Naš današnji cilj je obljudena, človekoljubna gora; pravzaprav pogorje, s kar tremi vrhovi, a le najvišji med njimi preseže magičnih dvatisoč metrov.
Begunjščica (2060 m)
Strm vzpon, uživaški spust
Naš današnji cilj je obljudena, človekoljubna gora; pravzaprav pogorje, s kar tremi vrhovi, a le najvišji med njimi preseže magičnih dvatisoč metrov. Teme Begunjščice je Veliki Vrh z 2060 metri.
Vzpon na Begunjščico je možen z več strani: s planine Preval, z Zelenice, z Robleka. Mi se bomo danes povzpeli s planine Preval, preko Kalvarije na njen vrh, v dolino pa se bomo spustili po Šentanskem plazu, ki se konča pri prvi postaji sedežnice, ki pelje na Zelenico.
Avtomobil parkiramo na urejenem parkirišču levo od mejnega prehoda Ljubelj. Takoj s parkirišča se vzpnemo po ruševju na markirano pot, ki nas usmeri proti Prevali. Gozdna pot nas kmalu pripelje do izpostavljenega dela, in kjer je potrebno, so tudi varovala. Pot, po kateri hodite, se imenuje Bornova pot. Baron Born je bil velik ljubitelj lova in zato je tudi zgradil omenjeno pot, čeprav legenda pravi, da se je tu srečeval s svojimi ljubicami. Zanimivost na poti sta dva tunela, ki ju loči čudovit razglednik proti Ljubeljski Babi in Velikemu vrhu. Svetovala bi, da imate s seboj priročno baterijsko svetilko. V eni uri ste na planini Preval. Koča je levo, vi pa ob ličnem smerokazu zavijete desno, v gozdno "diretissimo". Pot gre namreč skoraj naravnost navzgor, strmo se vzpenja, vi pa grizete kolena, kot radi rečemo. Strmini primerno se tudi hitro vzpenjate in le še daleč pod seboj lahko gledate kočo na Prevali. Približno po uri hoje boste nad gozdno mejo, ko se vam bo začel odpirati razgled proti jugu. Pot vas bo pripeljala do sedla, kjer se že začne Šentanski plaz, a to še ni tisto sedlo s katerega se boste potem spustili v dolino. Na vaši desni strani je eden od treh vrhov, Begunjska Vrtača, z 1991 metri. Pot nanj sicer ni označena, a dobro vidna. Markirana pot vas bo preko še enega sedla popeljala na Veliki Vrh Begunjščice. Z vrha je enkraten razgled; Stol Vrtača, Nemški vrh, Palec. Na zahodu se vidijo Julijci s spodnje bohinjskimi gorami in Triglavom, proti jugu pa Jelovica, Dobrča, Sorško polje, Ljubljanska kotlina; jugovzhodno se razprostira Kriška gora s Tolstim vrhom, Storžič, greben Košute itd. Z vrha lahko pot nadaljujete proti zahodu, preko Srednjega vrha do Roblekovega doma, od tam pa preko Rože do planine Preval. Lahko pa se spustite tudi po Smokuškem plazu do poti, ki vodi z Zelenice na Begunjščico in preko Zelenice do Ljubelja.
Mi pa si bomo raje privoščili užitek, za katerega je pa potrebno nekaj znanja hoje po melišču. Z vrha se bomo vrnili po poti pristopa do drugega, večjega sedla. Prvih nekaj metrov vam svetujem, da se spuščate po travi, kajti zgoraj melišče ni ravno najboljše. Ko dosežete kamenje in pesek, se prične uživaški spust, ko je važno le, da hodite s petami naprej, da se pete zarijejo v kamenje, ki vas nosi naprej. No, noge je še vedno potrebno dvigovat. Nekje na poloviciu se bo potrebno ustavit in pregledati teren za naprej. Jaz sem krenila malo bolj levo, povsem spodaj pa malo bolj na desno, da me je prineslo vse tja do poti, ki z Zelenice vodi do prve postaje sedežnice, imenovane Vrtača. Od tam se preko smučišča ali pa po makadamski cesti spustite do Ljubelja, kjer vas čaka avto.
Do planine Preval boste potrebovali eno uro, od tam pa do vrha Begunjščice približno dve uri. Vzpon preko Kalvarije je precej strm in zato morda kanček bolj naporen kot preko Robleka. Spust po Šentanskem plazu bi bil pa lahko še daljši, ker je res "fajn". Pa srečno!
