obstane v gorski, za nepoznavalca »nepristopni strmini«; takrat je Davo tisti, ki ga lovci pokličejo in zaprosijo za »pomoč«, da jim »reši« gamsa, uplenjeno divjad, ki je obtičala v »nedostopni« strmini. Še nikdar ni odklonil takega zaprosila za opravilo pogumnega in tveganega dejanja, da so obstreljeno oziroma mrtvo divjad spravili iz stene. Za take odločitve in tveganja, ki se pojavljajo pri gorskem lovu, bi morali biti lovci usposobljeni in opremljeni z zato primerno pa tudi predpisano varovalno in preventivno opremo. Žal teh zadev nihče »resno« ne razrešuje, ne zakonodaja ne upravljavci in ne državne službe. Kako bi bilo v primeru nesreče lovca, če bi nastala civilna tožba in poočitanja, da je bilo za varnost premalo narejeno, pa je druga zgodba. Za opravila, dela in tveganje pri lovu bi morali biti enako obravnavani koncesijski lovci, kot so delavci lovci v rednih delovnih razmerjih. Je pa za Slovenijo dejstvo, ko je nastal Zakon o lovstvu, da zakonodaja daje enake vsebine za vse regije v državi na isti imenovalec. Takih poenostavitev in združitev meril za vso Slovenijo, nižinsko in visokogorsko, pa evropska zakonodaja ne pozna, saj so druge lovske določbe za lov in lovsko upravljanje prilagojene in upoštevane po posebnostih za vsako območje posebej.
Ob vsem tem je enotna le skupna želja, da bi bilo naravnih tragedij čim manj. Če se že zgodijo, bi jih morali čim več odkriti in najti dokaze, ki bi bili podlaga za pripravo letnih lovskogospodarskih načrtov.
France Ekar