Primož Blaha: ... (Monte Cimone, 2379 m) je še zadnji pomemben vrh v Julijcih, potem pa se ti hitro spustijo v nižje, sredogorske lege. Imenu primerno se res strmo dviga nad dolinama Dunje na severu in Reklanice na jugu in ima hkrati tudi enega redkih pristno slovenskih imen v teh krajih, saj sta bili obe dolini vedno že bolj furlanski.
Včeraj sva jo obiskala z Žigatom v lepem jesenskem dnevu. Na izhodišču, planini Pecol, sva bila že pred soncem, tako da sva bila kmalu priči nastajanju novega dne. S planine se Strma peč le delno vidi daleč proti zahodu in sprva sva se usmerila na pot št. 621 (via Alta), ki je speljana prečno skozi redek macesnov gozd in vodi vse do vasice Patocco (Patok) visoko nad Reklanico. Potem pa pred grebenom Viene strmo navzgor po poti št. 640 do škrbine Forca di Vandul (1986m). Na škrbini je vzdušje naravnost strašljivo, saj je stisnjena med temačne previsne stene, na sever pa pada divje razdrapana grapa globoko nekam proti Dunji – tako ni čudno, da jo je prvopristopnik in raziskovalec teh krajev Findenegg poimenoval Peklenska vrata!
S škrbine sledi kratek plezalni del do Pizzo Viene (2124 m). Dejansko gre za greben ki je pravokoten na glavni greben in nima nobenega izrazitega vrha. Pot gre čez najvišjo koto 2124 m, vrh pa je na karti označen na koti 2037 m na južnem koncu grebena. Pod grebenom stoji bivak, z vrha pa se odpre širen pogled vse naokrog – in končno tudi na samo Strmo peč, ki ni več daleč!
Do vrha je nato ena sama razgledna uživancija z vrtoglavimi pogledi čez prepadno severno steno in bolj prijaznim, a vseeno izredno strmim južnim pobočjem. Z vrha se odpre pogled daleč proti zahodu, kjer se Dolomiti zdijo že kar blizu, proti jugu Padska nižina, utopljena v morju oblačnosti, na severu pa prostranstva Karnijcev in Visokih Tur na obzorju. Fantastičen je tudi pogled na Montaž ter ostale Poliške špike in seveda Kaninovo skupino. Sonček je lepo grel, tako da sva na vrhu v miru pomalicala – tako kot se spodobi!
Vračala sva se kar naravnost po strmih travah JV pobočja, ki so bile kopne in suhe. Tako sva prišla naravnost med trop kozorogov, skupaj jih je bilo vsaj 50-60! Nekaj časa sva se zadržala pri njih, saj so res veličastne živali, potem pa sva ujela pot št. 641, ki se spušča na zahodni strani grebena Viene do vie Alta. Med tem so se iz doline oblaki že malo dvignili, tako da sva se kmalu potopila v meglo in prečila po tisti udobni poti nazaj na Pecol. Malo pred ciljem so se meglice razkadile, tako da sva zaključila spet v toplem soncu s še zadnjimi razgledi za slovo. Krasen dan v neverjetno lepih koncih – pravzaprav tako neverjetno, da bo treba še kdaj tja, da se prepričam, če je res!
Primož Blaha