NeDelo - Mateja Gruden: ... vsak peti Slovenec
redno hodi v hribe
Ljudje zahajajo v hribe predvsem zaradi miru in neokrnjene narave, a spričo razmaha različnih dejavnosti v njih je mir skaljen.
»Gore niso pravljica, čeprav so se tam spletle številne pripovedke. Gore niso kulisa, čeprav so bili tam posneti številni filmi. Gore niso turistični prospekt, čeprav pove fotografija gore več kot sto besed. Gore so stvaren in resničen življenjski prostor,« so med drugim zapisali na Planinski zvezi Slovenije ob današnjem mednarodnem dnevu gora.
»Ob koncu tedna se prav slabo počutim, če mi ne uspe kam izginiti,« povzame Jože Mihelič, avtor monografije Dober dan: Triglavski narodni park in naravovarstveni svetnik v upravi TNP. Kam pomeni v – gore, povečini v Julijske Alpe, ob vznožju katerih živi vse življenje, najprej v Bohinju, zdaj v Mojstrani.
Težko je opisati vzgibe, ki človeka navežejo na gore, pravi: »Najprej to občutiš tako, da ti manjkajo, če ne greš. In kadar pade nanje izredno lepa svetloba, navadno jutranja ali večerna, začutiš prav silno potrebo, da bi bil tam...« A če ne občutiš privlačnosti, zakaj bi hodil? Klic gora, poslednje delo njegovega brata Tineta Miheliča, eden najlepših literarnih spevov slovenskim goram, je bil kredo celotne družine, se nasmehne.
Po desetletjih zahajanja v gore, v katerih se je že konec osemletke skusil v najveličastnejši slovenski steni, triglavski, sta mu turna smuka in fotografiranje najljubša. Še zlasti ga navdušuje barvitost gorskega sveta, preplet žive in nežive narave v njem. Sledi nasvetu dobrega prijatelja, fotografa Jake Čopa, nečaka legendarnega Jože Čopa, naj ne fotografira zgolj vrhov in panoram, temveč pestrost gora, njihovo rastlinstvo in živalstvo ter človeka. Današnje naglo življenje, predvsem pa avtomobil, ki omogoča, da se ture začenjajo čim više, ljudem zastirata pogled na goro kot celoto; spoznavajo zgolj vrhnje plasti, ne pa tudi vznožja, razmišlja Mihelič. »A prav nižje je živa narava tako pestra!«
Skozi okno sogovornikove pisarne na Bledu se v lepih dneh razkriva Triglav. »'Brutal schön!', brutalno lepo, je nekoč vzkliknil neki Nemec za njegovo severno steno,« se smeje Mihelič. »Res, že če se samo sprehajaš po Vratih in zreš vanjo, je dan rešen!« Sicer mu je posebej ljuba botanična pisanica Črna prst, njegov prvi vrh, na grebenu, ki predeljuje Gorenjsko in Primorsko. »Stik hladnega alpskega in blagega mediteranskega sveta je gotovo posebnost Julijcev; na eni strani strme strehe, trda značaj in dialekt, na drugi je vse položnejše in mehkejše...« Spomin na mamo in očeta ter brata ga zanese tudi v svet med Mišelj in Debelim vrhom v Bohinjskih gorah, pa na Veliki Draški vrh nad dolino Krme, ki so ga Bohinjci v šali poimenovali Miheličev, ker je njegov oče tako pogosto hodil nanj!
Prepozno rojen
»Hoja po brezpotju mi pomeni raziskovanje, tudi ustvarjanje, doživljam jo kot popolno svobodo,« je v svojem najnovejšem vodniku Brezpotja zapisal Vladimir Habjan. »Pomislite, ko hodite po označenih stezah – ali opazite naravo ali zgolj oprezate za markacijami?« Kadar moraš iskati pot po smerokazih, ki jih je ustvarila in jih ponuja narava, si z njo v precej tesnejšem stiku,« je prepričan sogovornik, ki je spisal več planinskih oziroma gorniških knjig, še zlasti vodnikov. Že s prvim, Manj znane poti slovenskih gora, je bralce povedel tja, kamor sam najraje zaide: v manj obljudeni svet brez označenih poti.
Rojen v Ljubljani je začel raziskovati naravo na bližnjem Šišenskem hribu, z očetom pa je začel zahajati v hribe in jih v nekaj desetletjih temeljito spoznal. »Hribe in doline sem od nekdaj sistematično, do podrobnosti preučeval. In od nekdaj so me najbolj zanimala brezpotja. Divji svet. Saj sem stopil na vse vrhove, toda manj obljudeno in težje dostopno mi je bilo največji izziv.« Zato je od planinstva spontano prešel v alpinizem: »Planincu se pot nekje konča. Za preboj v zahtevnejši svet potrebuješ plezalsko znanje.«
»V slovenskih gorah sem veliko prehodil, ostali so mi le detajli. A dojel sem, da nima smisla bodisi nenehno hoditi po istih poteh ali osvajati 'kuclje', ko pa je toliko lepega in neodkritega tudi za mejo,« pravi Habjan, ki je deset let tudi urednik Planinskega vestnika. V Sloveniji pa so vendarle kotički, ki so mu nadvse ljubi in kamor se rad vrača: »Pelci in Loška stena, recimo. Zlasti v Trento sem zaljubljen. Ima dušo, je s čustvi nabit delček sveta...« Pa Kočna – podrt hrib, a tako mogočen, poln vedno novih poti in prehodov, je navdušen.
»Kako rad bi bil rojen v času Juliusa Kugyja (1858, op. p.), ko so bile slovenske gore še neraziskane! Noro,« se nasmehne Habjan. Življenja brez gora si preprosto ne predstavlja: »Če ne bi mogel več hoditi v gore, bi... verjetno kar zbolel!«
Si že gremo na živce?
»V Sloveniji redno zahaja v hribe približno 400.000 ljudi, kar seveda pomeni, da je pritisk na gorska območja precejšen – in čedalje večji,« pravi Irena Mrak, alpinistka in geografinja z ljubljanske filozofske fakultete. »Vse več je ne le planincev, ampak tudi drugih: alpinistov, športnih plezalcev, gorskih kolesarjev, v razmahu je vožnja z motornimi sanmi in štirikolesniki... S čimer, poleg načenjanja gorskega okolja (erozija poti, uničevanje vegetacije, motenje divjih živali) nastajajo tudi konflikti med različnimi uporabniki okolja.«
Ljudje sicer zahajajo v hribe predvsem zaradi miru in neokrnjene narave, a spričo razmaha različnih dejavnosti v njih je mir skaljen in s tem je ogrožen eden od ključnih motivov za obiskovanje gora, nadaljuje sogovornica. »Ugotavljamo, da si gremo v hribih drug drugemu že malce na živce,« se nasmehne. Prizna, da tudi njo zmoti, kadar stopi pod steno in je v njej že, recimo, pet plezalnih navez. »Potem grem raje hodit!«
Mrakova je Tržičanka. »Tržič leži na 515 metrih nadmorske višine, se pravi, da je že gorski kraj, torej sem doma v gorah!« smeje se odgovori na vprašanje, ali bi lahko rekla, da so gore del njenega življenja, odkar pomni. Sicer so, bolj kakor del, način življenja, prida. Je alpinistka, ki je avgusta letos v navezi z Mojco Švajger splezala smer v Diamirski steni zloglasnega osemtisočaka Nanga Parbat, gore pa so tudi v ospredju njenega raziskovalnega dela na filozofski fakulteti. Doktorirala je na temo turizma na gorskih območjih. O gorah jo zanima – vse, se nasmehne. Med drugim to, kako bodo nanje dolgoročno vplivale podnebne spremembe, ki napovedujejo, da bodo višja območja morebiti sčasoma primernejša za poselitve.
Glede varovanja občutljivega gorskega sveta meni, da bi bilo najučinkoviteje ozavestiti ljudi, ki zahajajo vanj, o tem, kaj povzročajo v njem s svojo navzočnostjo. »Morda bi lahko 'žrtvovali' kakšna območja z vidika obljudenosti, na drugih pa omejili obisk. Zanimivo, v anketi o tem, ali bi bili pripravljeni plačevati vstopnino za Triglavski narodni park, ljudje niso bili proti temu, seveda za sprejemljivo ceno, recimo dva do pet evrov. Prepovedi se mi ne zdijo kdove kako učinkovite. Že skoraj pravilo je, da jih ljudje zelo radi kršimo!«
Mateja Gruden