Polet - Gregor Šket: Na 17. podelitvi zlatih cepinov v Chamonixu blesteli japonski alpinisti.
Ko cesta pokuka na francoski strani iz predora pod Mont Blancom in se spusti proti dolini, na eni izmed serpentin pozdravi napis: »Dobrodošli v Chamonixu, svetovni prestolnici alpinizma in smučanja!« Tudi brez tega pozdrava vsakdo brez posebne razlage hitro dojame, da je v alpinistični dnevni sobi. Okoli masiva Mont Blanc, katerega del je tudi istoimenski najvišji vrh Evrope, ki se nad morjem dviga 4810 metrov, so se zbrali najvišji vršaci stare celine. Turisti jih občudujejo z razgledne terase na Aiguille du Midi in se hkrati čudijo, kako je sploh možno gondolo brez enega samega stebra z 2300 metrov nadmorske višine potegniti do koničastega vrha približno 1500 metrov više. Tam jim zastaja dih, ko opazujejo smučarje, ki se po grebenu, kjer že napačen korak pomeni zdrs do glavnega trga v mestecu, odpravljajo proti Vallée Blanche. Okoli večni led, morje ledu, pravzaprav. Zgoraj Grandes Jorasses in drugi krasotci. Savojci so res hribovci »par excellence«. V njihovo »École Nationale de Ski et d'Alpinisme« se hodijo gorništva učit z vseh koncev sveta. Čeprav so na številnih koncih našega planeta gore zrasle še mnogo više in so tako nevarnejše in teže osvojljive, Chamonix še vedno velja za nekakšno alpinistično Meko. Tudi največji gorski pustolovci, ki so okusili pomanjkanje kisika na himalajskih osemtisočakih in preplezali tiste neverjetne stene v Patagoniji, se potikali po Aljaski in še marsikje drugje, vedno radi pridejo v Chamonix. Malo tudi zaradi tradicionalnega savojskega racletta in fondija, še bolj pa zaradi srečanj z najboljšimi med najboljšimi, večnih debat, filozofskih razprav in vsega, kar spada zraven. Kajti alpinizem je posebna mešanica športa, avanturizma, filozofije, samodiscipline, preverjanja zmogljivosti človeškega telesa in seveda estetike. Jasno, alpinisti so športniki esteti. Pred njihovimi očmi so se prikazovali prekrasni prizori, ki so devetsto devetindevetdesetim promilom Zemljanov skriti oziroma jih poznajo samo z njihovih fotografij in filmskih posnetkov. Alpinisti so tudi akrobati, nekakšni vrvohodci, katerih običajni vsakdanjik je hoja po tanki liniji, ki loči pekel od raja in življenje od smrti. So utelešenje reka, da se velikih reči ne da doseči brez spogledovanja z nevarnostjo. Zanje to pomeni tudi spravljanje v obup najbližje okolice, ki v dolini podoživlja vsak njihov gib, korak, stopinjo ...
Cepini – zlati
Alpinisti so bili vsaj nekoč, pred tridesetimi leti in več, nekakšni hipiji. Poglejte fotografijo Britanca Douga Scotta in njegovih tovarišev. Doug je s svojimi okroglimi očali kot John Lennon, ampak Beatli v Himalaji niso imeli nobenega koncerta. Hipiji niso bili samo na videz, tudi njihov odnos do narave, sveta in življenja je bil en sam »flower power«. Tja v višave so jih gnali neustavljivi nagoni in želje. Besede tekmovalnost ni bilo v njihovem besednjaku. Neki modrec jih je opisal kot bratovščino, ki ne glede na nadmorsko višino in redkost zraka hodi po isti poti. Kot vsaka romantika je imela tudi alpinistična svoj rok trajanja. Več ko je bilo športa, manj je je bilo. Hipiji so začeli postajati atleti, vrhunski športniki, izjemno telesno pripravljeni izklesanci. Zato je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bodo njihove dosežke začeli nagrajevati s splošno priznanim priznanjem. Leta 1991 so se na pobudo Guya Chaumereuila, urednika francoske alpinistične revije Montagnes, in Jeana Clauda Marmiera, predsednika Groupe de Haute Montagne (GHM), rodili zlati cepini, ki se jim po francosko reče Piolets d'Or. Slovenski alpinisti so od začetka igrali vidno vlogo. Že prvo leto sta zlata cepina za vzpon na Kančenjungo dobila Andrej Štremfelj in Marko Prezelj. Leta 1996 sta bila za novo smer v vzhodni steni Ama Dablama nagrajena Tomaž Humar in Vanja Furlan, leta 2006 pa Marko Prezelj in Boris Lorenčič za vzpon na Čomolhari. Istega leta je bil uveden tudi zlati cepin občinstva, ki ga je dobil Pavle Kozjek. Le Prezelj in Valerij Babanov se lahko pohvalita z dvema cepinoma.
Vendar so bili cepini že tako rekoč od začetka deležni tudi številnih kritik. Predvsem zaradi težav pri poenotenju ocenjevanja slogov in različnih interpretacij alpinizma. Leta 2005 je Ian Parnell prvi umaknil svojo nominacijo. Leta 2006 so njegovemu zgledu sledili še Alessandro Beltrami, Ronaldo Garibotti in Ermanno Salvaterra. Že leta 1998 je soustanovitelj nagrade Jean Claude Marmier zapustil žirijo, rekoč, da je bila njena odločitev čisti polom. V nekaterih primerih so bile pod vprašaj postavljene celo etične vrednote, ki so temelj alpinizma. Če kje, potem v alpinizmu šteje brezmejno zaupanje. In zaupanje je bilo zaradi lažnih dosežkov nekaterih s slavo zaslepljenih posameznikov omajano. Številni alpinisti so v zvezi z zlatimi cepini zaznavali čedalje večji vpliv posameznih pokroviteljev, ki so večinoma prihajali iz vrst proizvajalcev alpinistične opreme. Tovrstna »komercializacija« je vplivala na sestavo žirij in tudi na izbor nagrajencev. Vse je doseglo vrhunec lani, ko je bila podelitev nagrad zaradi vseh nesoglasij in težav celo odpovedana.
Nov začetek
Če so se cepini leta 2008 dotaknili dna, pomeni leto 2009 nov začetek. Organizatorji namreč poudarjajo, da je je prišel čas, ko se mora alpinizem v etičnem smislu spet vrniti k svojim koreninam, kot so tovarištvo, solidarnost, poštenost, v športnem pa se mora osvoboditi najrazličnejših stereotipov in neobremenjeno iskati novo in izvirno. To so pravzaprav besede Petra Haberla, avstrijskega člana žirije, ki se je z Reinholdom Messnerjem prvi brez dodatnega kisika povzpel na Everest.
Verjetno ni naključje, da je žirija, ki ji je predsedoval legendarni Britanec Doug Scott in so jo poleg njega sestavljali še Haberel, Američan Jim Donini, vrhunski alpinist in do nedavnega predsednik American Alpine Cluba, korejski alpinist in fotograf Im Duck Yong, ki je eden glavnih organizatorjev azijske različice zlatih cepinov, mlad slovaški alpinist Dodo Kopold in Španec Dario Rodriguez, urednik revije Desnivel, izrabila pravico do podelitve večih cepinov. Ocenjevali so eleganco, izvirnost, kreativnost, inovativnost, samostojnost, tehniko, objektivno nevarnost, gospodarno uporabo pripomočkov, odnos do okolja, etičnost in spoštovanje prihodnjih generacij alpinistov. V duhu vračanja h koreninam so po dolgotrajnih pogovorih z nominiranci, ki so med drugim potekali tudi med sproščenimi aktivnostmi v hribih okoli Chamonixa in Courmayeurja, med šestimi nominiranimi odpravami izbrali tri. Lahko bi rekli, da so bili letošnji zlati cepini v znamenju dežele vzhajajočega sonca, saj so bili japonski alpinisti nominirani kar trikrat, nagrajeni pa dvakrat. Kei Taniguči je bila prva ženska nominiranka, nagrado pa si je priborila skupaj s Kazujo Hiradejem, s katerim sta se v začetku lanskega septembra v alpskem slogu povzpela po jugovzhodni steni indijskega Kameta (7756 m) in svojo smer poimenovala Samurai Direct. Njun rojak Jusuke Sato je bil član kar dveh nominiranih odprav. Nagrado je prejel za novo smer po severni steni Kalanke (6931 m) v Indiji, kamor se je povzpel s Fumitako Ičimuro in Kazukijem Amanom. Mlada Švicarja Üli Steck in Simon Anthamatten sta bila nagrajena za novo smer v severni steni nepalskega Tengkampočeja (6500 m), ki sta jo poimenovala Checkmate. Nenagrajeni nominiranci so bili še Američan Dave Turner, ki se je kar štiriintrideset dni boril z vzhodno steno Cerra Escuda v Patagoniji, Francoza Stephane Benoist in Patrice Glairon Rappaz za novo smer v južni steni Nuptseja in japonska odprava na Denali na Aljaski.
Del novega duha je prav gotovo tudi nagrada »spirit of mountaineering«, ki človeške vrednote postavlja daleč pred športne. To nagrado so podelili skupini alpinistov, ki so se na Anapurni nesebično podali v na žalost neuspešno reševanje Španca Inakija Ochoe de Olze. Med njimi sta tudi s cepinom nagrajena Švicarja Steck in Anthamatten, poleg njiju pa še Romun Horia Colibasanu in Rus Aleksej Bolotov.
Zlatim cepinom so pogosto rekli alpinistični oskarji. Ampak sami si v resnici nikoli niso želeli takšne primerjave. Podelitev v dvorani Majestic v Chamonixu je bila dokaz, da alpinizem v svojem bistvu nima veliko skupnega s Hollywoodom. Na njihovem »gala plesu« ni večernih toalet, frakov in metuljčkov. Namesto Guccija in Diorja so The North Face, Arc'teryx, Patagonia, Mamut ... Vse je sproščeno in neformalno, ampak vse teče. Tako kot v gorah in naravi nasploh, kjer se na prvi pogled vse zdi neurejeno, ampak v resnici le tam vse deluje po zelo jasnih pravilih. Tistim, ki imajo dovolj znanja in modrosti ter jih znajo brati, je dovoljeno, da se dotaknejo višav ... In sploh ni nujno, da so njihovi cepini zlati.