Polet - Janja Brodar: Pozabite na kariraste prte in lesene polknice s srčki. V gorah vas čakajo tri majhna, a sladka sodobna arhitekturna presenečenja.
Roko na srce, kakršna koli se vam podoba grajenega okolja slovenskega podeželja že zdi, je s stališča stroke stanje precej žalostno. Stare avtohtone hiše s pravilnimi proporci in dobro umeščenostjo v teren so izgubile bitko s tehnološko učinkovitejšim domovanjem in prilagajanjem vedno novim, velikokrat nepremišljenim zakonom o varni gradnji. Tradicijo graditeljstva je v dobi Jugoslavije pretrgal tipski načrt socialistične hiše. Svoje štoraste, prevelike in slabo oblikovane otroke je v slabih različicah in brez urbanističnega premisleka razsejal po vsej bivši republiki. Dediščina ponesrečenega razvoja umetnosti stavbarstva se kaže v sedanjem času. Kje v Sloveniji naj človek najde sodobne arhitekturne presežke in uživa v skladju grajenega in naravnega okolja?
Skoraj gotovo dobre nove arhitekture ne bi pričakovali, ko se odpravljamo na manj turistične ture po slovenskih vrhovih. Pa vendarle so v zadnjih osmih letih v gorah zrasli trije navdihujoči bivaki arhitekta Mihe Kajzelja, ki je zanje tudi prejel več odmevnih nagrad. Elegantne lupinice gradijo na svežem in zadržanem sodobnem arhitekturnem izrazu, ki je v osnovi odziv na skrajne vremenske razmere in odročnost lokacije. Patetike banalne uporabe elemenov tradicionalne gorenjske arhitekture tu ne boste našli. Priložnost, narediti nekaj sodobnega in lepega, je poleg zglednega sodelovanja med naročnikom in arhitektom ponujala tudi sama narava tega arhitekturnega tipa.
V splošnem so bivaki od doline neodvisna, neoskrbovana alpinistična zavetiš ča, ki so se pojavila z razvojem modernega alpinizma v odročnejših gorskih predelih, kjer bi bila postavitev oskrbovane koče prezahtevna ali prepotratna. So oporna točka pri osvajanju logistično najzahtevnejših gora, so vedno odprti za vse, njihove bivalne programske zmož nosti pa so omejene na najnujnejše, to je na zavetišče pred zunanjimi vplivi; beseda izhaja iz francoske bivouaquer – preživeti noč na prostem. Tip bivaka se je pojavil kot povsem nov arhitekturni tip in prvi med alpinskimi zavetišči (koča, dom), ki je bil že od rojstva osvobojen posnemanja elementov tradicionalne subalpske arhitekture. V pasu, kjer so bivaki, so namreč prva sled človeka, saj pred razmahom alpinizma tu ni obstajala nobena arhitektura, in s tem tudi nobena, ki bi narekovala kontinuiteto arhitekturnega izraza.
Bivak je razvil svojo pojavnost in tehnologijo kapsule, ki je zaradi uspešnega odziva na ekstremne razmere vplivala tudi na razvoj alpinske arhitekture večjega merila: aerodinamičen zunanji ovoj, fleksibilnost notranjosti, lahka in učinkovita konstrukcijska zasnova, uporaba sodobnih odpornih materialov, npr. pločevine ipd. Prvi bivaki so imeli obliko polvalja s polkrožnima stranicama, iz katere se je razvila prevladujoča forma s še vedno aerodinamičnim, v prečnem prerezu zložno lomljenim zunanjim ovojem, a boljšim izkoristkom notranjosti. Tudi v slovenskih gorah so v tridesetih letih prejšnjega stoletja začele nastajati te prvobitne moderne strukture, ki jim v zadnjih letih imenitno družbo delajo zgoraj omenjeni trije bivaki, vsak s svojim odgovorom na divjost lokacije in od tod izhajajočo estetiko.
Bivak na Muzcih je postavljen nekaj metrov pod greben, da tudi pozimi ne stoji sredi zameta, je pa zato bolj izpostavljen južnim vetrovom, kar je rešeno z nesimetrično odsekanim naklonom stranic in strehe – to mu hkrati daje poseben arhitekturni izraz. Tudi obliko drugega bivaka je narekovala specifika lokacije pod Kotovim sedlom; siva poševno prisekana struktura, ki v oblikovanju spominja na atmosferska plovila, se želi vključiti v izjemen naravni pejsaž s posnemanjem po planoti razmetanih balvanov in kot klin podpira razpočeno skalno gmoto enega izmed njih. Najnovejši bivak pod Grintovcem pa stoji sredi odprte gorske planote Velikih podov, ki je po svoji reliefni oblikovanosti neizrazita, zato je zasnovan kot pokončen temen volumen, ki je zelo dobro viden od daleč in v prostoru deluje kot orientir. Vse bivake so izdelali v dolini in jih v posameznih montažnih enotah ali kar cele s helihopterjem prepeljali na lokacije.
Kljub temu da prav vsa slovenska gorska arhitektura strokovno ni ustrezno grajena, se lahko vsaj ob bivakih oddahnemo od vizualnega bombardiranja množice arhitektur, ki nas obdajajo v dolini in se podrejajo nemogočim birokratskim omejitvam ter potrošniški logiki nepremičninskega vsakdanjika. Od teh malih hišic se moramo naučiti, da je dobra arhitektura iskrena arhitektura, ki spoštuje prostor in čas, v katerih nastaja. Toplo priporočam, da bivake doživite sami: ko se boste utrujeni sesedli na enostavno leseno klopco in se zazrli v harmonijo neskončne narave in drobnega zatočišča, se boste gotovo začudili, da so najboljše stvari še vedno zastonj. Če je mogoče med vršaci, zakaj ne bi bilo tudi v dolini? O tem prihodnjič.
Piše: Janja Brodar
Foto: Matevž Paternoster, Blaž Budja