PD Kamnik - Agata Košenina: V programu planinskih tur si tudi jaz naredim markacijo, ki me opozarja, da ne zamudim baje nore poti - poti Norina. V zahodne Julijce, v ta odmaknjen, samotni, divji svet težko zaideš sam, če nisi ravno samotar, zato pa je pod vodstvom veliko lažje in lepše ...
Pa kaj ne bo lepo, saj se že takoj zjutraj razveseliš hribovskih prjatlov: Saše, Andreja, Haubija in Irene, Ivana, Janeza, Slavca, Marije, Toneta. Deset nas je bilo in Saša je dobro naštudirala turo: dva avtomobila na Pecol, da smo si za nazaj skrajšali pot, nato v Dunjo. Zazrli smo se v severno steno Strme peči in zadovoljno ugotavljali, da tu ne bo sonce žgalo, da nam ne bo vroče. Kmalu smo morali prečiti reko Dunjo na drugo stran. Voda je bilo visoka, iskali smo čim lažji prehod in za rešitev se nam je ponudil odličen hlod. Gozdna pot je bila strma, a lepa, bilo je zadušljivo in vsem je curljalo in kapljalo, dokler nismo prišli do bivaka Cividale. Tu je zapihal veter in za pol ure smo se oddahnili.
Eni so se na soncu sušili, drugi v senci hladili, potem pa v skale smo zavili. Žeja tu ni bla tak nuja, a voda se nam kar ponuja. Skala odlična se je tu začela in jaz sem oživela.
Pot nas je vodila po strmi grapi in poplezavali smo po zavarovanih skalnih stopnjah in policah. Nato se je med zelenjem zopet malo poravnala, a vseeno sem si lahko predstavlja plazove, saj so imeli vsi macesni ukrivljene hrbtenice in meni so se kar zasmilili. Na travnatem pomolu, kjer se je zopet prilegel požirek vode, se je naš pogled ustavil v škrbino Vundul. Pred nami so se dvigale mogočne stene soseda Zabuša. Njegov greben nam je risal ostre obraze, ki smo jih bolj podrobno preučevali, ko smo se že dvignili po naravnih prehodih, čez izpostavljene police do prostorne lope, v kateri je bila vpisna knjiga. Zadaj za Zabušem se nam je v vsej veličini kazal Montaž in razveselili smo se rdeče pike v njem – bivaka, ki nam je nakazal smer Findeneggovega ozebnika. Od tu naprej me je pot spominjala na Dolomite, saj nas je vodila po izpostavljeni polici, spodaj pa padajoča navpična stena ... Še strmo čez trave in zopet v skale skozi ozek preduh in že smo posamezno pokukali na travnato sleme. Še malo hodke po strmem travnatem pobočju in že smo z vrha Strme peči ugibali imena sosednjih vrhov. A tokrat ni bilo problema. S sabo smo imeli odličnega poznavalca gora in pomočnika Haubija, ki nam je risal doline in imena gora vse do Karnijskih Alp. Če bi bila vidljivost večja, bi nam risal še Dolomite ... Nemogoče, da bi si zapomnili vse, saj se spomin utrdi šele takrat, ko si enkrat gor.
Ko smo se spuščali s Strme peči in nas je na sedlu čakala samo še zaslužena malica, sem se ozrla nazaj in ob igri narave, ki se je zlila z nami, obstala: s soncem obsijana Strma peč in veter, ki igra se s travo – valovil je z istim valom srebrno travo in lase, na obrazih Saše in Marije smeh ... in pomislila sem – doma ostati bilo zares bi greh.
Med spustom na planino Pecol smo še previdno pokukali v razdrapane prepade, se še enkrat ustavili ob mogočni Kugyjevi gori – Montažu s sosedi in se opravičevali gamsom, ker smo zmotili njihovo kraljestvo.
Nad dolgim Kaninskim pogorjem, ki smo ga imeli pred sabo, se je v modrini neba že prižgala luna, ki nam je pomežiknila, da se naša pot počasi zaključuje ...
Agata Košenina