Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tadej Golob:

Zbudil sem se v neki drug svet. Vedno manj razumem ljudi

Tadej Golob:

Trenutno prebira klasike in s kolesom kroži po Sloveniji, v slovenski normalnosti pa se še vedno privaja na dejstvo, da mu je uspelo.

Agata Rakovec Kurent: Zastrupil nas je s kriminalkami, ki se dogajajo v krajih, ki so nam čudno znani. Trupla je posejal po elitnih vilah Rožne doline, po dolenjskih zidanicah, z njimi je oskrunil celo sam simbol slovenstva – in hočemo še. Vmes je doživel hudo nesrečo in grozljivo izkušnjo uporabil kot material za zgodbe.

Zastrupil nas je s kriminalkami, ki se dogajajo v krajih, ki so nam čudno znani. Trupla je posejal po elitnih vilah Rožne doline, po dolenjskih zidanicah, z njimi je oskrunil celo sam simbol slovenstva – in hočemo še. Vmes je doživel hudo nesrečo in grozljivo izkušnjo uporabil kot material za zgodbe. Trenutno prebira klasike in s kolesom kroži po Sloveniji, v slovenski normalnosti pa se še vedno privaja na dejstvo, da mu je uspelo.

Zdi se, da z vsako kriminalko napredujete. Ne samo da so vedno bolj debele, v najnovejši, Oj, Triglav, moj dom, je Taras s sodelavci razrešil kar tri primere. Je bilo zato, ker so preiskovalci ubili kar tri muhe na en mah, vaše delo kaj bolj zapleteno?

To o napredku rad slišim. Tudi sam si štejem za enega večjih dosežkov, da je moja šesta kriminalka ljudem še vedno enako zanimiva, berljiva, kot jim je bila prva.

Ne berem kritik na družbenih omrežjih, a po Komi sem iz pogovorov z znanci razbral, da se jim je zdelo, da sem stvari pustil preveč odprte, nedokončane, zato sem zdaj sklenil vse zapreti. Nekako se mi je izšlo, da sem poleg osnovnega primera razrešil še vse tisto, kar je ostalo iz prejšnjih knjig.

Komplicirano pa je zmeraj. Vsakič si rečem, da bo tokrat lažje, pa na koncu ni.

Sloviti norveški pisatelj Jo Nesbø je doslej napisal dvanajst kriminalk z inšpektorjem Harryjem Holejem v glavni vlogi. Koliko knjig s Tarasom Birso še imate v sebi vi?

Pisal jih bom, dokler se mi bo to zdelo v redu, sklenil pa sem, da prihodnje leto kriminalka ne bo izšla. Tempo je bil preprosto prehud. Izid knjige smo vedno načrtovali za Slovenski knjižni sejem, kar je pomenilo, da nisem imel nič od poletja, ampak sem nonstop delal.

To seveda ne pomeni, da zdaj ne bom pisal nič, ampak si bom vzel več časa.

Nisem razočaran, saj živimo v neki normalnosti. Dogajajo se normalne stvari, normalne afere in normalne nesposobnosti, kot je najnovejša z nakupom sodne palače. Pri tej se od daleč vidi, da so zadeve počeli ljudje, ki se na to ne spoznajo, če ne kaj hujšega, pa verjetno je kaj hujšega.

Koliko ur na dan dejansko pišete, ko lovite roke za oddajo?

Pri pisanju kriminalk ali katerekoli druge knjige delo razdelim na prvo fazo, ko moram razviti zgodbo, potem pa je treba napisati toliko in toliko znakov in napolniti toliko in toliko strani. Za vsako od teh faz si govorim, ta je težka, ampak naslednja bo lažja, v resnici pa so vse enako težke oziroma je čedalje težje, bolj ko greš proti koncu knjige. Na začetku delam nekaj ur na dan, ko se bliža deadline, pa gre res za cele dneve.

V resnici si te datume največkrat določam kar sam. Rad opravim z neko rečjo, preden se lotim naslednje.

Se tempiranje izida na knjižni sejem izplača?

Mislim, da smo letos samo na sejmu prodali kakšnih 1500 knjig. Tudi sezona, pozna jesen, je idealna za izid knjige, ker se dnevi vse bolj krajšajo in imajo ljudje več časa za branje.

V zadnji kriminalki ste veliko več prostora namenili stranskim likom, ki so bili prej v Tarasovi senci. Brajc nadaljuje osebno preobrazbo, Osterc razkrije stvari iz travmatične mladosti, Tina se sprašuje o pravilnosti svojih odločitev ... Bodo v naslednjih knjigah dobili še več prostora? Konec koncev bi Brajcu res privoščili kakšno simpatijo.

Ja, tudi tega se bo treba lotiti. (nasmeh) Tega nesrečnega Brajca sem itak dal že skozi vse živo. Slabo vest imam zaradi Osterca, ki je še vedno malce zapostavljen, tako da se mu bom najbrž skušal oddolžiti. Potem je tu še odnos oziroma neodnos Tarasa in Tine, ki mu bo treba poiskati epilog, kakšen, pa še ne vem.

Trikotnik Alenka–Taras–Tina me spominja na zgodbo z Bradom Pittom, njegovo takratno ženo Jennifer Aniston in usodno Angelino Jolie, ko se je svet delil na »tim Jennifer« in »tim Angelina«. Občutek imam, da so vaši bralci bolj v timu Tina, čeprav je Alenka fejst ženska, ki Tarasu ne teži in je pravo utelešenje potrpežljivosti.

Tudi jaz imam tak občutek, je pa zelo odvisno, s kom imam opravka. Že pred kar nekaj časa, po izidu Jezera in Leninovega parka, sem imel literarni večer na gradu v Novem mestu. Po koncu uradnega dela je prišla do mene starejša ženska in mi rekla: »Tina se pa ne obnaša prav lepo do Tarasa.« Mnenja so torej različna, sam pa pred pisanjem nikoli ne vem, kam me bo zaneslo.

Novega dela torej še niste začeli pisati?

Dve noči sem novi knjigi že žrtvoval, ker ponoči, ko začnem razmišljati o naslednji knjigi, ne spim. Osnovni obris imam, moram pa še poiskati zločin.

Da bralcem, ki vaše najnovejše knjige še niso prebrali, ne izdava preveč, reciva, da ste zapečatili usodo glavne negativke Klare Zupet. A z dokazi je tako, da lahko na sodišču tudi padejo ...

To zgodbo sem nekako zaprl, kaj se bo zgodilo z njo, pa ne vem. Pri nas je res vse mogoče.

Nazadnje ko sva se pogovarjala, ste se pošalili, da ste Klaro obudili tudi zato, ker ste na televiziji radi gledali Ivo Krajnc, ki jo je upodobila v Dolini rož. Doslej smo si na TV Slovenija ogledali Jezero, Leninov park in Dolino rož, kako pa kaže z ekranizacijo preostalih treh knjig?

To vprašanje sem pričakoval, zato sem, ko sem pešačil skozi Tivoli na intervju, poklical režiserja Matevža Luzarja, da bi ga vprašal, ali ima kakšne nove informacije, a ga še nisem dobil na telefon. Odgovor je torej, da ne vem.

To s kolesarskim vodnikom je bila ena boljših idej mojega življenja. Kaj se bo z njim zgodilo, ali bo uspešnica ali ne, mi je po svoje vseeno, ker sem ob njegovem ustvarjanju doživel toliko lepega in spoznal toliko lepih krajev.

Takrat ste pripomnili, da z nadaljevanjem snemanja gotovo ne bo nič, ker je nekdanja oblast prebrala, da Taras kolesari na petkovih protestih.

Pod prejšnjo garnituro zagotovo ne bi bilo nič, a bojim se, da tudi pod to ne bo.

Vas to žalosti? Serija je bila odlično gledana.

Seveda me žalosti, sploh ker se mi zdi, da se je po dveh, treh poskusih v ekipi ter med Matevžem in mano izkristaliziralo, kaj je treba narediti. Naučili smo se, kaj je treba izboljšati, zdaj pa ni nove priložnosti. Sem fen Umorov na podeželju, kjer je milijon nadaljevanj. Jasno je, da je dvajseti del boljši od prvega.

Vaš protagonist razen dr. Housa in inšpektorja Barnabyja ne gleda televizije. Jo gledate vi?

Gledam preveč televizije in premalo berem. Kaznoval sem se tako, da sem začel brati Márquezovo Patriarhovo jesen. Blazno neberljiva knjiga, res je bilo samokaznujoče početje od začetka do konca, ampak sem vztrajal in se prebil do njega.

Kaj pa kriminalke, jih še berete?

Že dolgo ne več. V mladosti, v osnovni in srednji šoli, sem rad bral Agatho Christie in Arthurja Conana Doyla, prebral sem vse, kar je obstajalo. Pravzaprav ni res, da jih ne berem, še zdaj rad vzamem v roke kakšno staro Agatho Christie, ker sem vmes tako že pozabil, kdo je morilec.

Ko sem se lotil pisanja kriminalk, sem prebral tri Nesbøjeve knjige, zdaj pa sem v obdobju klasik – takih, ki sem jih že prebral, in takšnih, ki jih še moram.

Nazadnje sva se pogovarjala v času ukinitve Studia City in bili ste ogorčeni nad to potezo. Ravno ta teden se je Marcel Štefančič vrnil na televizijo. Imate tudi sicer občutek, da se zadnje leto in pol kaj lažje diha, ali ste kot mnogi že razočarani nad še enim novim obrazom, ki ni izpolnil pričakovanj?

Strinjam se z Milanom Kučanom, ki je v Dražgošah rekel, da upa, da bo ta vlada končala mandat, ne ve pa, ali ga bo res.

Nisem razočaran, saj živimo v neki normalnosti. Dogajajo se normalne stvari, normalne afere in normalne nesposobnosti, kot je najnovejša z nakupom sodne palače. Pri tej se od daleč vidi, da so zadeve počeli ljudje, ki se na te stvari ne spoznajo, če ne kaj hujšega, pa verjetno je kaj hujšega.

Ampak to so stvari, ki smo jih bili navajeni že prej, tistega, kar smo spremljali v času prejšnje vlade, pa na srečo nismo. Zdi se mi, da živimo v higienskem minimumu, seveda pa bi bilo fino, če bi bilo boljše.

Veliko mojih znancev mora vprašati za dovoljenje, da dobijo nekaj miru. Jaz nisem tak in teh stvari v resnici ne razumem. Eno je, če hodiš v gostilno ali počneš kaj zares škodljivega, če se ukvarjaš z rekreacijo, pa je to dobro zate in za vse druge.

Če ne bi pisali kriminalke, ampak turistični vodnik, bi se menda lahko zapletlo z naslovnico knjige, na kateri je krvaveča Knafelčeva markacija.

Ko smo dali knjigo v tisk, so nas v tiskarni opozorili, da so morali razrezati vodnik, na katerem je bila markacija. Planinska zveza ima namreč lastninsko pravico do tega znaka. Vprašali smo jih, ali je kaj narobe, in odgovorili so nam, da bi bilo narobe, če bi napisal vodnik, tako pa na srečo ni bilo.

Vodnik ste sicer tudi že napisali in je menda tik pred izidom. V njem ste zbrali 65 kolesarskih krogov po Sloveniji, ki imajo vsaj tisoč višinskih metrov.

Krogov je zdaj že 66, še enega smo dodali po Rogličevi zmagi na Višarjah. Ravno včeraj sem bil pri oblikovalcu v Novem mestu, tako da rešujemo še zadnje odprte zadeve.

Poimenovali smo ga Pikčasta Slovenija po pikčasti majici, zdaj pa preverjamo, ali si slučajno Francozi lastijo to pikčasto majico. Če bo treba, bomo naslov spremenili. Slovenija je v kolesarskem svetu že tako uveljavljena blagovna znamka, da nam res ni treba posnemati Francozov.

Taras je začel kolesariti po hudi nesreči, ker ga je po teku vse preveč bolelo. Je bilo podobno z vami, ste kolo odkrili po hudi nesreči, ki ste jo imeli na pobočju Krnice septembra 2020?

Ne, kolesaril sem že prej, predvsem kot del kondicijskega treninga za alpinizem. Kombiniral sem tek in kolesarstvo in sčasoma videl, da je kolesarstva vedno več. Kupil sem si specialko, ker sem ugotovil, da sem večji del na asfaltu. Tudi idejo za kolesarski vodnik sem imel že pred nesrečo, a po nesreči si nisem mislil, da bom še kdaj sedel na kolesu.

Kako ste zdaj? Čutite po dolgih kolesarskih turah kakšne posledice?

Kolesarstvo je edini šport, po katerem me nič ne boli. Teči ne morem, ker se mi potem vse razboli. Pravkar sem bil s hčerko tri dni po gorah, ker sem obema še pred nesrečo kupil turno smučarsko opremo. Kmalu gre študirat v Valencio, končuje magisterij in en semester bo v okviru programa Erasmus+ naredila tam, zato sva sklenila, da pred odhodom preživiva nekaj časa skupaj. Tri dni sva hodila okrog in danes sem na analgetikih, komaj sem pripešačil na intervju.

Ste tako kot Taras tablete odkrili po nesreči, prej pa ste se jih izogibali kot hudič križa?

To je moja zgodba. Še zdaj se jim izogibam, če se le da. Tudi po nesreči nisem hotel jemati analgetikov, pa me je zdravnica Nada Kozjek opozorila, da bom hitreje okreval, če jih bom jemal, in sem jih.

Ste pri ustvarjanju vodnika odkrili kakšne konce Slovenije, ki jih prej niste poznali?

Z mojo Mojco sva mislila, da poznava Slovenijo. Prihajam iz Lenarta v Slovenskih goricah, potem sem se preselil v Ljubljano, nekaj časa sem živel na Dolenjskem, gore itak poznam in res sem mislil, da mi je vse znano. Potem pa sem ugotovil, da nimam pojma.

To s kolesarskim vodnikom je bila ena boljših idej mojega življenja. Kaj se bo z njim zgodilo, ali bo uspešnica ali ne, mi je na neki način vseeno, ker sem ob njegovem ustvarjanju doživel toliko lepega in spoznal toliko lepih krajev. Odkolesaril sem vseh 66 krogov. Z založbo smo se najprej dogovorili za 50 krogov, a sem jih naredil še šestnajst, pa še potem me je moral direktor založbe ustaviti. Tudi ko smo številko dokončno zakoličili, sem kroge še kar delal, ker se mi zdijo krasni. Dodal sem še krog iz Krškega na Bizeljsko, okrog Donačke gore po Halozah, pa še enega, zaradi katerega sem imel najprej slabo vest, ker sem ga izpustil, iz Nove Gorice na Sveto Goro, prek Čepovana do Mosta na Soči in nazaj čez Kal nad Kanalom. Sami krasni konci, ki jih prej sploh nisem spoznal.

Glede na višinsko razliko posameznega kroga je to vodnik za resne rekreativce.

Lotijo se jih lahko tudi tisti z gorskimi ali električnimi kolesi, ampak če hočeš ta krog odpeljati in uživati, moraš imeti kar nekaj kondicije. Seveda pa lahko tudi dvanajst ur trpiš.

Če se vrneva h kriminalki, v Oj, Triglav, moj dom opisujete planince, ki kljub bližajoči se nevihti rinejo na vrh. Če pomislim na vsakoletna opozorila Gorske reševalne službe, naj gredo ljudje v gore pripravljeni, se okvir zgodbe sploh ne zdi nemogoč.

Saj ni, osnovna štorija drži in moj kolega je bil takrat zraven. Mislim, da je bilo pred dvema letoma ali tremi, ko je kljub oranžnemu alarmu ogromno ljudi šlo na Triglav in so doživeli nesrečo. Po nekem čudežu takrat sicer nihče ni umrl.

Se to dogaja, ker, kot pravi Birsa v knjigi, so bili pač zmenjeni, da gredo tisti dan na Triglav?

Ja, ljudje stvari zelo načrtujejo, potem pa se jih lotijo, ne glede na to, ali je vreme ali ga ni. Če se malo bolj resno ukvarjaš z gorami, ti je jasno, da je to recept za hiter konec.

V enem od intervjujev ste rekli, da imate sicer kratko vžigalno vrvico, ampak do ljudi, ki v težave zaidejo v gorah, ste bolj tolerantni.

Spremljam zgražanja na forumih, ko se kaj takega zgodi, in vedno se spomnim, da sem svojo triglavsko kariero začel tako, da sem šel konec avgusta 1986, tik preden sem šel v vojsko, na vrh, čeprav je močno deževalo in na vrhu snežilo. Na vrhu sem bil skupaj s tremi, ki sem jih srečal na poti, v supergah v pol metra snega, in od takrat sem popustljiv. Tudi jaz nisem hotel nič slabega, samo bedast sem bil.

Torej niste zagovornik ideje, da bi moralo biti reševanje nespametnežev, ki zaidejo v težave, plačljivo?

To je stvar, ki je ne razumem najbolje, marsikdo je ne. Če greš v gore, moraš biti zavarovan in potem v primeru nesreče stroške nosi zavarovalnica. Ne vem, zakaj v Vratih ne naredijo utice, štanta, kjer bi prodajali zavarovanja.

Kolikokrat ste bili na Triglavu?

Trikrat, enkrat poleti in dvakrat pozimi. Vedno je bil sneg.

Tarasu gre v hribih na živce gneča. Predvidevam, da tudi vam.

Ja, kot alpinist sem odkril plezalski del Slovenije, kjer ni bilo nikogar, dokler nisem začel delati reklame za tiste hribe, za Loško steno nad Logom pod Mangartom, dolino Možnice in Koritnice ... No, zdaj tam spet ni nikogar. Zelo me moti, če je gneča v steni. Zdi se mi, da je je v priljubljenih krajih vedno več, drugje pa je ljudi vedno manj.

Ko ste bili novinar, ste bili znani po odličnih intervjujih, ampak pripovedovali ste mi, da je bilo v tistem času vaše finančno stanje tako klavrno, da se niste več spomnili PIN-kode na bankomatu.

Ja, pozabil sem jo, ker bankomata tako dolgo nisem uporabljal. (smeh)

Ste s časopisi in revijami za vselej opravili?

Iz tistega časa kot človek, ki se je bolj ali manj specializiral za intervjuje, pogrešam predvsem stik z zanimivimi ljudmi, ampak tu in tam še naredim kakšno biografijo in tako pridem na svoj račun. Finančne mizerije, ki je bila povezana z mojim novinarskim ustvarjanjem, pa ne pogrešam.

Kot pisatelj veljate za zgodbo o uspehu. Dejansko živite samo od pisanja ali imate še kakšne postranske posle?

Samo od pisanja. In knjižničnega nadomestila. Veliko ljudi si izposoja in kupuje moje knjige, nekaj pa sem zaslužil tudi s scenariji za serije.

Po nesreči sva oba z Mojco rekla, da se bova, ko se zrihtam, res napila, pa se še nisva. Že prej sem govoril, da se ga bom natolkel, ko preplezam Votli vrh, ki je bil moja dolgoletna želja, pa se ga tudi nisem. Očitno tega ne potrebujem več. Poleg tega – tudi to imava s Tarasom skupno – zelo slabo prenašam mačka.

Iz let suhih krav ste bili vajeni, da morate vsako naročilo sprejeti. Ali danes že zavrnete kakšno ponudbo za pisanje biografije?

Zdaj se mi prvič dogaja, da si poskušam nekako organizirati čas. Ponudbe zavrnem težko, kvečjemu si izgovorim nekaj časa, nekaj mesecev, da končam akutno, in potem, če človek vztraja, najdem čas.

Marcel Štefančič je nedavno v Nedelu pripovedoval, kako stvari optimizira, da mu ostane čim več časa. Mislite, da ima pri tem, da se začnemo zavedati, kako dragocena dobrina je čas, največjo vlogo emšo?

Opažam neko drugo stvar. Časa je dovolj za marsikaj, energije je premalo. Jaz bi že našel čas, da bi se takoj lotil nove kriminalke, ampak nimam energije. Za dokončanje kolesarskega vodnika, za tisoč malenkosti, ki še manjkajo, je bom potreboval še ogromno in če bi hitel z novo kriminalko, se bojim, da bi bila slabša.

Birsa in njegovi bližnji v knjigi veliko razmišljajo o tem, kako ga je nesreča spremenila. Je spremenila tudi vas? Se da tako stvar sploh preživeti, ne da se globoko spremeniš?

Po nesreči v bistvu ne vem, kaj je posledica nesreče in kaj je emšo. O teh stvareh se vedno znova sprašujem. Zdaj imam težave s kolki, čakam na operacijo in zdravnika sem vprašal, ali je to zaradi nesreče ali starosti. Odvrnil mi je, da zaradi nesreče, saj se mi po dveh letih in pol, ko sem bolj ali manj ležal, ne bi moglo zgoditi kaj takega.

Podobno je z osebnostnimi lastnostmi. Mojca opaža, da se mi ne da govoriti. Predvsem small talk, kramljanje, mi gre zelo težko od ust. Preprosto se mi zdi, da sem že vse povedal, in nesmiselno se mi zdi govoriti, recimo o vremenu, če pa vsi vidimo, kakšno je.

Miha Šalehar mi je pripovedoval, da je izgubil družbo, ko je nehal piti. Ste tudi vi izgubili kakšnega prijatelja, ker niste več tako zgovorni?

Ugotovil sem, da sem se po nesreči zbudil v neki drug svet. Vedno manj razumem ljudi, tudi nekdanje zelo dobre kolege, nekako smo se oddaljili. Ne vem, ali se to dogaja samo meni ali gre za splošni trend. Dobivam pa nove, tudi to je res.

Veliko sem razmišljal o tem in se spraševal, ali je kaj narobe z mano, ali sem komu storil kakšno krivico, ampak na koncu sem ugotovil, da dejansko nikomur nisem storil nič slabega, nič slabega nisem niti nameraval niti hotel. Če se nekateri ljudje, ki so se prej družili z mano, nočejo več, ne morem nič.

Mogoče gre le za tisto znamenito izjavo Iva Boscarola, da Slovenci oprostimo vse, samo uspeha ne.

Poznam to izjavo in se zelo strinjam z njo. Tudi na to sem večkrat pomislil, da ni bila kriva moja nesreča ali kakšne njihove, ampak da gre za ljudi, s katerimi smo startali z istega izhodišča, v isti mizeriji, zdaj pa gre meni v redu. Vse skupaj se namreč ujema tudi s tem, da mi je uspelo.

Kako pa gledate na konkurenco? Zdi se namreč, da ste z Jezerom na literarni sceni sprožili pravi plaz umorov. Imamo kraljico kriminalk Ireno Svetek, Avgusta Demšarja z inšpektorjem Vrenkom, Mirta Komela z detektivom Dantejem ...

Za Demšarja bi lahko rekel, da sva kolega. Dostikrat se srečava, nazadnje sva bila skupaj v Volčah na tiskovni konferenci pred knjižnim sejmom, kjer so bili tudi nemški novinarji. Tudi z Ireno Svetek sem se že nekajkrat srečal, Mirt je tako ali tako član založbe Goga ... Vesel sem, da ustvarjajo. Če je kriminalka v redu, jo človek prebere v nekaj dnevih, jaz pa kljub silnemu tempu, ki sem si ga zastavil, sam ne morem napisati toliko, da bi zadovoljil vse. Mislim, da je za vse nas dovolj prostora.

Kaj pa bralci, se na vas obračajo z glasbenimi željami, kaj bi se moralo zgoditi, vas ustavljajo na cesti?

Me kar ustavljajo. Skoraj ne mine dan, da se ne bi kdo oglasil, ali po mejlu ali mi kaj povedal v živo, kar mi je zelo všeč. Človek ima rad potrditev svojega dela.

Pisateljevanje je samotno delo, ko je knjiga zunaj, pa sledijo številni literarni večeri. Kako jih prenašate, glede na to, da ne marate gneče?

Literarni večeri so mi od nekdaj zelo všeč. Pred kratkim sem bil v Idriji, kjer sem gostoval že tretjič. Prvič sem bil tam s Svinjskimi nogicami, drugič pa z Leninovim parkom. Imeli smo krasen pogovor, voditelj je bil odličen in na koncu me je par, ki ga prej nisem poznal, ona je iz Lenarta, od koder sem tudi jaz, on je iz Idrije, povabil k sebi domov na žlikrofe. Imeli smo se super.

Kaj pa ljudi najbolj zanima? Ljubezenska zgodba Tine in Tarasa ali kaj drugega?

Zelo različne stvari. V Idriji je bilo eno od vprašanj, kako se lotevam ženskih likov. Zdi se mi, da to ljudi zelo zanima.

V preteklosti ste ženske pogosto naredili za morilke, tokrat tega niste ponovili.

Mislim, da je bila to kritika Svetlane Slapšak, in res mi je dala misliti. Na hitro sem poračunal in ugotovil, da je bila med morilci že približno polovica žensk. Ni jih pa bilo več kot moških.

Povedali ste tudi, da ne sovražite žensk, ampak se vam preprosto zdijo bolj zanimive.

Kot moškemu so mi gotovo bolj zanimive, bom pa odslej bolj pazljiv, ker vidim, da so za to občutljivi tako moški kot ženske.

Taras se v zadnji knjigi obnaša zelo neumno. Lahko bi pristal za rešetkami zaradi zločina, ki ga ni storil, preprosto zato, ker noče izdati, kje je bil. Je to zato, ker ne more prenesti, da tudi najboljši prijatelji dvomijo vanj?

Ne. Tako se obnaša, ker hoče vse, tudi kolege, peljati stran od storilca, za katerega sklepa, da je moril. Ne bi mu bilo treba, ker se izkaže, da ni bil pravi, ves čas se je motil. S tem sem ga hotel narediti bolj človeškega in manj supermanovskega.

V zadnji knjigi res marsikaj naredi narobe, ima pa že na začetku genialen preblisk, ki razkrije morilca.

Če bi bila njena materinska vloga bolj poudarjena, bi rekla, da njegova žena Alenka spominja na cankarjansko mater. Možu vse oprošča, ga podpira, mu dovoli, da počne, kar se mu zljubi ...

Čeprav ga na koncu vrže iz hiše oziroma gre sam.

Nimam nobenih iluzij, jasno je, da bo v prihodnosti umetna inteligenca prevladala. Nimam niti iluzij, da je pisatelji ne bi uporabljali. Jaz je ne bom, ker se mi to upira in se mi ne zdi pošteno.

Saj to, trenutno Taras živi iz kovčka, ampak ali ne bo ženska, kot je Alenka, požrla tudi tega?

Zdaj me sprašujete o sedmi knjigi, tako da res ne vem, kaj bo. Tega, kar je videla, ni mogla preboleti. Tudi Taras ni pričakoval, da bo, in se je bolj ali manj vnaprej vdal v usodo.

Ali takšne razumevajoče ženske, ki bi soproge z vsem srcem podpirale tudi pri vseh njihovih hobijih, resnično obstajajo ali gre tu tudi za pisateljevo intimno željo?

V resnici nikoli nisem razumel, komu škodi, če gre človek kolesarit ali teč. Ali plezat. Zakaj bi moral koga prositi za dovoljenje? Pač greš. Ko smo že pri tem, tudi moja Mojca je morala na začetku kolesariti z menoj, ker nisem mogel obrniti glave, da bi videl, kaj je za menoj. Ugotovila je, da ji to zelo ustreza, in zdaj navdušeno kolesari z mano.

Vaša življenjska sopotnica je po duši športnica, če bi najraje od vsega ležala na kavču, pa bi ji verjetno bolj ustrezal človek, ki bi ostajal doma, obesil žehto in zagnal pomivalni stroj.

Potem jaz ne bi bil z njo in Taras ne z Alenko. Ampak dobro vem, o čem govorite, veliko mojih znancev je takšnih, da morajo vprašati za dovoljenje, da dobijo nekaj miru. Jaz nisem tak in teh stvari v resnici ne razumem. Eno je, če hodiš v gostilno ali počneš kaj zares škodljivega, če se ukvarjaš z rekreacijo, pa je to dobro zate in za vse druge.

Ko ravno omenjate gostilno, Taras se napije, pravzaprav se v najnovejši knjigi prav nemarno nažre.

Napije se tudi zato, ker pride na dan posnetek, za katerega ni vedel, da obstaja, in se sploh ne spomni, kako je nastal.

Menda ste bili v mladosti kar veseljak, zdaj pa spijete eno pivo in imate dovolj. Še kdaj izvedete Tarasa na Trški Gori?

Ne, dejansko se ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje pijan. Po nesreči sva oba z Mojco rekla, da se bova, ko se zrihtam, res napila, pa se še nisva.

Že prej sem govoril, da se ga bom natolkel, ko preplezam Votli vrh, ki je bil moja dolgoletna želja, pa se ga tudi nisem. Očitno tega ne potrebujem več. Poleg tega – tudi to imava s Tarasom skupno – res slabo prenašam mačka. Resnično lahko traja več dni in nimam več časa, da bi hiberniral z mačkom, mogoče pa gre tudi za to, da je, kot sem že omenil, družba izginila. Včasih si skoraj želim, da bi se zasedel in spil dva ali tri pire.

Tudi vaš literarni junak ugotavlja, da se je družba raztepla, nekateri so pomrli, drugi so se oddaljili. Spozna, da je vse, kar še ima, Brajc in Osterc. Ju bo zdaj bolj cenil?

Mislim, da ja. Taras spoznava, da ljudje niso samoumevni in da je kolega navsezadnje tisti, s katerim si tudi čisto fizično največ časa skupaj.

Je Brajčeva osebna preobrazba izraz krize srednjih let?

Prej bi rekel, da gre za posledico dejstva, da ga je covid povsem zvil, Tarasa pa je samo oplazil. Nakazal sem, da je Taras podaril covid Brajcu, ta pa je skoraj umrl. To mu je dalo misliti, poleg tega pa je kot mi vsi občutljiv za svoj videz.

Hkrati je Brajc lik, ki ga je nekoliko povozil čas. Ko preiskujejo primer, povezan z GHB, prostodušno prizna, da žene ne bi nikoli zapeljal, če ne bi bil pijan, ona pa še bolj.

Ko sem bral o GHB, sem naletel na podatek, da je najpogostejša droga za posilstvo še vedno alkohol.

Imate občutek, da se odnos do žensk v naši družbi spreminja? Je gibanje #jaztudi naredilo svoje ali se v resnici ni spremenilo nič?

Tisti, ki smo bili že prej občutljivi za to, smo se spremenili še na bolje, tisti, ki že prej niso bili, pa se niso spremenili in jim ne pri tej ne pri marsikateri drugi stvari skoraj ni pomoči.

Kaj boste počeli zdaj, ko imate za naslednjega Birso veliko daljši rok za oddajo?

Še vedno bom čisto normalno pisal kriminalko, le malo bolj sproščeno in lagodno. Vodnik moramo končati najkasneje do aprila. Sicer je narejen, ampak da tako stvar, ki je res nekaj novega, spraviš na dan, je potrebnega ogromno dela. Delam tudi grafični roman Bobri po romanu Janeza Jalna, ki bo izšel pri Škrateljcu, pri Mladinski knjigi pa ustvarjam še en grafični roman o našem nekdanjem paraolimpijcu Sandiju Novaku, ki ima zelo zanimivo življenjsko zgodbo.

Kmalu bo knjige menda pisala umetna inteligenca, sloviti pisatelji, kot so Jonathan Franzen, John Grisham in George R. R. Martin, pa na newyorškem sodišču tožijo podjetje OpenAI, ker se njihov zloglasni chatgpt »uči« iz njihovih literarnih opusov.

Kar se mi zdi boj brez upa zmage. Nimam nobenih iluzij, jasno je, da bo v prihodnosti umetna inteligenca prevladala. Nimam niti iluzij, da je pisatelji ne bi uporabljali. Jaz je ne bom, ker se mi to upira in se mi ne zdi pošteno. Podobno kot se mi je zdela uporaba svedrovcev pri alpinizmu nekakšna nepoštena bližnjica oziroma, kot je rekel Messner, »umor nemogočega«. Umetne inteligence ne bom uporabljal tudi zato, ker sem totalno netehnični tip. Za kolesarski vodnik sem se moral naučiti uporabljati aplikacijo Garmin Connect, pa sem že to komaj zmogel. Predvsem pa nimam nobenih iluzij, da bi bralci znali opaziti razliko, če ta razlika na koncu sploh še bo.

Značke:
GL4 Delo FB

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45826

Novosti