Delo, Književni listi - Marjan Bradeško: Etika pod najvišjimi vrhovi
Umor na sedlu Nangpa La, pod osemtisočakom Čo Oju v Himalaji, na tibetanski strani. Pod streli kitajskih vojakov je padla tibetanska nuna Kelsang Namtso (leta 2006). Pred očmi številnih alpinistov. Novica, ki bi v trenutku obšla svet, če … Če to ne bi bilo v Tibetu. Če tam ne bi bilo kitajskih vojakov. Če se alpinisti ne bi bali za svoje koristi.
V knjigi Murder in the High Himalaya (Umor v visoki Himalaji; Public Affairs, New York 2010) skuša avtor Jonathan Green s prepletom več zgodb prikazati pojmovanje svobode – od tibetanskega, zlasti duhovnega razumevanja (čeprav tudi »telo« noče biti pod pritiskom Kitajcev, zato beži v sosednji Nepal in naprej v Indijo) do zahodnjaškega, kjer je svoboda zlasti pravica imeti, porabiti, doseči, kar si želiš. Nekje vmes je svoboda, kot jo pojmujejo tisti, ki so živeli v nekdanjih socialističnih državah Evrope.
Avtor med prvimi omenja prav našega (pokojnega) vrhunskega alpinista Pavleta Kozjeka, ki se je ob takratnem dogodku ravno vrnil z gore: »Pavletu Kozjeku se je gnusil dogovor o molčanju v taboru, ko se je vrnil z gore.« In poudarja njegove besede: »Za mnoge v baznem taboru je bilo pomembnejše, da lahko ponovno pridejo. Zato so se odločili za molk.« Z njim so si namreč pri kitajskih oblasteh kupili pravico mirno oditi in se ponovno vračati v tiste gore. Tudi alpinisti, ki so pokazali, da kaj vedo o nasilnem dogodku, so še dolgo hoteli ostati anonimni.
Presenetljivo je ta molk prvi prekinil Louis Benitez, vodja ene od komercialnih odprav. Elektronsko sporočilo, ki ga je poslal na spletno stran ExplorersWeb, je pričelo svojo pot v javnost. Beniteza so brž napadli vodje drugih komercialnih odprav, saj so se ustrašili zase, za ljudi, ki so jih peljali na goro, in seveda za vse prihodnje poslovne podvige. Zaslužek, posel in šport so (bili) pomembnejši od življenj tibetanskih ljudi.
Pozneje, ko je spletna stran želela slikovno gradivo, se je prvi odzval prav naš Pavle Kozjek, ki je poslal slike kitajskih vojakov, ujetih tibetanskih otrok in v snegu ležečega trupla pokojne nune Kelsang. »Kozjek je vedel, da lahko objava njegovega imena ob tako občutljivem gradivu pomeni konec njegove plezalne kariere v Himalaji,« je zapisal avtor. Prav Kozjekova fotografija trupla je postala ikona resnice, ki jo je neposredno sporočil svetu. Ob tem moramo omeniti še enega od trojice pokončnih alpinistov na gori – Romun Sergiu Matei je namreč streljanje posnel z videokamero, vendar je trajalo skoraj štirinajst dni, da se je vrnil domov, pretihotapil gradivo in ga 14. oktobra prikazal na romunski televiziji. S tem je bila resnica prikazana še najbolj neposredno.
Različno pojmovanje svobode
»Tudi pozneje je večina plezalcev iz zahodnih držav obrnila hrbet, ko je bilo treba pričati o poboju. Kajti z nasprotovanjem umoru ne bi ničesar pridobili, lahko pa bi izgubili pravico do obiskovanja veličastne gorske verige,« je zapisal Jonathan Green. Tu se lahko vprašamo, kaj danes pomeni beseda »pridobiti«. Je res to izključno materialna dobrina? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pri tej besedi naveden tudi primer: postati boljši, v očeh sovaščanov je pridobil, pridobljen ugled.
Avtor kroniko in razmišljanja pelje skozi preplet dveh glavnih zgodb – zgodbe alpinistov, ki plezajo na najvišje gore sveta, in zgodbe mladih deklet, ki »čutijo«, da v Tibetu nimajo prihodnosti – »čutijo« v narekovajih zato, ker avtor zgodbo ubežnikov nekoliko dopolni, tako rekoč romansira – saj marsikje »razmišlja« z ljudmi, ki jih ni videl, tudi z mrtvo nuno. Domnevamo lahko, da so na svoji peklenski poti razmišljali tako, ne moremo pa vedeti …
Gotovo svojevrsten pečat, morda kar glavno sporočilo o drži alpinistov v tistem kočljivem položaju, dajejo naslednje besede: »Zahodnjaki, ki so odrasli v demokratičnih deželah, opredeljujejo svobodo kot pravico do služenja denarja in izvajanja posla. Plezalci na Čo Oju iz držav nekdanjega vzhodnega bloka, ki so trpeli pod represivnimi režimi, pa svobodo opredeljujejo kot pravico, ki jo mora imeti vsakdo. Smrt nune Kelsang je prav toliko grožnja njihovi svobodi, kot je grožnja svobodi Tibetancev.«
Smrt tibetanske nune, ki je padla pod streli kitajskih vojakov, je v »visoki« Himalaji razgalila duše pomembnih alpinistov, ljudi, ki bi lahko bili zgled. Toda zdi se, da so na sedlu Nangpa La umrli tudi človeški pogum, dostojanstvo in etika.
Murder in the High Himalaya ni le kronika nekega dogajanja, pač pa spraševanje o morali in etiki današnjega sveta. Očitno ni več res, kot je nekoč zapisal oskrbnik Koče na Kamniškem sedlu Franc Ciuha: »Do prvih obronkov gora se zaganja morala doline.« Zdaj je (ne)morala doline butnila do najvišjih vrhov Zemlje. Le redki so ob tem ostali pokončni – in pokojni Pavle Kozjek je eden velikih svetlih zgledov. V svetovnem merilu.
Marjan Bradeško